Jedro

Za spremembo tožbe velja, da mora imeti vse elemente, predpisane 2. odstavku 106. člena ZPP in mora biti v vsebinskem smislu tako popolna, kot tožba. S spremembo tožbe pridobi stranka tudi možnost navedbe drugačne vrednosti spornega predmeta. Te možnosti tožeča stranka ni uporabila, zato je ostala vrednost spornega predmeta enaka tisti ob vložitvi tožbe.

Če stvari ni več ali je odtujena, preneha tudi lastninska pravica prodajalca na stvari. Zato ni mogoče s stvarnopravnim zahtevkom uveljavljati, da stvar, ki ni več v lasti (in posesti) zakonca, spada v skupno premoženje. Prikrajšani zakonec lahko uspešno uveljavlja le obligacijski zahtevek.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o zahtevku po tožbi tožnice D. U. se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi M. U. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi D. U. in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi M. U. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo M. U. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V nadaljnji obrazložitvi sta pravdni stranki poimenovani le v razmerju, v kakršnem sta pravdni stranki po tožbi D. U. Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči napačno upoštevali ločeni prispevek toženca za stroške ureditve kanalizacije in dedni odpravek. Če sta to izdatka iz skupnega premoženja pravdnih strank, se ne moreta odštevati od ločenega prispevka toženca. Dodatna dela, ki jih je opravil toženec v hiši, bi sodišče moralo upoštevati pri določitvi njegovega delža na skupnem premoženju. Sodišče je obšlo nujno dedinjo, ko je odločilo, da nepremičnine, ki so predmet te pravde, ne sodijo v zapuščino po pokojni M. U. Ni utemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka toženca, da v skupno premoženje spada tudi čebelnjak s 15 panji in pripadajočo opremo. Čeprav morda drži, da čebelnjaka ni več, je vendarle predstavljal skupno premoženje pravdnih strank in bi ga bilo treba upoštevati pri delitvi solastnine.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

O zavrženju: Tožeča stranka je med postopkom večkrat "precizirala" tožbeni zahtevek. Zadnjič je to storila 18.3.1997, kjer je za toženo stranko navedla: M. U. in dediči po pokojni M. U. (po spisu D 388/91).

Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev, da navedene nepremičnine niso solastnina toženca U. M. do 1/4 in U. M. roj. G. do 3/4 in ne sodijo v zapuščino po pokojni U. M. Pri vtoževanih nepremičninah se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, po katerem se vknjiži po z.k. t.II lastninska pravica za tožnico U. D. do 36/100, v preostanku pa za toženca U. M. Ta tožbeni zahtevek se razlikuje od preje postavljenega glede deleža M. U. (43/100, sedaj 64/100), predvsem pa po tem, da vse naštete nepremičnine ne spadajo v zapuščino po pokojni materi toženca ter po subjektivni spremembi tožene stranke (toženi so dediči po pokojni materi toženca). V takem primeru ni mogoče govoriti o "preciziranju" tožbenega zahtevka, ampak gre za spremembo tožbe. Za spremembo tožbe pa velja, da mora imeti vse elemente, predpisane 2. odstavku 106. člena ZPP in mora biti v vsebinskem smislu tako popolna, kot tožba. S spremembe tožbe pridobi stranka tudi možnost navedbe drugačne vrednosti spornega predmeta. Te možnosti tožeča stranka ni uporabila, zato je ostala vrednost spornega predmeta enaka tisti ob vložitvi tožbe. Ta vrednost je bila ocenjena v višini takratnih 5,000.000,00 din, kar je v času spremembe tožbe predstavljalo 500,00 SIT.

Pravico do revizije si mora pravdna stranka zagotoviti, saj po 3. odstavku 382. člena ZPP v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času spremembe tožbe je bil ta znesek 80.000,00 SIT, kar je bistveno več, kot je tožeča stranka navedla ob vložitvi tožbe. Ne glede na to, da je navedena vrednost spornega predmeta v času vložitve tožbe zadoščala za dovoljenost revizije, po spremembi tožbe revizija ni dovoljena, saj je nespremenjena vrednost prenizka. Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

O zavrnitvi: V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da čebelnjaka s 15 panji in pripadajočo opremo ni več. Ta ugotovitev predstavlja neizpodbojno podlago revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Če stvari ni več ali je odtujena, preneha tudi lastninska pravica prodajalca na stvari. Zato ni mogoče s stvarnopravnim zahtevkom uveljavljati, da stvar, ki ni več v lasti (in posesti) zakonca, spada v skupno premoženje. Prikrajšani zakonec lahko uspešno uveljavlja le obligacijski (obogatitveni) zahtevek (kot denarno nadomestilo za izkupiček ob prodaji stvari). Tožena stranka tega ni storila. Po presoji revizijskega sodišča je materialno pravo pravilno uporabljeno, ko sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili stvarnopravni zahtevek toženca. Delitev solastnine ni predmet tega pravdnega postopka, ampak je to ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Glede odločitve o zavrnitvi toženega zahtevka po nasprotni tožbi je revizija neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija le formalno opredeljeno zatrjuje obstoj procesne kršitve, ki je ni obrazložila.

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.