Jedro

Sodna taksa po ustaljeni sodni praksi sodi med skupne stroške in ne stroške predlagatelja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v IV. točki izreka doda naslednje besedilo:

1. „Stroške nadaljnjih sodnih taks nosi predlagatelj: - za znesek 1.275,61 EUR do pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice oziroma do podpisa sporazuma o odškodnini, kar nastopi prej, - za znesek 637,80 EUR do podpisa dogovora med strankama oziroma do pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode iz postopka razlastitve postopka, kar nastopi prej.

Po pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice (oziroma po podpisu sporazuma) ter po podpisu dogovora med strankama (oziroma pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode), nosi stroške sodnih taks nasprotna udeleženka.“

2. V. točka izreka razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Nasprotna udeleženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagatelju dovolilo, da po pravnomočnosti sklepa položi znesek 1.913,41 EUR, ki predstavlja ocenjeno odškodnino za nepremičnino, ki je predmet omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo in varščino za morebitno škodo, povzročeno z nujnim postopkom, v višini ene polovice ocenjene odškodnine za parc. št. ... k. o. ..., med redne gotovinske pologe, ki jih hrani Okrajno sodišče v Ljubljani (I. točka izreka). Nasprotno udeleženko je pozvalo, da se izjavi, ali depozit sprejema in v tem primeru predloži pravnomočni odločbi oziroma sporazum ali dogovor med strankami ter sporoči številko računa, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Če upravičenka do depozita v določenih rokih deponiranega zneska ne bo prevzela, bo ta pripadel proračunu, iz katerega se sodišče financira (III. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da sodno takso za prvo leto depozita plača predlagatelj, za naslednja leta pa se bo sodna taksa za depozit obračunala ob zadnjem dvigu pologa. Odločilo je še, da predlagatelj sam nosi (svoje) stroške tega postopka (IV in V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj in sicer zoper 5. točko izreka oziroma odločitev o stroških postopka. Navaja, da se izrek sklepa in njegova obrazložitev ne ujemata, saj je v izreku določeno, da nosi predlagatelj sam stroške tega postopka, obrazložitev pa je formulirana v smeri, kot da predlagatelj nosi sam svoje stroške tega postopka. Predlagatelj je prepričan, da gre sklep razumeti tako, kot da nosi vse stroške postopka predlagatelj, saj bo zagotovo takšno tolmačenje uveljavljala tudi nasprotna udeleženka. Takšna ureditev ni poštena. Stroške tega postopka predstavljajo predvsem takse. To pomeni, da lahko predlagatelja bremenijo stroški plačevanja taks za 10 let pologa. To ne more biti pošteno, vsaj ne za čas od izpolnitve pogojev za dvig iz II. točke izreka sklepa sodišča. Ko bo odločba o omejitvi lastninske pravice pravnomočna oziroma podpisan sporazum o odškodnini oziroma podpisan dogovor med strankami oziroma izdana sodna odločba o višini škode iz postopka razlastitve, nasprotna udeleženka zagotovo pride v prejemno zamudo, od tedaj oziroma za ta čas predlagatelj ne more biti dolžan nositi stroškov postopka. Enako velja tudi za morebitne druge stroške postopka (ki ne pomenijo sodnih taks), ki so izključno v domeni posamezne stranke, zato mora te v skladu s splošnim pravilom ZNP nositi vsaka stranka sama. Predlaga spremembo stroškovne odločitve.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče pravilno odločilo, da stroške postopka trpi predlagatelj. Podaja tudi navedbe glede nepotrebnosti predmetnega depozita.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V nepravdnem postopku vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen, če zakon določa drugače, če so nastali skupni stroški pa odloči sodišče v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo (prvi in drugi odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). Pritožba se zato neutemeljeno zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tudi tako, da sodišče odloči, da ostale stroške postopka (razen sodnih taks) nosi vsaka stranka svoje, saj bo do odločanja o tem prišlo, šele ko bodo takšni stroški nastali in če bodo priglašeni. Dokler stroški niso priglašeni, sodišče o njih ne odloča. 6. Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku navedlo, da predlagatelj sam nosi stroške tega postopka, v obrazložitvi pa sodišče govori o tem, da nosi sam svoje stroške tega postopka, vendar to nasprotje ne bo več relevantno, saj je bilo treba V. točko izreka razveljaviti iz drugega razloga, ki bo razviden iz nadaljevanja obrazložitve.

7. Kot je razvidno že iz predhodnih navedb, predlagatelj ne izpodbija odločitve, da je dolžan plačati sodno takso za prvo leto depozita, utemeljeno pa navaja, da ga ne morejo bremeniti stroški plačevanja taks za čas od izpolnitve pogojev za dvig iz II. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje. Pri tem sicer zmotno tudi pritožnik (enako kot sodišče prve stopnje) meni, da so sodne takse poseben strošek predlagatelja, saj sodna taksa po ustaljeni sodni praksi sodi med skupne stroške in ne stroške predlagatelja. Ker drugih stroškov kot stroškov sodnih taks predlagatelj ni priglasil in zahteval njihove povrnitve, je bilo treba že navedeno V. točko izreka, s katero je sodišče (kot je razvidno iz obrazložitve) odločilo o stroških predlagatelja iz prvega odstavka 35. člena ZNP, razveljaviti.

8. Glede skupnih stroškov, torej glede sodnih taks, je odločitev potrebna, zato je sodišče druge stopnje IV. točko izreka izpodbijanega sklepa dopolnilo (predlagatelj je namreč stroške sodnih taks priglasil, sodišče je o njih tudi odločilo, a zmotno kot o stroških udeleženca) tako, da je predlagatelj dolžan plačati sodno takso za sodni depozit do izpolnitve pogojev za dvig le-tega, po izpolnitvi pogojev za dvig pa je takso dolžna plačati nasprotna udeleženka, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. Uporabiti je treba 307. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je sodišče prve stopnje sicer navedlo, vendar pa napačno ni upoštevalo, tudi za čas, ko bo upniška zamuda že nastala (primerjaj npr. sklep VSL II Cp 4961/2005).

9. Odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi in spremembi temelji na tretji točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP. V preostalem delu (glede ostalih stroškov postopka) je sodišče druge stopnje iz že navedenih razlogov pritožbo zavrnilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno podaja navedbe glede (ne)potrebnosti samega sodnega depozita, saj se zoper sklep ni pritožila. Neutemeljene so tudi navedbe o kaznovanju nasprotne udeleženke s plačilom stroškov za sodni depozit, saj bo nasprotna udeleženka te nosila le od pravnomočnih odločitev oziroma sklenitve sporazuma (dogovora) dalje.

11. Nasprotna udeleženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, torej stroške udeležencev (prvi odstavek 35. člena ZNP).