Jedro

Pri kaznivem dejanju prikrivanja po drugem odstavku 221. člena KZ ravna storilec z nezavestno ali zavestno malomarnostjo. Krivdna oblika nezavestne malomarnosti je izražena že z besedilom samega drugega odstavka 221. člena KZ, s čimer je v zakoniku postavljena spodnja meja krivdne oblike za storitev tega kaznivega dejanja.

Sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku oceni, ali je bilo dejanje storjeno z zavestno ali nezavestno malomarnostjo.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega M. R. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na

150.000,00 SIT (z besedo: stopetdeset tisoč tolarjev 00/100) odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega N. . spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka), obdolženega M. R. pa kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/II in I KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka). Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu . določilo kazen štiri mesece zapora, obdolženemu R. pa kazen dva meseca zapora, obema s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega M. R. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožbeni razlogi iz 1., 3. in 4. točke 370. člena ZKP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti, oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

Višja državna tožilka N. F. iz Vrhovnega državnega tožilstva RS je v svojem pisnem predlogu, podanem skladno z določbo drugega odstavka

445. člena ZKP, dne 13.10.2004 predlagala zavrnitev pritožbe. Z navedenim predlogom sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena, vendar na predlog nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon; v sodbi pa vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo in tako tudi ni podana, v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje prikrivanja po drugem odstavku 221. člena KZ stori, kdor kupi, sprejme v zastavo ali si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča stvar, za katero bi moral in mogel vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 221. člena KZ ravna storilec z nezavestno ali zavestno malomarnostjo; krivdna oblika nezavestne malomarnosti je namreč izražena že v besedilu samega drugega odstavka 221. člena KZ, s čimer je v zakoniku že postavljena spodnja meja krivdne oblike za storitev tega kaznivega dejanja. Sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku oceni, ali je bilo dejanje storjeno z nezavestno ali zavestno malomarnostjo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je obdolženec dejanje storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti ter je to v razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Zato ni podano neskladje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe in s tem tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na spremembo obtožnega predloga (listovna št. 63) in ker iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da je za dve alu lestvi in dva električna podaljška ter še eno lestev plačal

20.000,00 SIT, tudi ni moč pritrditi navedbam v pritožbi, da je državna tožilka iz obtožbe izpustila očitek glede nakupa lesene lestve.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obdolženec na gradbišču (na katerem je njegovo podjetje takrat delalo) od soobdolženca kupil predmete, navedene v opisu dejanja, za le 20.000,00 SIT, kar je nekajkrat manj od njihove realne vrednosti, ne da bi se sploh pozanimal o lastništvu teh stvari. Ni dvoma, da je obdolženec vedel, da so te stvari rabljene, vendar uporabne, čeprav stvari ni videl, saj tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je od soobdolženca izvedel za ponudbo in da so stvari poceni ter se je "zaradi ugodnosti ponudbe za nakup odločil".

Ne le, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (stran 5 - 8) navedlo, opirajoč se tudi na izpovedbe prič M. Z. in S. A., prepričljive razloge glede vrednosti in uporabnosti stvari (aluminijastih lestev), katere je obdolženec kupil za nekajkrat nižjo ceno od dejanske, temveč je prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj je zaključilo, da je obdolženec vedel, da kupuje stvari po bistveno nižji ceni od realne vrednosti. Da pa naj bi bili predmeti, ki jih je obdolženec na gradbišču dne 23.5.2000 kupil, neuporabni, pa niti pritožba ne navaja. Dokazna ocena in zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec ravnal malomarno, ker se pri nakupu stvari (lestev in električnih podaljškov) na gradbišču (ki ni običajno mesto nakupa) sploh ni pozanimal o lastništvu stvari, katere je kupoval po nekajkrat nižji ceni od realne, sta logična in prepričljiva ter jih navedbe v pritožbi zgolj s ponavljanjem zagovora obdolženca, katerega pa je v izpodbijani sodbi prepričljivo ocenilo že sodišče prve stopnje, ne morejo omajati.

Neutemeljena pa je tudi pritožba obdolženčeve zagovornice zoper odločbo o kazenski sankciji. Zagovornica v pritožbi navaja, da je obdolžencu določena kazen (dva meseca zapora) v primerjavi z določeno kaznijo soobdolžencu (štiri mesece zapora) odločno previsoka, trajanje preizkusne dobe (dve leti) pa predolgo. V pritožbi zagovornica ne navaja nobenih okoliščin, katere vplivajo na izbiro in odmero kazni (olajševalne okoliščine). Sodišče prve stopnje pa je pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe obdolžencu olajševalne okoliščine pravilno ugotovilo in ocenilo ter je obdolžencu izrečena kazenska sankcija tudi po oceni sodišča prve stopnje primerna teži dejanja in stopnji obdolženčeve krivde.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolžencev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Povprečnino je sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP odmerilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (obdolženec je lastnik podjetja, nepremičnin in premičnin večje vrednosti ter preživlja dva mladoletna otroka), ter trajanje in zamotanost tega pritožbenega postopka.