Jedro

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija akt - odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki je pritožbi (v tem postopku stranke z interesom) ugodil in popravni sklep Upravne enote Grosuplje št. 321-93/1993-103 (302) z dne 7. 3. 2016 odpravil in prvostopnemu organu naložil, da mora odločiti še o vračilu nevrnjenega dela podržavljene parcele. Navedena odločba ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki jih določaj ZUS-1 o predmetu upravnega spora, torej da je predmet upravnega spora zgolj akt organa, ki je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, ter da je postopek odločanja o zadevi končan. Namreč pri izpodbijani odločbi gre za procesni akt drugostopnega organa, ki je prvostopni sklep, s katerim je prvostopni organ napačno presodil, da so na podlagi pritožbe tožnika z dne 4. 3. 2016 zoper pravnomočno delno denacionalizacijsko odločbo št. 321-93/93-TR/2 z dne 24. 7. 1998, podani pogoji za izdajo popravnega sklepa (in s tem napačno obravnaval vlogo tožnika) odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, da odloči še o neodločenem denacionalizacijskem zahtevku. Izpodbijana odločba zato ne ustreza definiciji upravnega akta, zoper katerega se lahko vloži upravni spor, saj z njo organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS in sklep o popravi pomote Upravne enote Grosuplje št. 321-93/1993-111 (302) z dne 2. 8. 2016 odpravil; ter v 2. točki izreka naložil Upravni enoti Grosuplje, da mora v nadaljevanju postopka odločiti še o vračilu nevrnjenega dela podržavljene parcele št. 434 k.o. .... V obrazložitvi je navedel, da je odločal v ponovnem postopku o pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov zoper popravni sklep prvostopnega organa, s katerim je v 1. točki izreka odločil, da se v delni odločbi št. 321-93/93-TR/2 z dne 24. 7. 1998, 2. točka izreka glede določitve idealnega deleža vrnjene nepremičnine parc. št. 434 k.o. ... pravilno glasi: v površini do 184/1000; ter v 2. drugi točki, da vsa ostala določila te odločbe ostanejo nespremenjena. V obrazložitvi navaja, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji iz prvega odstavka 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki omogoča izdajo popravnega sklepa, saj se s sklepom o popravi ne sme ustvariti ničesar novega za stranke, se z njim tudi ne sme dopolniti in spremeniti odločbe, s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo ugotovljeno. Soglaša z organom prve stopnje, da je bil delež zahtevane parcele 434 k.o. ... v delni odločbi z dne 24. 7. 1998 napačno izračunan, vendar pa te napake ni mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. V obravnavani zadevi gre tudi za stranki z nasprotujočim interesom v postopku denacionalizacije ter se s tem sklepom zato ne popravi le računska pomota, ki nima nobenega vpliva na stranko, ampak pomeni tudi, da mora zavezana stranka izročiti upravičencu v last in posest še 9432 m2 predmetne nepremičnine. Sklicuje se na sklep Upravnega sodišča II U 73/2014 z dne 14. 5. 2014 in I Up 1310/2003 z dne 12. 5. 2005. Upravni organ napotuje, da mora v nadaljevanju postopka odločiti še o vrnjenem delu zahtevanega premoženja, zato naj vlogo upravičenca - pritožbo šteje kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe oziroma zahtevo za vračilo še nevrnjenega, zahtevanega premoženja.

2. Tožnik v tožbi povzema potek upravnega postopka in navaja, da je pravilno izračunan delež 184/1000, ki predstavlja celotno vrnjeno parcelo št. 434 k.o. ... Sklicuje se na 219. člen ZUP in navaja, da je v konkretnem primeru šlo za očitno pomoto. Prepričan je, da se z izpodbijanim sklepom prvostopnega organa ni ustvarilo ničesar novega za stranke in z njim ničesar dopolnilo. Tožniku zaradi pomote ni bilo vrnjeno celotno podržavljeno premoženje parc. št. 434 k.o. ... Izpodbijana odločba se ukvarja s procesnimi in formalnimi pogoji, v ničemer pa ne presoja zakonitosti sklepa. Pravilno namreč ni, da se napotuje na ponovno odločanje. Predlaga, da naslovno sodišče pred odločanjem opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnika ter predlaga, da se odpravi drugostopna odločba in potrdi sklep o popravi pomote. Zahteva tudi stroške postopka.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in vztraja pri svojem stališču, izraženem v izpodbijani odločbi.

4. Stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni dopustna.

6. Upravni spor se sme sprožiti zoper dokončni upravni akt, ki je bil izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od tega, kateri organ je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, potem, ko zoper ta akt ni mogoče več vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (drugi in tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Po prvem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen le, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

7. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija akt - odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki je pritožbi (v tem postopku stranke z interesom) ugodil in popravni sklep Upravne enote ... št. 321-93/1993-103 (302) z dne 7. 3. 2016 odpravil (1. točka izreka) in prvostopnemu organu naložil, da mora odločiti še o vračilu nevrnjenega dela podržavljene parcele 434 k.o. ... Navedena izpodbijana odločba iz navedenih razlogov ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki jih določajo citirane določbe ZUS-1 o predmetu upravnega spora, torej da je predmet upravnega spora zgolj akt organa, ki je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, ter da je postopek odločanja o zadevi končan. Namreč pri izpodbijani odločbi gre za procesni akt drugostopnega organa, ki je prvostopni sklep, s katerim je prvostopni organ napačno presodil, da so na podlagi pritožbe tožnika z dne 4. 3. 2016 zoper pravnomočno delno denacionalizacijsko odločbo št. 321-93/93-TR/2 z dne 24. 7. 1998, podani pogoji za izdajo popravnega sklepa (in s tem napačno obravnaval vlogo tožnika) odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, da odloči še o neodločenem denacionalizacijskem zahtevku. Izpodbijana odločba zato ne ustreza definiciji upravnega akta, zoper katerega se lahko vloži upravni spor, saj z njo organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8. Zgolj podredno pa sodišče soglaša z razlogi drugostopnega organa, ki jih je navedel v zvezi z odpravo sklepa o pomoti. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Po ustaljeni sodni praksi tega sodišča zoper sklepe o popravi pomote sodno varstvo ni dopustno (I Up 39/2009 z dne 10. 12. 2009; I Up 184/2009 z dne 4. 6. 2009), iz razloga, ker z njimi ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi in tudi ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Drugostopni organ pa je za izpodbijani sklep o popravi pomote, ki torej ne bi smel poseči v pravico, obveznost ali pravno korist stranke, ugotovil, da je posegel v pravni položaj pritožnika - Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, saj ga je zavezal, da izroči tožniku namesto v odločbi, št. 321-93/93-TR/2 z dne 24. 7. 1998 določenih 18/1000, 184/1000. Materialni učinki odločbe izhajajo iz njenega izreka, zato se tožnik ne more sklicevati na voljo upravnega organa, da se vrne parcela 434 v izmeri 10.452 m2, kar naj bi predstavljalo pravilno izračunan delež 184/1000. V ponovnem postopku bo organ upošteval denacionalizacijski zahtevek in že vrnjeno (kot izhaja iz izreka odločbe z dne 24. 7. 1998) ter pravilno obravnaval "pritožbo" tožnika, kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe oziroma zahtevo za vračilo še ne vrnjenega, a zahtevanega premoženja.

9. Ker izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. ZUS-1. 10. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.