Jedro

Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravavo v celoti ponoviti in na pritožbeni obravnavi izvesti vse oz.

ključne dokaze. Sodišče prve stopnje ne more dokazov le izvesti in prepustiti dokazno oceno pritožbenemu sodišču oz. izvajati dokazov le o neodločilnih dejstvih, sodišču druge stopnje pa prepuščati izvedbo dokazov o odločilnih dejstvih, saj bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišč prve stopnje na sodišče druge stopnje. Zato v takem primeru ni mogoče izvesti pritožbene obravnave po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1, saj je citirano določbo smotrno uporabiti le, če je za pravilno odločitev potrebno ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oz. sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. V takšnem primeru lahko pritožbeno sodišče na seji senata razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 101.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1995 do plačila. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 184.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov v smislu

8. člena ZPP, kar vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnica je izpovedala, da je delala pri toženi stranki od

1.10.1995 do 15.12.1995, najmanj 8 ur dnevno. Direktor tožene stranke je potrdil, da je delala od sredine oktobra do sredine decembra in 7,5 ur dnevno. V tem času je manjkala morda dan ali dva. V ponovljenem postopku je potrdil, da je delala vsaj od

15.10.1995 do 5.12.1995, kar pomeni skupaj 35 delovnih dni oz. 33 delovnih dni, če se odštejeta dva dneva, kar naj bi največ manjkala. Ob predpostavki, da je delala osem ur dnevno, kar je v drugi izpovedi tudi potrdil direktor, je v tem času opravila 264 ur in ne le 150 ur, kolikor je dobila plačanih. V najslabšem primeru bi bila ob zbranih dokazih tožnica upravičena vsaj do

45.600,00 SIT (po 400,00 SIT na uro), zato je sodišče prve stopnje zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku vsaj v tej višini s povrnitvijo stroškov postopka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. Prvo sodbo z dne 6.1.2004 je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo ob predpostavki, da dokazno breme o dejanskem številu opravljenih ur nosi tožena stranka, ki je trdila, da tožnica ni opravila 245 ur, ampak le 150 ur in jih toliko dobila tudi plačanih. V ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje oceniti vse izvedene dokaze, zlasti izpovedi strank o tem, 1) kdaj je tožnica prejela prvo plačilo, 2) koliko ur dela dnevno je opravila in 3) kdaj je začela za toženo stranko delati. Opredeliti bi se moralo tudi do tega, 4) kdaj bi tožnica lahko opravila še dodatnih 254 ur, pri čemer bi bilo treba odpraviti neskladje v tožničini izpovedi, 5) koliko ur dela je opravila do prvega obračuna z dne 28.11.1995. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da so bistvene sestavine obrazložitve sodbe navedbe strank, dokazni sklep in dokazna ocena. Če pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, je treba v ponovljenem postopku izdati novo sodbo z vsemi temi sestavinami. Nova sodba ni nadaljevanje oz. dopolnitev prejšnje, razveljavljene - torej neobstoječe. Sodišče prve stopnje obrazložitve izpodbijane sodbe, izdane v ponovljenem postopku, ni začelo - tako, kot je običajno - z navedbami strank, ampak z navedbo, kaj bi bilo potrebno razčistiti po napotkih pritožbenega sodišča, pri čemer je od petih še nerazčiščenih za razsojo odločilnih dejstev navedlo le dve. Navedbe tožnice sledijo v sredini obrazložitve, medtem ko navedb tožene stranke v sodbi ni. Prav tako v sodbi ni dokaznega sklepa, čeprav je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne

12.4.2005 sprejelo sklep, da se ponovijo že izvedeni dokazi in da se ponovno zasliši direktor tožene stranke. Vseh izvedenih dokazov tudi v ponovljenem postopku ni ocenilo, ampak je odločitev oprlo le na ugotovitev, da tožnica s svojo neskladno izpovedjo in predlaganima pričama B. Z. in J. T. ni dokazala, da je delala pri toženi stranki vsak dan po osem ur, skupaj 245 ur in od 1.10.1995 do 15.12.1995. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi predvsem ukvarjalo z vprašanjem, kam je bila vabljena tožnica in kako je bila obveščena o naroku (kar vse je nepomembno), nato pa zaključilo, da zaradi izostanka z naroka neskladja v njeni izpovedi ni bilo mogoče razčistiti. Tako kot do drugih dokazov se tudi do tega neskladja ni opredelilo, ni ga ocenilo z upoštevanjem še drugih dokazov.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opisalo pomen dokaznega bremena, pri čemer ne gre le za "stališče" pritožbenega sodišča, ampak za vprašanje procesne vloge strank v postopku, ki je določena z zakonom (ZPP). Če je na eni od strank dokazno breme, to ne pomeni, da se pri odločitvi upoštevajo le dokazi, izvedeni na predlog stranke, ki nosi dokazno breme in da se štejejo za dokazana le dejstva, ki so (ali če so) izrecno potrjena s temi dokazi. Tej logiki namreč v nasprotju z 215. členom ZPP sledi sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnice zato, ker priči, ki ju je predlagala, nista izpovedali, da je delala po osem ur dnevno, 245 ur in od 1.10.1995 do

15.12.1995. Tega sicer res nista izpovedali, sta pa izpovedali še kaj drugega, npr. Z., da je delala še v decembru. Te izpovedi sodišče prve stopnje ni ocenilo v povezavi s trditvijo tožene stranke, da je tožnica delala le toliko ur, kot jih je dobila plačanih - obračun pa je bil narejen 28.11.1995 in torej plačilo ur v decembru ni zajeto. Popolnoma je nadalje zanemarilo druge izvedene dokaze, npr. izpoved direktorja, da je tožnica delala od

15.10.1995 do 5.12.1995 po 7,5 ur na dan in da je v tem času manjkala največ dva dni. To znese 247,5 ur, plačanih pa je dobila le 150 ur. Tudi neskladje v tožničini izpovedi je mogoče oceniti brez njenega ponovnega zaslišanja, in sicer z oceno ostalih dokazov. Očitno je, da sodišče prve stopnje neskladja sploh ni opazilo. Nanj je opozorilo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu in je v naslednjem: tožnica je izpovedala, da je plačilo za 150 ur prejela po tem, ko je te ure opravila, po opravljenih 150 urah pa da je opravila še 254 ur. V nadaljevanju pove, da je 150 ur opravila do prvega obračuna, ki je bil 28.11.1995. Če je delala 8 ur dnevno, od 28.11.1995 do

15.12.1995 fizično ni mogla opraviti še 254 ur, saj bi to pomenilo, da je delala po 14 ur dnevno, tudi sobote in nedelje.

Dokazovanje je vir procesnih dejanj strank v postopku, ki naj ustvari pri sodišču prepričanje o resničnosti trditev, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva. Dokazovanje ni samo sebi namen, ampak služi ugotavljanju pravno relevantnih oz. za razsodbo odločilnih dejstev (načelo materialne resnice). O tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov). Navedeni temeljni načeli procesnega prava sta osnova vsakega sojenja.

Pravno odločilna dejstva, ki jih sodišče šteje za dokazana, tvorijo dejansko stanje, le to pa je podlaga za uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje, kljub temu, da je izvedlo vse potrebne dokaze, ni ugotovilo odločilnih dejstev.

Odločilni dejstvi v tem delovnem sporu sta: koliko ur dela je tožnica opravila za toženo stranko in ali je za vse ure prejela plačilo. Z ugotovitvijo, da ni dokazala, da je opravila 245 ur, odločilno dejstvo za zavrnitev tožbenega zahtevka ni ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da ni opravila več kot 150 ur. Samo v tem primeru bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen.

Sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo, kar pomeni, da ni štelo za pomembno, ali je tožnica opravila za toženo stranko več ur dela, kot jih je dobila plačanih.

Ugotavljajo je namreč le, ali je opravila točno 245 ur in ali je delala od 1.10.1995 do 15.12.1995. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi prič Z. in T., ki tega nista mogla potrditi. Vseh drugih izvedenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, od kdaj do kdaj je delala oz. kolikor ur dela je opravila, pa ni ocenilo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 2/2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo celoten dokazni postopek in vse potrebne dokaze, na podlagi katerih bi bila mogoča popolna ugotovitev dejanskega stanja torej ugotovitev vseh odločilnih dejstev, če bi izvedene dokaze tudi ocenilo.

Namen citirane določbe ZDSS je zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oz.

sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. Ne gre pa več za "popravo nepravilnosti", če bi bilo treba za pravilno odločitev na pritožbeni obravnavi izvesti oz. ponoviti vse ali ključne dokaze. Sodišče prve stopnje zato ne more dokazov le izvesti, dokazne ocene pa prepustiti sodišču druge stopnje, kot tudi ne more izvajati dokazov le o dejstvih, ki niso odločilna, sodišču druge stopnje pa prepuščati izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih. To bi pomenilo prelaganje sojenja s sodišč prve stopnje na sodišča druge stopnje, kar pa vsekakor ni namen določbe iz 30. člena ZDSS.

V spornem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, zato bi jih moralo oceniti sodišče druge stopnje, kar pomeni, da bi moralo ponoviti celoten dokazni postopek, izvedene dokaze oceniti, odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih dejstvih. Ponovitev celotnega postopka presega okvire "poprave", zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju vsega navedenega oceni izvedene dokaze in o zahtevku tožnice ponovno odloči. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pravni pouk: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je dopustna pritožba v roku 15 dni od vročitve tega sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.