Jedro

Pogodbeni pogoj, po katerem je izplačilo in vračilo kredita vezano na CHF, se presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Okoliščina, da sta tožnika k toženki prišla z željo po najemu kredita v CHF, ne izključuje presoje nepoštenosti po ZVPot.

Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

Zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije. Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Banka pomanjkljivih relevantnih informacij ne more nadomestiti (sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe. Iz enakih razlogov tudi kasnejše ravnanje banke - povabilo k refinanciranju kredita v letu 2014, na katerega se tožnika nista odzvala - ne more odpraviti neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov kot potrošnikov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, nato pa z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da so pogodba o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 16. 10. 2008, notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini SV 912/2008 z dne 23. 10. 2008 ter dodatek št. 1 h kreditni pogodbi z dne 17. 11. 2021, nični, ter da je vknjižba hipoteke (ID pravice: ... ) pri nepremičnini z ID ... na podlagi navedenega sporazuma o zavarovanju neveljavna in se izbriše. Glede stroškov je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožnikoma.

2.Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih v stroškovno breme tožnikov.

V obravnavani zadevi gre za čisti devizni kredit (ne za valutno klavzulo). Tožnika sta prejela kredit v CHF in v istem znesku sta ga bila dolžna vrniti. Zakonodajalec ni le dovoljeval sklepanje kreditov v tuji valuti, urejal je tudi vsebino teh pogodb. Z ureditvijo v ZPotK1 , ki je v razmerju do ZVPot2 specialnejši predpis, je izključena uporaba splošnega predpisa (ZVPot). Za pogoj, ki temelji na dispozitivni določbi nacionalnega prava, se ne uporabljajo določbe Direktive3 . Določb pogodb, ki so izraz določb nacionalnega prava, ni mogoče presojati z vidika njihove nepoštenosti. Tožnika sta povpraševala le po kreditu v CHF. Kredit v EUR sta že imela, želela sta ga refinancirati s kreditom v CHF. Ker sta bila že odločena, da želita kredit v CHF, je šlo za posamično dogovorjeno pogodbeno določilo, ki je izključeno iz presoje nepoštenosti. Direktiva ne more biti podlaga za razlago contra legem , lojalna razlaga ne sme voditi v ustvarjanje pravnega pravila, ki ga v nacionalnem pravu prej ni bilo. SEU Priporočila ESRB ni povzelo v izrek svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive. Naslovniki omenjenih priporočil so nacionalni nadzorni organi in države članice, ne zasebni subjekti. Direktive niso neposredno uporabljive, kar velja tudi za razlage Direktive in nezavezujoče pravne vire.

Nikjer ni določeno, kaj je šteti za "zelo veliko" depreciacijo. Sodišče je pojem napolnilo retroaktivno glede na dogodke po sklenitvi pogodbe. Zahteve po informiranju, ki jih postavlja sodišče, so celo v nasprotju z zakonom, veljavnim ob sklenitvi pogodbe. SEU je že presodilo, da se v okviru Direktive ne zahteva, da bi bil potrošnik opozorjen, da je tveganje neomejeno. Sodišče ne pojasni, iz katerega dokumenta izhaja zahteva, da bi morala banka narediti alternativni izračun, iz katerega bi bilo razvidno, kakšna je obremenitev potrošnika, če se menjalni tečaj spremeni za določen odstotek. Konkretnejše priporočilo Banke Slovenije je bilo le, da stranka podpiše izjavo, da je seznanjena s tveganji in jih sprejema. Iz poročila iz leta 2005 izhaja obdobje 2005 - 2007 in predvidevanje o 3 % apreciaciji CHF. Sodišče 20 let stare dokumente tolmači v luči kasnejših dogodkov. Brez dokazne podlage je ugotovitev, da je toženka ob sklenitvi pogodbe razpolagala z informacijami, ki so kazale na možnost apreciacije CHF.

Prva mesečna anuiteta je po preračunu v EUR znašala 718,92 EUR, vse nadaljnje pa so bile nižje, ne višje. Če se stanje ne bi spremenilo in bi tožnika plačala 360 0brokov po 718,92 EUR, bi to znašalo 258.811, 20 EUR. Tožnika sta do decembra 2019 plačala 135 anuitet, preračunano v EUR skupno 80.190,32 EUR. Če se nič ne bi spremenilo, bi plačala 135 anuitet po 718,20 EUR, preračunano v EUR, 97.954,20 EUR EUR. Tožnika sta torej plačala dobrih 17.000 EUR manj kot bi plačala, če bi bile okoliščine enake kot ob sklenitvi pogodbe.

Tožnica je priznala, da je za kredit v CHF izvedela od prijateljice in da je z njim želela refinancirati že najeti kredit. Ne drži, da jo je referentka prepričala za kredit v CHF. Sodišče je povzelo le dele izpovedi priče A. A., napačno je povzelo tudi toženkine navedbe (ne drži, da je toženka trdila, da ni podala nobenih prognoz). Tožnika sta prejela informacije o tem, da je kredit v tuji valuti rizičen, da se bodo obroki zaradi spremembe obrestne mere in tečaja spreminjali, (ni pa mogoče vedeti kako), da gibanja iz preteklosti niso zagotovila o gibanju v prihodnosti in da je kredit enako rizičen kot nakup delnic. Toženka je tožnika leta 2014 povabila k refinanciranju kredita v kredit v EUR, ki bi bilo za tožnika ekonomsko smotrno, vendar se tožnika na njen dopis nista odzvala.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Med pravdnima strankama je spor o veljavnosti kreditne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 16. 10. 2008 (v notarskem zapisu 23. 10. 2008), za kredit v višini 202.000 CHF, z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 360 mesecev, ter spor o veljavnosti hipotekarnega zavarovanja. Tožnika (solidarna kreditojemalca) sta s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da toženka ob sklenitvi pogodbe tožnikov ni opozorila na pasti prevzetega valutnega tveganja.

5.Pravno podlago za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku predstavljajo tako določbe v času sklenitve pogodbe veljavnega ZPotK kot tudi določbe ZVPot in Direktive.4 Drugačno pritožbeno stališče je napačno. Že zato, ker je v času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika. ZPotK je sicer specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK.

6.ZVPot je v 22. členu za primer nejasnih pogodbenih določil določal, da se razlagajo v korist potrošnika. Sankcijo ničnosti pa je predpisoval za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene se v skladu s 24. členom ZVPot štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive.5 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja ustreza abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.6

7.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive, oziroma da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti Direktive in z njo povezane sodne prakse SEU. Četudi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb, da Direktiva v konkretnem primeru ni uporabljiva, in s tem zagrešilo postopkovno nepravilnost (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), gre za pomanjkljivost, ki jo je pritožbeno sodišče, glede na to, da gre za uporabo prava, lahko odpravilo sámo (prvi odstavek 354. člena ZPP7 ). Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive8 (in v tem okviru vprašanje pojasnilne dolžnosti) sta ob izhodišču minimalne harmonizacije9 avtonomna pravna pojma pravnega reda EU, katerih razlaga je (tudi po implementaciji Direktive) v izključni pristojnosti SEU. Pri razlagi takšnih pojmov mora sodišče države članice v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati v praksi SEU postavljena merila, s katerimi so opredeljeni pojmi prava EU.10 To velja tudi takrat, kadar države članice sprejmejo ali ohranijo za ponudnika strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo o delovanju Evropske unije. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v okviru ZVPot je torej vedno treba opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU11 .

8.Po drugem odstavku 1. člena Direktive ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. V skladu s sodno prakso SEU se nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni.12 Poleg tega izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. čl. ZVPot je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno opraviti.

9.Kot je že bilo pojasnjeno, ZVPot Direktivo implementira in je (po stališču VSRS) za potrošnika ugodnejši od nje same. Ne gre torej za neposredno uporabo Direktive, kot trdi pritožnica, ampak za razlago pojmov prava EU, ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno. Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.13 Drži pritožbeno stališče, da obveznost lojalne razlage ni absolutna, kar pomeni, da sodišča za dosego učinka (cilja) direktive niso dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem . Vendar sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo Direktive,14 niti ni nacionalnega prava razlagalo contra legem .

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pogodbeni pogoj, po katerem je izplačilo in vračilo kredita vezano na CHF, presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Okoliščina, da sta tožnika k toženki prišla z željo po najemu kredita v CHF, ne terja drugačne presoje, oziroma ne izključuje presoje nepoštenosti po ZVPot.

11.Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o retroaktivni opredelitvi standarda pojasnilne dolžnosti (in s tem povezani očitki o kršitvi načela pravne varnosti, pravice do poštenega sojenja in pravice do zasebne lastnine). Tudi do teh očitkov, o katerih se sodišče prve stopnje ni izreklo, se je lahko opredelilo pritožbeno sodišče. Sodbe SEU o predhodnih vprašanjih so glede razlage prava kot del prava EU neposredno zavezujoče praviloma z učinkom za nazaj od začetka veljave razlaganega pravnega pravila, tudi za razmerja, ki so se oblikovala, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejem predhodne odločbe. Pojasnilna dolžnost ni samo pojem iz ZPotK, ampak tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Ta je implementacija Direktive, ki jo preko odločanja o predhodnih vprašanjih razlaga SEU. Ne prvi odstavek 6. člena ne 7. člen ZPotK kot tudi ne ZVPot ne določajo izrecno vsebine pojasnilne dolžnosti pri kreditni pogodbi, pri kateri je obračun kredita vezan na uporabo tuje valute. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da je že zakonodajalec predpisal vsebino predpogodbenega informiranja, zato bi bila lojalna razlaga zakona glede pojasnilne dolžnosti contra legem . Gre za nedoločen pravni pojem - za pravni standard. Pomen pravnega standarda (vsebino nedoločnega pravnega pojma) vselej ovrednoti sodišče, tako da uporabi splošno sprejeta družbena merila. Izhajajoč iz načela pravne enakosti, mora biti v življenjsko podobnih primerih ta vsebina enaka oziroma primerljiva.

12.Pritožbeno sodišče na tem mestu povzema stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v zvezi z retroaktivnostjo oziroma njeno prepovedjo: Pri potrošniških kreditnih pogodbah v CHF banka izpolni pojasnilno dolžnost, če razkrije vse bistvene informacije, ki jih narekujejo (pričakovani) strokovni standardi ravnanja in védenja (skrbnost dobrega strokovnjaka - drugi odstavek 6. člena OZ). Ti standardi izhajajo iz načela vestnosti in poštenja kot izraza dobre vere v obligacijskopravnem razmerju. Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso.

13.Tudi Ustavno sodišče ni prepoznalo retroaktivnosti v uporabi meril SEU, ki se nanašajo na čas po sklenitvah kreditnih pogodb. Poudarilo je, da je SEU stališče glede pouka o možnosti velike depreciacije nacionalne valute sprejelo neposredno v sklopu razlage Direktive.15 Navedeno predstavlja tudi odgovor na pritožbeni očitek o nedopustni retroaktivni uporabi Priporočila ESRB iz leta 2011.

14.Zahteva, da ponudnik kredita, informacije, ki jih pozna (oziroma bi jih kot strokovnjak moral poznati) in pomembno (lahko tudi usodno) vplivajo na sprejem odločitve kreditojemalca, predstavi, je v skladu z ves čas uveljavljenimi načeli vestnosti in poštenja (5. člen OZ16 ) ter skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) in ni retroaktivna. Zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti so bila v času sklepanja sporne pogodbe tudi že dovolj jasno in določno predpisana v 22., 23. in 24. členu ZVPot.17 Sodišče prve stopnje je torej napolnilno pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

15.Z vidika ustavnih pravic (pravice do enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva) je pomembno poudariti, da je bila sodna praksa SEU (ki ji je sodišče prve stopnje sledilo - t. i. zadeve Paribas) v času postopka na prvi stopnji dokaj enoznačna, da se je v tem času domača sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v kreditnih pogodbah v tuji valuti (CHF) pod vplivom prakse SEU še razvijala oziroma nadgrajevala (pri presoji so bila upoštevana stališča, zavzeta v sodbah Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ), objavljeni pa sta bili tudi že odločbi Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-317/21 z dne 8. 9. 2022. Izpodbijana sodba torej temelji na stališčih novejše (spremenjene) sodne prakse, o katerih sta se imeli pravdni stranki možnost izjaviti (in sta tudi se). Stranka ne sme izgubiti pravice do sodnega varstva zaradi nepričakovane ali presenetljive pravne diagnoze, do česar v obravnavanem primeru glede na pojasnjeno ni prišlo.

16.Po ustaljeni sodni praksi SEU, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ponudnik kreditov v tuji valuti zadosti pojasnilni obveznosti z navedbo mogočih sprememb menjalnih tečajev in pojasnitvijo tveganj kredita v tuji valuti vsaj z opozorilom, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje (depreciacija) nacionalne valute, v kateri potrošnik prejema dohodke (tečajno tveganje), in povečanje obrestnih mer, vezanih na tujo valuto (obrestno tveganje). Potrošniku, ki je stranka v dolgoročnem pogodbenem razmerju, morajo biti dane informacije, da ima kreditna ponudba poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice, oziroma informacije, na podlagi katerih bo lahko ocenil (razumel) potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na njegove obveznosti. Potrošnik mora torej prejeti opozorilo o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Konkretno to pomeni, da mora banka kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.19

17.Drži pritožbena navedba, da je po merilih SEU zahteva po preglednosti lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, kar pa velja le ob pogojih (ki v obravnavanem primeru niso podani), če: - ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in - je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.20

18.Četudi ne evropska ne domača sodna praksa ne ponudita številke, ki bi konkretneje opredelila pojem "zelo velika depreciacija", to ne pomeni, da gre za neopredeljen pojem.21 Pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Od banke se tudi ne zahteva prikaz scenarija, ki se je tekom izvrševanja uresničil. V vsakem posameznem primeru je zato treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti.

19.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imela tožnika na voljo izračun kredita v CHF in EUR (lahko sta primerjala višino tedanjega obroka v obeh valutah, ter na tej podlagi ugotovila, da je višina obroka v CHF ugodnejša) in da ju bančna uslužbenka ni opozorila na razsežnosti prevzetega valutnega tveganja (na možnost znatnih sprememb tečaja). O vsebini tožnikoma danih pojasnil se je sodišče prve stopnje prepričalo ne le na podlagi tožničine izpovedi (pritožnica temu delu dokazne ocene očita premajhno kritičnost), temveč tudi oziroma predvsem na podlagi izpovedi bančne uslužbenke A. A. Pritožba ne vzbudi dvoma o pravilnosti dokazne presoje. Pritožnica izpostavlja dele izpovedi A. A. in jih interpretira po svoje, pri tem pa kot bistveno prezre, da iz nobenega dela njene izpovedi ne izhaja, da je tožnikoma valutno tveganje predstavila na način, da bi lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v 30 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Iz izpovedi A. A. izhaja, da so se njena pojasnila in opozorila nanašala izključno na spremenljivost obrokov zaradi variabilne obrestne mere. Tudi hipotetične izračune (simulacije) je izdelovala le glede obrestne mere. Četudi naj bi ji delovna navodila banke nalagala, da strankam obrazloži oziroma jih opozori na valutno tveganje, priča ni znala pojasniti, kakšna je bila konkretna vsebina takšnega opozorila. V luči te ugotovitve je zato vprašanje, kakšna je bila vsebina toženkinih navodil bančnim uslužbencem glede predstavitve tveganj, pravno neodločilno.22 Pomanjkljivost danih pojasnil izkazuje tudi pričino sklicevanje na enostavno izračunljivost mesečne anuitete (vzame se tečajna lista za zadnji delovni dan in se izračuna anuiteta, kot da gre stranka v menjalnico). Ker je šlo po njenem za transparenten mehanizem, je očitno štela, da obsežnejša pojasnila niso potrebna. Tudi njena izpoved, da je bila njena mantra, da je vsak kredit, enako kot nakup delnic ali obveznic, tvegan, ne vodi k presoji za, katero se zavzema pritožba. Izjava A. A. ob sklepanju pogodbe, da kredite v CHF najemajo tudi bančni uslužbenci, je utrdila prepričanje tožnikov o tem, da je kredit v CHF ne le ugodnejši od kredita v EUR, temveč da zanju ne pomeni tveganja, večjega od najema kredita v EUR (v tem smislu sta bila "nagovorjena" h kreditu v CHF, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje). V takšni situaciji tudi opozorila, "da ni v redu imeti kredit v tuji valuti, ker prejemaš plačo v drugi valuti", ni mogoče šteti za zadostnega. Okoliščina, ki naj bi jo glede na pritožbeno navedbo sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, in sicer, da sta imela tožnika kredit v EUR, ki sta ga želela poplačati s kreditom v CHF (oziroma da ni šlo kredit, ki bi bil neposredno namenjen financiranju nakupa stanovanja), ni pravno odločilna, oziroma toženke ne razbremenjuje pojasnilne dolžnosti. Prav tako je te dolžnosti ne odvezuje okoliščina, da sta tožnika o tovrstnih kreditih že pred prihodom k toženki poizvedovala pri drugih bankah (oziroma da je tožnica po kredit v CHF prišla po nasvetu prijateljice), ter na tej podlagi menila, da gre za ugoden kredit.

20.Pritožnica izpostavlja, da je Banka Slovenije poslovnim bankam priporočala (zgolj) pridobitev pisne izjave stranke o seznanjenosti s tveganji. Podpisana izjava o prevzemu tečajnega tveganja (20. člen konkretne kreditne pogodbe) dokazuje zgolj to, da se je kreditojemalec na abstraktni ravni seznanil s prevzetimi tveganji, takšen nivo seznanitve pa ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Dopisi in poročila Banke Slovenije v letih 2005, 2006 in 2007 so imeli širši domet kot prikazuje pritožnica, saj iz njih izhaja, da je tveganost za kreditojemalce "zelo velika” in morajo zato banke skrbno izpolniti svojo pojasnilno dolžnost.23

21.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pojasnilno dolžnost napačno razumelo kot vnaprejšnjo in točno napoved tečajnega nihanja v 30 letnem obdobju odplačevanja kredita. Dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, so izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati).24 Vendar zavedanje banke o tveganosti pogodbenega pogoja in opozorilo kreditojemalca na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Ker je standard pojasnilne dolžnosti objektiven (subjektiven odnos banke do informacij, ki jih ni posredovala potrošniku, ni pomemben), je brezpredmetna pritožbena navedba, da toženka ni vedela oziroma mogla vedeti, da bo v času izvrševanja pogodbe prišlo do bistvenega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF. Četudi sta torej tožnika razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal), to ne zadošča za sklep, da sta razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženo banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje (pri tem je nepomemben vzrok za takšno apreciacijo, zato tudi izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno), na katero tožnikov ni opozorila.

22.Materialnopravni zaključek o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti glede valutnega tveganja temelji na oceni izvedenih dokazov, zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z v pritožbi izpostavljenim očitkom o nepravilno povzetih ugovornih trditvah (pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni podala trditev v smeri, na kakšna tveganja je opozarjala kreditojemalce). Tudi napake, ki jih izpodbijani sodbi (utemeljeno) očita pritožnica (navedba napačne nepremičnine, napačnega zneska kredita) so zgolj očitne pisne pomote, brez vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj med pravdnima strankama ni bilo spora o identiteti nepremičnine, ki je bila predmet zavarovanja, niti o znesku prejetega kredita.

23.Ni dvoma o tem, da se je med izvrševanjem kreditne pogodbe zaradi spremembe deviznega tečaja (povečanja vrednosti CHF v razmerju do EUR) kreditna obveznost tožnikov povečala. Pritožnica poskuša z navedbami in izračuni prikazati, da sta tožnika po plačilu 135 obrokov celo v boljšem položaju kot bi bila, če bi morala vse te obroke poravnati v višini začetne anuitete (718,92 EUR), oziroma da je bil kredit v CHF ugodnejši od kredita v domači valuti ne le ob sklenitvi pogodbe, temveč celotno odplačilno dobo, vendar pri svojih izvajanjih ni prepričljiva, saj zanemari (najmanj) podatek o gibanju (zmanjševanju) glavnice. Zgovornejše so zato ugotovitve sodišča prve stopnje (v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da je kredit oktobra 2008 znašal 135.316,18 EUR in da je stanje dolga na dan 22. 1. 2020, po tem ko je bilo odplačano že 80.190,32 EUR, znašalo še 137.487,08 CHF (oziroma 129.701,43 EUR25 ).

24.Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni izreklo o toženkinih navedbah glede ponujene možnosti konverzije kredita. Iz razlogov v 80. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati stališče, da možnost konverzije kredita ne zadostuje, saj potrošniku ne nudi ustreznega varstva. Temu pritožbeno sodišče dodaja, da zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije (20. člen konkretne kreditne pogodbe). Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Banka pomanjkljivih relevantnih informacij ne more nadomestiti (sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe.26 Iz enakih razlogov tudi kasnejše ravnanje banke - povabilo k refinanciranju kredita v letu 2014, na katerega se tožnika nista odzvala - ne more odpraviti neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov kot potrošnikov.

25.Tožnika nista bila opozorjena, da kot potrošnika prevzemata valutno tveganje brez omejitev, da gre glede na ročnost kredita za realno (ne zgolj hipotetično) tveganje, da lahko znižanje vrednosti domače valute vpliva na celotno obveznost (glavnico in obresti), ki se lahko znatno poveča in da glede na negotovost tečajnih razmerij ni mogoče oceniti skupnega (končnega) stroška kredita. Ker toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja (pri vključitvi pogodbenega pogoja ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo), je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten. Brez spornega pogodbenega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična (prim. prvi odstavek 88. člena OZ).

26.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba prav tako ni obremenjena z očitanimi ali uradoma upoštevnimi procesnimi kršitvami, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano delno sodbo (353. člen ZPP).

27.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan (164. člen ZPP).

-------------------------------

1Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

3Direktiva 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah.

4Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve glede več pravnih vprašanj povzema argumentacijo iz sodbe VSL II Cp 2212/2023 z dne 25. 9. 2024.

5Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

6Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 ter odločbe VSRS II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023.

7Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

8Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku.

98. člen Direktive.

10Glej odločbo USRS Up-14/21 in tam navedeno prakso SEU.

11Glej odločbo USRS Up-504/21.

12Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (9. - 27. točka obrazložitve).

13M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023 in J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83.

14Ni kršilo pravila prava EU, da lahko zakonodajalec EU z direktivami pravne obveznosti nalaga le državam, ne pa tudi posameznikom.

15Glej odločbo USRS Up-329/19-31 (14. točka obrazložitve).

16Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

17Glej odločbo USRS Up-329/19-31 (19. točka obrazložitve).

18Odločbama so sledile še druge: II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023.

19Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (42. točka obrazložitve).

20Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (41. točka obrazložitve).

21V domači sodni praksi se opozorila na možnost zelo velike depreciacije EUR, na črni scenarij ali na neomejeno valutno tveganje uporabljajo kot sinonimi.

22Tudi če je bil del navodil napotek, da strankam ne smejo dajati zagotovil glede povišanja ali znižanja anuitet in da morajo stranke seznaniti s preteklim gibanjem tečaja, takšna pojasnila ne zadoščajo.

23Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 (72. točka obrazložitve).

24Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

25Upoštevajoč tečajno razmerje na dan 22. 1. 2020 (1 CHF = 0,93 EUR) je pravilen znesek 127.811,73 EUR.

26Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (49. točka obrazložitve).

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 8

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 21, 21/3

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6, 6/2, 88, 88/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a