Jedro

Tožnik (policist) je v sporni noči iz tovornjaka, v katerem je bila nova policijska oprema, namenjena za razvoz po policijskih postajah, vzel nekaj kosov nove policijske opreme, pri čemer je bila vrednost odtujenih stvari majhna, pod zakonsko določenimi 500 EUR, tožnik pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti. S tem je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja t.i. majhne tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1. Zato je je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2013 nezakonita in se razveljavita nezakonit sklep št. ... tožene stranke z dne 24. 5. 2013 in nezakoniti sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 10. 7. 2013; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 7. 2013 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2013 oziroma sklepa tožene stranke z dne 24. 5. 2013 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 10. 7. 2013 in še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 1. 2010 in aneksom k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 9. 5. 2011; da je tožena stranka dolžna tožnika v 15 dneh pozvati nazaj na delo ter mu je dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2013, torej od dne 22. 7. 2013 dalje, zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 1. 2010 in aneksom k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 9. 5. 2011, med drugim je dolžna tožena stranka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 22. 7. 2013 obračunati vse zapadle plače oziroma nadomestila plač, razlike v plačah oziroma razlike v nadomestilih plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače, nadomestila plače in razlike v plačah dalje do plačila, torej od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, od vseh teh obračunanih mesečnih bruto zneskov odvesti in plačati vse davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske plač, nadomestil plač oziroma razlik v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, pri čemer je glede naslednjih mesecev treba upoštevati naslednje specificirane bruto zneske plač, nadomestil plač oziroma razlike v plačah in dneve zamud: za julij 2013 916,91 EUR bruto, 19. 8. 2013; avgust 2013 1.302,21 EUR bruto, 19. 9. 2013; september 2013 1.302,21 EUR bruto, 19. 10. 2013; oktober 2013 1.302,21 EUR bruto, 19. 11. 2013; november 2013 761,75 EUR bruto, 19. 12. 2013; december 2013 518,55 EUR bruto, 19. 1. 2014; januar 2014 513,60 EUR bruto, 19. 2. 2014; februar 2014 513,60 EUR bruto, 19. 3. 2014; marec 2014 468,84 EUR bruto, 19. 4. 2014; april 2014 505,02 EUR bruto, 19. 5. 2014, ter da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od vključno 23. 7. 2013 dalje, v roku 15 dni. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje pod točko 7 izpodbijane sodbe zmotno in protispisno ugotovilo, da naj bi tožena stranka tožniku v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi in v izredni odpovedi očitala, da naj bi v noči iz 25. na 26. 4. 2013 na naslovu A., iz tovornjaka, v katerem je bila v škatlah nova oprema za policiste ukradel nekaj kosov nove policijske opreme in naj bi s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja tatvine. Tožena stranka v obvestilu in vabilu na zagovor ter v izredni odpovedi tožniku ne očita ravnanja, ki ga sodišče prve stopnje samovoljno ugotavlja, kar predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz 14. in 25. člena Ustave RS, kakor tudi nobenega drugega ravnanja, ki bi bil lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitki so opisani pavšalno, niso konkretizirani in ne izpolnjujejo zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja in ne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Očitki tudi niso dovolj konkretizirani, da bi tožniku omogočili pripravo obrambe, česar sodišče ni ugotovilo, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje, niti ne izpolnjujejo obveznosti tožene stranke tožnika kot delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ni razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni, med seboj v nasprotju, v nasprotju z listinami in zapisniki o izvedenih dokazih. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih ugovorov o tem, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana dejanja niso konkretizirana in da nimajo znakov kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1. V izpodbijani odpovedi tožniku ni bilo očitano, da je iz tovornjaka vzel nekaj kosov policijske opreme, še manj, da je šlo za kose policijskih oblačil, ki naj ne bi bile namenjene tožniku in katerih vrednost naj bi bila majhna, pod določenimi 500 EUR. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje zmotno sprejelo pod točko 20 izpodbijane sodbe, čeprav očitek o stvari majhne vrednosti, ki je znak kaznivega dejanja majhne tatvine, sploh ni bil zajet v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrednost odtujenih stvari prav tako ni bila navedena ne v obvestilu in vabilu na zagovor, zaradi česar se tožnik ni mogel opredeliti do tega znaka kaznivega dejanja in je bila zato kršena njegova pravica do zagovora. Šele Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je v sklepu z dne 10. 7. 2013 prvič omenila vrednost ukradenih stvari in tožniku konkretno očitala, da si je dne 25. 4. 2013 na naslovu A. protipravno prilastil uniforme in da je vzel nove kose policijske opreme. Vsi zakonski znaki kaznivega dejanja pa morajo biti konkretizirani že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče s tem, ko je samo v nasprotju z očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo, da je tožnik vzel nekaj kosov policijske opreme iz tovornjaka v vrednosti manj kot 500 EUR ter s tem kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1 ravnalo v nasprotju s sodno prakso (tj. sodbo opr. št. VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007, sodbo opr. št. I Ips 134/2002 z dne 8. 10. 2003, sodbo opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010, sodbo opr. št. VIII Ips 133/2008 z dne 25. 1. 2010), kar predstavlja poseg v tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, v tožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in v tožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje tudi ni argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da izpodbijana izredna odpoved vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1 in katere navedbe tožene stranke v izredni odpovedi šteje za konkretizirano naklepno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Odsotnost razlogov o teh relevantnih dejstvih predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da iz videoposnetkov ni razvidno, da bi tožnik karkoli odnesel iz tovornjaka, česar sodišče ni upoštevalo in je temu dalo premajhno težo, prav tako nobena priča ni videla tožnika, da bi imel pri sebi kakšno stvar in kakšna stvar naj bi to bila ter kje naj bi jo tožnik dobil. Povzetki izjav policistov v izredni odpovedi ne pomenijo konkretizacije kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1. Če bi se povzetki izjav šteli za takšne kršitve, bi moralo biti delavcu že v fazi zagovora omogočeno, da se z vsemi izjavami seznani. Enako velja za videoposnetke. Sodišče ne bi smelo dati izpovedi B.B. nobene teže, saj je izpovedoval drugače, kot pri zbiranju obvestil. Prav tako ne bi smelo dati težo izjavi C.C. iz predkazenskega postopka, saj priča v predmetnem postopku ni bila zaslišana in je sama osumljena kaznivega dejanja niti izjavi priče D.D., saj je njegova izpoved drugačna od te, ki je vsebovana v uradnem zaznamku, razlog za spremembo pa je neprepričljiv.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Ugotoviti je tudi, da ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V takšnem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kršitev kontradiktornosti se nanaša na pravico strank do izjavljanja, tožnik pa v pritožbi ne konkretizira, na kakšen način je bila kršena njegova pravica do izjavljanja. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje očitano kršitev storilo s tem, ko naj bi samovoljno ugotovilo znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 204. člena KZ-1, ki iz izredne odpovedi ne izhajajo, ne predstavljajo kršitve kontradiktornosti po 8. točki točki 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter nestrinjanje z uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, vpogleda predloženih videoposnetkov nadzornih kamer ter po zaslišanju tožnika in prič E.E., F.F., G.G., D.D., H.H. in B.B. zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb glede pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 24. 5. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz odpovednega razloga po določbi 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji). Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je v noči iz 25. na 26. 4. 2013 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 2. odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) ter je s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti 37. člen ZDR, 4. člen Kodeksa policijske etike, 1. odstavek 93. člena ZJU in 18. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2010. Tožniku je očitala, da je v noči iz 25. na 26. 4. 2013 na naslovu A. iz tovornjaka, v katerem je bila v škatlah nova oprema za policiste, ukradel nekaj kosov nove policijske opreme. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank, predvsem pa dejstva, da je bil tožnik policist, katerega osnova naloga je preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, kar pomeni, da morajo biti etični standardi zaposlenih v policiji visoki, je zaradi storitve kršitve delovnih obveznosti, ki izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja, prišlo do porušenega zaupanja med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da delodajalcu ni treba kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Delodajalec mora očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, mora sodišče, ki odloča v delovnem sporu, upoštevati znake kaznivega dejanja, kot so določeni v kazenskem zakoniku, in kot jih upošteva oziroma razlagata kazenskopravna teorija in praksa (sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010).

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi kršitve tožniku niso konkretizirane oziroma da iz opisa kršitve ne izhajajo zakonski znaki tatvine oziroma zakonski znaki drugega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno kvalifikacijo tožniku očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v izredni odpovedi in tudi v obvestilu o uvedbi postopka izredni odpovedi, in sicer, da gre za kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 1. odstavkom KZ-1 204. člena K-1. Kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku KZ-1 stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Milejše kaznivo dejanje (t.i. majhna tatvina) je po 2. odstavku istega člena podano, če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti. Za obstoj kaznivega dejanja tatvine zadostuje protipravna prilastitev tuje premične stvari. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine pa je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: 1) da je vrednost ukradene stvari majhna (po devetem odstavku 99. člena KZ-1 se za majhno vrednost šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki ne presega 500 EUR) in 2) da je storilec ravnal z namenom prilastiti si stvar takšne vrednosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da je v noči iz 25. na 26. 4. 2013 na naslovu A. iz tovornjaka, v katerem je bila v škatlah nova oprema za policiste, ukradel nekaj kosov nove policijske opreme. Ni dvoma, da so novi kosi policijske opreme tuja premična stvar majhne vrednosti (do 500 EUR) in da je šlo za protipraven odvzem brez dovoljenja in vednosti lastnika. Iz navedb v izredni odpovedi, da je tožnik imel pri sebi v nahrbtniku nekaj kosov nove policijske opreme in je bilo od njega zahtevano, da jih vrne nazaj, kjer jih je dobil, izhaja tudi prilastitveni namen. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da iz opisa kršitve izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja t.i. majhne tatvine (2. odstavek 204. člena KZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 204. člena KZ-1). S tem pa je delodajalec izpolnil svojo obveznost, kot jo nalaga določba 2. odstavka 87. člena ZDR-1, da dovolj konkretno navede in obrazloži okoliščine, ravnanje delavca, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do zagovora, ker vrednost stvari ni bila podana že v vabilu na zagovor in se tožnik do tega znaka kaznivega dejanja ni mogel opredeliti in ker tožnik že v vabilu na zagovor ni bil seznanjen z vsemi izjavami policistov, zbranimi v postopku zbiranja obvestil, ter videoposnetki nadzornih kamer. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZDR-1 ne zahteva, da delodajalec pred izredno odpovedjo delavca seznani z vsemi dokazi, temveč je bistvo zagovora v tem, da se delavec seznani z očitanimi kršitvami obveznostmi iz delovnega razmerja, zaradi katerih mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, kar je bilo tožniku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi omogočeno. Očitek delodajalca v izredni odpovedi in tudi v vabilu na zagovor, da je vzel „nekaj kosov policijske opreme“ je dovolj konkretiziran za pripravo obrambe tožnika, določitev vrednosti protipravno prilaščene stvari pa je stvar pravne kvalifikacije tožnikovega ravnanja, ki jo je dolžno opraviti sodišče in ne delodajalec.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogodkom v noči iz 25. 4. 2013 na 26. 4. 2013 očitanim v izredni odpovedi, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, zaradi česar je pritožbeni očitek zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljen. Pravilno je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je tožnik v noči iz 25. 4. 2013 na 26. 4. 2013 iz tovornjaka, v katerem je bila nova policijska oprema, namenjena za razvoz po policijskih postajah, vzel nekaj kosov nove policijske opreme. Takšen dokazni zaključek je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo na podlagi skladnih in medsebojno dopolnjujočih se izpovedi prič J.J., G.G., B.B., E.E. in D.D. o okoliščinah dogodka v noči iz 25. 4. 2013 na 26. 4. 2013 in na podlagi pisne izjave C.C. iz predkazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik sporne noči v tovornjaku z novo policijsko opremo in se je tja tudi večkrat vračal. Navedeno izhaja iz izpovedi E.E., ki je tožniku potem, ko ga je ta vprašal, kje je policist C.C., povedal, da je ta pri kontejnarjih. Ti so stali poleg tovornjaka z novo policijsko opremo. Priča J.J. pa je izpovedal, da je tožnika videl v bližini C.C., ki se je vračal iz smeri tovornjaka. Nenazadnje je dejstvo, da je bil v tovornjaku, kjer se je nahajala nova policijska oprema, tožnik tudi sam priznal, je pa zanikal, da bi odtujil policijsko opremo iz tovornjaka. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je bil v tovornjaku s policistom C.C., da pa je bil edini, ki je odpiral škatle, C.C., sam pa ga je pri tem samo opazoval, ter da se je v tovornjak večkrat vračal zgolj iz radovednosti. Slednjemu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ne sledi, saj takšnega zaključka izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Na podlagi izpovedi prič G.G., B.B. in F.F. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik iz tovornjaka dejansko odtujil nekaj kosov policijske opreme. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o prepričljivi izpovedbi navedenih prič, ki so skladno in verodostojno izpovedovale, da jim je tožnik potem, ko so ga povprašali o tem, kje je dobil novo opremo, rekel, da sta z C.C. opremo vzela iz tovornjaka in jih pri tem prosil, naj tega ne povedo nadrejenemu ter da bo opremo vrnil. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče B.B. s tem, da naj bi ta izpovedoval drugače kot pri zbiranju obvestil, pri čemer pritožba niti ne pojasni, v čem naj bi bilo to nasprotje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpoved priče o pravnoodločilnih okoliščinah, predvsem glede okoliščin v zvezi s tožnikovim priznanjem, da je novo opremo vzel iz tovornjaka, skladna z njegovo izjavo, ki jo je podal pri zbiranju obvestil. Svojo dokazno oceno o tem, da je tožniku ta kršitev dokazana, je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi tako, da je upoštevalo izjavo C.C. iz predkazenskega postopka, da je opremo odtujil tudi tožnik in da sta jo kasneje skupaj vrnila. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izjave C.C. ne bi smelo upoštevati iz razloga, ker ta v postopku ni bil zaslišan. Iz spisa je razvidno, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem C.C. ni izvedlo, ker sta obe pravdni stranki ta dokazni predlog umaknili. Tožnik je dokaz z zaslišanjem C.C. umaknil na glavni obravnavi dne 11. 6. 2014 (list. št. 72), tožena stranka pa s sporočilom sodišču dne 18. 6. 2014 (list. št. 84). Zgolj dejstvo, da je C.C. tudi sam osumljen storitve istega kaznivega dejanja kot tožnik, samo po sebi ne odreka verodostojnosti njegovi izjavi, temveč je, tako kot ostali dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča prve stopnje. Glede na skladnost z ostalimi izjavami zaslišanih prič o tožnikovem priznanju, da je novo policijsko opremo vzel iz tovornjaka, sodišče prve stopnje izjavo C.C. utemeljeno sprejema kot verodostojno. Da je tožnik policijsko opremo dejansko vrnil, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo iz zaslišanja priče D.D.. Ta je na zaslišanju pojasnil, da je tožniku svetil, ko je le-ta vračal opremo nazaj v tovornjak. V izjavi, ki jo je podal pri zbiranju obvestil, je D.D. sicer res izjavil, da naj bi svetil C.C., vendar pa je na zaslišanju pojasnil, da je šlo dejansko za tožnika in zakaj je do pomote prišlo, zaradi česar so pritožbene navedbe o neverodostojnosti priče neutemeljene.

Tožnik v pritožbi neuspešno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo posnetkom videonadzornih kamer na naslovu A., iz katerih ni razvidno, da bi tožnik kaj odnesel iz tovornjaka ter dejstvu, da nobena priča ni videla, da bi tožnik imel pri sebi kakšno stvar. V zvezi s presojo posnetkov videonadzornih kamer na naslovu A. pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz njih ni mogoče z gotovostjo identificirati tožnika. Prav tako ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da je tožnik spornega dne iz tovornjaka odtujil novo policijsko opremo, okoliščina, da nobena od zaslišanih prič ni videla, da bi tožnik imel pri sebi kakšno stvar, ni pravnoodločilna.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je iz tovornjaka vzel nekaj kosov policijske opreme, pri čemer je bila vrednost odtujenih stvari majhna, pod zakonsko določenimi 500 EUR, tožnik pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja t.i. majhne tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določbo 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralo škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, 4. člen Kodeksa policijske etike, ki policista zavezuje k varovanju in utrjevanju ugleda policije, 1. odstavek 93. člena ZJU, ki določa, da mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti in kodeksom etike ter 18. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2010. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno kršitev delovnih obveznosti naj bi predstavljalo tožnikovo ravnanje. Sodišče prve stopnje je povsem jasno opredelilo, da je tožnik kršil dolžnost, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na dejavnost delodajalca materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, da se vzdrži ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja (12. alinea 18. točke), da se vzdrži storitve kaznivega dejanja na škodo delodajalca ali drugih oseb, storjenih na delu ali v zvezi z delom (13. alinea 18. točke) ter da se vzdrži kršitve zakonom oz. drugih predpisov ter aktov in navodil delodajalca (19. alinea 18. točke).

Ob podanem odpovednem razlogu po 1. in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je kot okoliščine, zaradi katerih je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika navedla, da je bil tožnik policist, odgovornost oseb, ki jim je zaupano opravljanje nalog, pa se mora presojati strožje. Tožnikova naloga je bilo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj, kar pomeni, da morajo biti etični standardi oseb, zaposlenih v policiji, visoki. Poklic policista zahteva izostren čut za zakonitost in pravičnost ter upoštevanje moralnih načel, ravnanje tožnika pa predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od policista. Tožnik je s storitvijo kaznivega dejanja grobo kršil vrednote in vrline, ki kažejo na poslanstvo policije.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj mora skladno z določili 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).