Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela dolžnosti, na katero je bil formalno razporejen („referent za infrastrukturo“) in za katero je prejemal plačo, ampak je dejansko pretežni del delovnega časa opravljal drugo dolžnost („pomočnika za infrastrukturo“). Njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače za dolžnost, na kateri je opravljal delo, je utemeljen v višini 80 % navedene razlike, saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost „pomočnika za infrastrukturo“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2004 do 31. 1. 2006 obračunati bruto razliko v plači in sicer med količnikom 2,10 do količnik 2,50 (skupaj s pripadajočimi dodatki); za čas od 1. 2. 2006 do 16. 7. 2006 obračunati bruto razliko v plači med količnikom 2,20 do količnika 2,50 (skupaj s pripadajočimi dodatki); za čas od 17. 7. 2006 do 28. 2. 2006 obračunati bruto razliko v plači med količnikom 2,20 do 2,40 (skupaj s pripadajočimi dodatki); za čas od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008 obračunati bruto razliko v plači in sicer med količnikom 2,40 in količnikom 4,00 (skupaj s pripadajočimi dodatki vse do višine 80 %), od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati vsakokratne neto razlike plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu dalje do plačila (I/1. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več (za čas od 1. 2. 2006 do 16. 7. 2006 obračunati bruto razliko med količnikom 2,10 do količnika 2,50 in odvesti davke in prispevke in nato tožniku izplačati vsakokratne neto razlike plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter za čas od 17. 7. 2006 do 28. 2. 2006 obračunati bruto razliko v plači in sicer med količnikom 2,10 do količnika 2,40 – skupaj s pripadajočimi dodatki, zanj odvesti davke in prispevke in nato tožniku izplačati vsakokratne neto zneske razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sodišče prve stopnje zavrnilo (I/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 709,87 EUR, v roku 15 dni, po tem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Dne 28. 2. 2001 je sodišče prve stopnje v 3. alinei I/1.točke izreka sodbo popravilo tako, da pravilno glasi datum: od 17. 7. 2006 do 28. 2. 2007. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter delno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in sicer 4. alineo 1. točke izreka, v kateri je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna za čas od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008 obračunati bruto razliko v plači med količnikom 2,40 in količnikom 4,00 (skupaj s pripadajočimi dodatki in vse v višini 80 %), zanj odvesti pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati vsakokratne neto mesečne razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008 pretežno opravljal dolžnosti „pomočnika za infrastrukturo“. Pri svojem zaključku se je zlasti oprlo na izpoved tožnika in tožniku nadrejenega V.P., ki je izjavil, da je v obdobju od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008 tožnik res opravljal glavnino del na formacijski dolžnosti „pomočnik za infrastrukturo“, ostala dela pa so si med seboj razdelili načelnik logistike, namestnik poveljnika in priča. Tožena stranka pojasnjuje, da za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo ne zadošča le ugotovitev, da je delavec opravljal delo drugega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, vendar pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, da mu to delo odredi delodajalec oziroma njemu nadrejeni delavec. V kolikor je naveden pogoj izpolnjen je delavec upravičen do višjega plačila za zahtevnejšo delovno mesto, vendar le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne oziroma spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. V predmetnem sporu pa so tako tožnik kot tudi priče potrdile, da so si dela in naloge na formacijski dolžnosti „pomočnika za infrastrukturo“, v času od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008, med seboj razdelili. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da je že priča V.P. izpovedal, da je tožnik opravljal le približno 80 % dela na formacijski dolžnosti „pomočnik za infrastrukturo“. Ob tem pa je potrebno upoštevati, da je opravljanje dejanskega, fizično vidnega dela na neki dolžnosti, le del delokroga posamezne dolžnosti. Po mnenju pritožbe bi tožnik bil utemeljen do izplačila razlike plače le v primeru, ko bi po ukazu nadrejenega opravljal izključno vse naloge zahtevnejše dolžnosti, torej bi moral prevzeti tudi odgovornosti, ki tej dolžnosti pripadajo in ki niso razvidne samo in izključno iz fizično razvidnega opravljanja dela. V predmetnem sporu pa je iz pričanja priče V.P. razvidno, da je tožnik morda res opravljal določene naloge iz opisa del in nalog „pomočnika za infrastrukturo“, navzven pa so odgovornost prevzemali drugi, tako priča sama kot stotnik. Zato je tožena stranka prepričana, da je sodišče tožniku neutemeljeno prisodilo izplačilo razlike plače med količnikom 2,40 in količnikom 4,00, za čas od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da se zahtevek tožnika v tem delu zavrne, pa tudi ponovno odloči o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo in da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka izpodbija 4. alineo 1. točke izreka, kjer je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008 tožniku obračunati bruto razliko v plači med količnikom 2,40 in količnikom 4,00 (skupaj s pripadajočimi dodatki) vse v višini 80 % ter odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati vsakokratne neto mesečne razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, na podlagi izpovedi tožnika in priče V.P. (nadrejenega delavca tožnika), da je bil tožnik, v obdobju od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008, formalno razporejen na dolžnost „referent za infrastrukturo“ ter je za to dolžnost tudi prejemal plačo, dejansko pa je pretežno opravljal dolžnost „pomočnika za infrastrukturo“.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku v obdobju od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008, pripadala razlika plače med količnikom 2,40 do količnika 4,00 (skupaj s pripadajočimi dodatki) vse v višini 80 % navedene razlike, saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost „pomočnika za infrastrukturo“. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na odločitev sodišča VDSS opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005, saj je v konkretnem sporu Višje delovno in socialno sodišče ugotovilo, da je delavec upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne oziroma spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v času od 1. 4. 2007 do 1. 2. 2008 opravljal dolžnosti pomočnika za infrastrukturo, vendar v obsegu 80 %, 20 % pa je opravljal njemu nadrejeni delavec V.P.. Zato zadevi nista primerljivi in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do razlike plače med količnikom 2,40 in količnikom 4,00, vendar le v višini 80 % razlike, ker je tožnik tudi v tem obsegu opravljal to dolžnost. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe (posledično pa tudi stroškovno odločitev).