Jedro

Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. Ker je iz dolžnikovih trditev izhajalo, da v okviru svojega poslovanja opravlja več dejavnosti, so bile njegove trditve pomanjkljive zato, ker v predlogu ni trdil, da tudi stranskih dejavnosti ne bo mogel opravljati. Omejitve iz 80. člena ZIZ niso namenjene varstvu konkretne glavne dejavnosti, temveč zagotavljanju, da pravna oseba lahko opravlja pridobitno dejavnost. Zato bi dolžnik moral zatrjevati in izkazovati tudi vpliv rubeža premičnin na njegove stranske dejavnosti.

Sodišče prve stopnje se na trditve upnika iz odgovora na dolžnikov predlog za omejitev izvršbe ni oprlo, saj to iz sklepa v ničemer ne izhaja, materialno pravo in sodno prakso pa sodišče pozna samo. Ker vročitve odgovora upnika na tak predlog zakon tudi ne predpisuje, sodišče prve stopnje ni kršilo dolžnikove pravice do izjave.

Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je skladno z usklajeno sodno prakso mogoče upoštevati le izjemen dogodek, ki zaradi izjemne kratkotrajne situacije dolžniku le začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, to pa iz razloga, ker je odlog izvršbe iz (drugih) posebno upravičenih razlogov mogoče dovoliti le za 3 mesece.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v 1., 2. in tistem delu 3. točke izreka sklepa, ki se nanaša na dolžnika, potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za omejitev izvršbe zavrne (1. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne (2. točka izreka sklepa) in da upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1., 2. in tisti del 3. točke izreka, ki se nanaša nanj, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je dolžnik šele ob vročitvi sklepa prvič izvedel, katera dejstva bi moral navajati, kar je v nasprotju s temeljno kontradiktornostjo in je dolžnika prikrajšalo za možnost učinkovite izjave v postopku, zlasti, ker je sodišče nanizalo prav takšne razloge, kot jih je v odgovoru na dolžnikova predloga navajal upnik. Sodišče dlakocepi in zgreši bistvo instituta iz 80. člena ZIZ, ko pojasnjuje, da naj iz dolžnikovega predloga ne bi izhajalo, da zarubljene premičnine potrebuje tudi za opravljanje svojih stranskih dejavnosti. Katera je glavna in katere so stranske dejavnosti, ni sporno, pri tem pa ne more biti dvoma, da so zarubljene stvari po naravi stvari namenjene proizvodnji lesene embalaže ter tudi žaganju (tri žage), mizarstvu in tesarstvu (žage, viličar, laser) in popravilu strojev in naprav (zarubljeni vozili). Dolžnik je natančno pojasnil, da bi rubež premičnin onemogočil nadaljnje ustvarjanje poslovnih učinkov. Sodišču je predložil tudi register svojih osnovnih sredstev, iz katerega izhaja, da dolžnik poleg zarubljenih premičnin drugih sredstev niti nima. Zato je povsem logično in ni treba nadalje utemeljevati, da dolžnik zaradi rubeža ne bo mogel opravljati stranskih dejavnosti. Sklep v zvezi z navedenim tudi nima razlogov. Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka tudi s tem, ko ni zaslišalo tedanjega direktorja dolžnika. Če bi moral dolžnik dokazni predlog dopolniti še s kakšnimi navedbami, bi ga sodišče k temu moralo pozvati, ne pa da o tem izve šele s sklepom presenečenja. Dolžnik je natančno predstavil, kaj se bo zgodilo, če sodišče ne bo odložilo izvršbe in bodo njegova sredstva odsvojena. V sklepu ni odločilnih razlogov, zakaj naj dolžnikov pravni, finančni in premoženjski položaj ne bi predstavljal odločilnih razlogov za odlog izvršbe (odlog je predlagal na podlagi drugega odstavka 71.člena ZIZ). Zdi se, da sodišče dolžniku očita, da ni navedel, kaj se bo zgodilo s poplačilom upnika v primeru odloga izvršbe. V primeru stečaja bi se upniki poplačali v neznatni meri. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. ZIZ v 80. členu določa, da izvršbe proti pravni sebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost in proti podjetniku ni mogoče dovoliti na stroje, orodje in druge delovne priprave, v kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Po določbi četrtega odstavka 80. člena ZIZ sodišče o tem odloči s sklepom, če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe.

6. Uvodoma v obravnavani pritožbi dolžnik oporeka razlogom sodišča prve stopnje, da iz dolžnikovih trditev v predlogu za omejitev izvršbe ne izhaja, da je proizvodnja lesene embalaže njegova edina in izključna dejavnost, temveč, da je njegova glavna dejavnost in da opravlja tudi stranske dejavnosti. Za te dejavnosti je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da dolžnik ni pojasnil ne izkazal, zakaj zarubljene premičnine nujno potrebuje za opravljanje stranskih dejavnosti ter na kakšen način in zakaj brez zarubljenih premičnin ne bi mogel opravljati svojih stranskih dejavnosti. Dolžnik, na katerem je trditveno in dokazno breme, po stališču sodišča prve stopnje tako ni uspel izkazati, da bi bilo s prodajo zarubljenih premičnin uničeno celotno poslovanje dolžnika, tudi stranske dejavnosti.

7. Citirani razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, temeljijo pa na pravilni razlagi 80. člena ZIZ. Pri razlagi citiranega člena je namreč treba upoštevati, da ima upnik za poplačilo svoje terjatve izvršilni naslov, ki mu omogoča, da v primeru kot je ta, to pa je, ko dolžnik prostovoljno svojih obveznosti ne izpolni, poseže za poplačilo svoje terjatve na dolžnikovo premoženje. Zato je potrebno vse omejitve te pravice upnika, ki je po praksi Ustavnega sodišča vidik pravice do sodnega varstva, razlagati restriktivno, to pa so tudi omejitve iz 80. člena ZIZ. Ta zahteva, da se izvršba ne opravlja le na tiste premične stvari, ki so stroji, orodje ali druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, pa je na dolžniku. Ker je iz dolžnikovih trditev izhajalo, da v okviru svojega poslovanja opravlja več dejavnosti, so bile njegove trditve pomanjkljive zato, ker v predlogu ni trdil, da tudi stranskih dejavnosti ne bo mogel opravljati. Omejitve iz 80. člena ZIZ niso namenjene varstvu konkretne glavne dejavnosti temveč zagotavljanju, da pravna oseba lahko opravlja pridobitno dejavnost. Zato bi dolžnik moral zatrjevati in izkazovati tudi vpliv rubeža premičnin na njegove stranske dejavnosti (tako na primer sklep VSL I Ip 4232/2014).

8. Trditve, ki bi jih dolžnik v svojem predlogu moral navesti, tako izhajajo iz pravilne razlage materialnega prava in ne iz upnikovega odgovora na njegov predlog, kot to meni dolžnik, prav tako ne gre za „dlakocepljenje“. Kot izhaja iz citiranega sklepa višjega sodišča, je navedena razlaga potrjena v sodni praksi, dolžnik, zastopan po pooblaščencu odvetniku, pa bi materialno pravo in njegovo razlago moral poznati, kot ga pozna tudi sodišče. Slednje se tako ni oprlo na upnikov odgovor na dolžnikov predlog (to nikjer iz sklepa ne izhaja, upniku pa sodišče tudi ni priznalo stroškov odgovora na dolžnikov predlog), zato ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti s tem, ko sodišče prve stopnje dolžniku upnikove vloge ni vročilo v izjavo. Glede na to, da je dolžnik v predlogu za omejitev sam razlikoval med svojo glavno in stranskimi dejavnostmi, je sodišče prve stopnje celo lahko upravičeno domnevalo, da je pravilna uporaba oziroma razlaga prava dolžniku znana, ta pa nenazadnje v postopku tudi ni nastopal kot laik. Pri izpodbijanem sklepu zato ne gre za sklep presenečenja.

9. Dolžnik šele v obravnavani pritožbi navaja, da nekatere zarubljene predmete uporablja tudi za stranske dejavnosti, konkretno to navaja glede žag, viličarja, laserja in zarubljenih vozil, in sicer glede dejavnosti žaganja, mizarstva in tesarstva in popravila strojev in naprav. Te navedbe so kot primarno prepozne in nedovoljene, saj dolžnik ne poda nobenega opravičljivega razloga zakaj jih ni mogel podati že v samem predlogu (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer pa se konkretno nanašajo le na tri dolžnikove stranke dejavnosti (z navajanjem predmetov, ki naj bi jih za njih uporabljal), dolžnik pa po navedbah iz predloga kot stranske dejavnosti opravlja še skobljanje in impregnacijo lesa, mehansko obdelavo kovin, varovanje in dejavnosti invalidskih podjetij, glede katerih niti v pritožbi tako ni trditev, za katere stranske dejavnosti jih uporablja. Ob tem se višje sodišče ne strinja, da naj bi bilo „jasno“ ali pa splošno znano („po naravi stvari“), katere premičnine dolžnik uporablja za opravljanje katerih dejavnosti (tudi žage in druga orodja so lahko povsem specializirana le za opravljanje enega opravila). Prav tako pa v samem predlogu dolžnik ni podal konkretnih trditev, da so zarubljena prav vsa dolžnikova osnovna sredstva, zaradi česar tudi stranskih dejavnosti ne bi mogel opravljati ter omenjenega iz seznama osnovnih sredstev sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razbrati in ugotavljati (oziroma ugibati) samo. Ker takšnih trditev dolžnik v predlogu ni podal, v izpodbijanem sklepu razlogi o navedenem niso izostali, zato očitana bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Tudi sicer pa primeroma ni jasno, zakaj bi dolžnik za dejavnost varovanja potreboval zarubljena osnovna sredstva.

10. Skladno 71. členom ZIZ je izvršbo na dolžnikov predlog mogoče odložiti, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, če je podan eden od v prvem odstavku taksativno naštetih primerov. Poleg tega ZIZ v drugem odstavku 71. člena odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti omogoča še ob obstoju posebno upravičenih razlogov. Kot take razloge zakon določa: ko gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo nesorazmerno visoke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka); ko gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da bivanjske stiske ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo interese dolžnika kot bi odlog ogrozil interese upnika (2. točka); ko dolžnik – potrošnik zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka); in ko so podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik (4. točka).

11. Predlog dolžnika za omejitev izvršbe torej ni vseboval zadostne trditvene podlage, da bi bilo sploh potrebno (oziroma dopustno) izvesti dokaze, ki jih je predlagal dolžnik v predlogu za omejitev izvršbe, zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pri tem ne gre za to, da bi dolžnik moral dopolniti dokazni predlog, k čemur naj bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati, temveč je bila pomanjkljiva trditvena podlaga v samem predlogu, skladno z ustaljeno sodno prakso pa pomanjkljive trditvene podlage ni dopustno dopolnjevati z zaslišanjem.

12. Prav tako ne drži, da v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, zakaj dolžnikove navedbe v predlogu za odlog izvršbe niso posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ, 4. točka (v pritožbi dolžnik navaja, da je predlog za odlog vložil le iz posebno upravičenih razlogov, ne pa tudi zaradi nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode). Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanimi razlogi namreč pojasnilo, da posebno upravičeni razlogi predstavljajo pravni standard, že sama gramatikalna razlaga drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba lahko odloži v primeru podanih posebno upravičenih razlogov, pa pomeni, da mora stranka zatrjevati obstoj tistih okoliščin, v katerih se trenutno nahaja, do izboljšanja pa bo prišlo v bližnjem časovnem obdobju. Posebno upravičeni razlogi morajo biti izjemne narave in tudi ne smejo trajati nedoločno dolgo, pri tem pa je na stranki, da pove, kakšen načrt poplačila upnikov za čas predlaganega odloga izvršbe, ima. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je dolžnik v predlogu za odlog izvršbe le zatrjeval morebitne posledice, ki bi mu lahko nastale zaradi prodaje zarubljenih premičnin (uničenje proizvodnega procesa dolžnika, ki bi dolžnika ali katerega od njegovih upnikov prisililo k vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, izguba zaposlitve delavcev zaposlenih pri dolžniku, med katerimi so tudi invalidne osebe, ki so težje zaposljive), ni pa zatrjeval nekega posebno upravičenega/izjemnega razloga, zaradi katerega obveznosti ne bi mogel izpolniti, slabo finančno stanje dolžnika pa ne more biti razlog za odlog izvršbe. Dolžnik je v predlogu tudi navedel, da je v pogovorih s potencialnimi strateškimi partnerji (investitorji), ki bi bili pripravljeni zagotoviti vire financiranja, ni pa zatrjeval, kot bi torej po presoji sodišča prve stopnje moral, da je prišlo že do kakšnega dogovora, ki bi omogočil poplačilo terjatve v določenem obdobju, torej v času odloga.

13. Tudi ta odločitev in razlogi zanjo so pravilni. Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je namreč skladno z usklajeno sodno prakso (prim npr. sklepe VSL sklep II Ip 1829/2019, VSL sklep II Ip 1287/2020 in druge) mogoče upoštevati le izjemen dogodek, ki zaradi izjemne kratkotrajne situacije dolžniku le začasno onemogoča izpolnitev obveznosti (to pa iz razloga, ker je odlog izvršbe iz (drugih) posebno upravičenih razlogov skladno s šestim odstavkom 74. člena ZIZ mogoče dovoliti le za 3 mesece), česar pa dolžnik, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni uspel ne zatrjevati ne izkazati. Njegove navedbe namreč ne predstavljajo izjemne kratkotrajne situacije, ki bi se po pretečenem odlogu spremenila, da bi po tem času oprava izvršbe bila možna ali pa bi dolžnik po pretečenem dolgu terjatev lahko poplačal. Iz dolžnikovih trditev ne izhaja, da po preteku 3 mesecev izvršba ne bo več povzročila insolventnosti in drugih zatrjevanih posledic, zato je sklepati, da bo stanje ostalo isto, odlog izvršbe pa bo brez smisla. Ne gre torej za to, da bi sodišče dolžniku očitalo, da ni navedel, kaj se bo zgodilo s poplačilom upnika v primeru odloga izvršbe, če bo posledica izvršbe nastop insolventnosti, pa upnik ne bo poplačan le v neznatni meri, temveč pred tem tudi iz zarubljenih premičnin.

14. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).