Jedro

Ker je bil program "gospodinjske storitve" eksperimentalni program, ke se je prvič pričel izvajati v šolskem letu 1991/92, eksperimentalni status programa gospodinjske storitve pa se je podaljšal še za vpis v šolsko leto 1997/98, je delodajalec s tožnico - učiteljico zakonito sklepal delovno razmerjo za določen čas, saj 6. alinea 17. člena ZDR določa, da se lahko delovno razmerje sklene za določen čas zaradi izvedbe novih programov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin zahtevek, ki se glasi: "1. Razveljavi se ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 29.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dnem 31.8.1998 kot nezakonit. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 31.8.1998 in da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 1.9.1998 dalje. 3. Tožena stranka je dolžna tožnici zagotoviti vse pravice zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v 8-ih dneh pod izvršbo. 4. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ter ji izplačati nadomestila plače za čas od 12.4.1999 do 31.12.1999 v neto znesku 858.577,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 93.872,00 SIT od 16.5.1999, - 94.391,30 SIT od 16.6.1999, - 94.404,00 SIT od 16.7.1999, - 94.616,20 SIT od 16.8.1999, - 96.657,00 SIT od 16.9.1999, - 96.458,00 SIT od 16.10.1999, - 96.640,20 SIT od 16.11.1999, - 96.816,10 SIT od 15.12.1999, - 96.925,20 SIT od 15.1.2000, vse do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. 5. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici regres za letni dopust za leto 1999 v znesku 84.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila. 6. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 104.097,00 SIT z 19 % DDV-jem in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2000 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo" z a v r n e . Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1. Ugotovitveni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice, ki se glasi: D. K. s poklicom inženir tekstilno konfekcijske tehnologije sprejeti s 1.9.1997 za določen čas enega šolskega leta na delovno mesto učitelja praktičnega pouka v programu gospodinske storitve za predmet oblikovanja tekstila v skladu s sklepom o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dnem 15.7.1997 preneha delovno razmerje dne 31.8.1998 po sklepu z dne 29.9.1998, je nezakonit in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 31.8.1998 in da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 1.9.1998 dalje. 3. Toženka je dolžna tožnici zagotoviti vse pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v 8-ih dneh pod izvršbo. 4. Toženka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji izplačati nadomestila plač za čas od 12.4.1999 do 31.12.1999 v neto znesku 858.577,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 93.872,00 SIT od 16.5.1999, - 94.391,30 SIT od 16.6.1999, - 94.404,00 SIT od 16.7.1999, - 94.616,20 SIT od 16.8.1999, - 96.657,00 SIT od 16.9.1999, - 96.458,00 SIT od 16.10.1999, - 96.640,20 SIT od 16.11.1999, - 96.816,10 SIT od 15.12.1999, - 96.925,20 SIT od 15.1.2000, vse do plačila v 8-ih dneh pod izvršbo. 5. Toženka je dolžna plačati tožnici regres za letni dopust za leto 1999 v znesku 84.660,00 IST z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila. 6. Toženka je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 104.097,00 SIT z 19 % DDV-jem in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2000 dalje do plačila, v 8-ih dneh in pod izvršbo. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje utemeljuje svojo sodbo na določbi 18. člena ZDR, ki med drugim določa, da, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnice pa po prenehanju delovnega razmerja, to je po 31.8.1998, ko ji je delovno razmerje prenehalo, ni bilo na delo. Tožnica je bila od 12.4.1998 do 11.4.1999 na porodniškem dopustu, zato sodišče prve stopnje napačno uporablja termin delo, ker tožnica ni delala, ampak je bila ta čas na porodniškem dopustu. Tožena stranka torej ni zanemarjala ugotovitve, kdaj delavcu preneha delovno razmerje, saj že iz sklepa o sklenitve delovnega razmerja z dne 15.7.1997 izhaja, da je delovno razmerje sklenjeno s 1.9.1997 za določen čas enega šolskega leta. Splošno znano dejstvo pa je, da traja šolsko leto od 1.9. tekočega do 31.8. naslednjega leta, v konkretnem primeru od 1.9.1997 do 31.8.1998. Tožnica je nedvomno vedela, da je sklenila delovno razmerje za določen čas enega šolskega leta, saj se je ravno v mesecu juniju, v šolskem letu 1997/98, ko ji je teklo delovno razmerje za določen čas, prijavila na razpis za učitelja praktičnega pouka predmeta oblikovanje tekstila. To delovno mesto je bilo razpisano za šolsko leto 1998/99 za čas od 1.9.1998 do 31.8.1999 zaradi nadomeščanja porodniške odsotnosti druge delavke. Tožnica je torej kljub temu, da je bila na porodniškem dopustu, nedvomno vedela, da ji bo delovno razmerje s potekom šolskega leta 1997/98, to je 31.8.1998, prenehalo, in se je zato prijavila na razpisano mesto za naslednje šolsko leto. Tožena stranka še poudarja, da poteče delovno razmerje v skladu 17. členom ZDR s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno, to je bilo v konkretnem primeru 31.8.1998. Tožnica je nesporno sklenila delovno razmerje za določen čas enega šolskega leta in datum prenehanje delovnega razmerja je bil znan že ob sklenitvi, kar je nesporno. Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil konstitutivni akt, ampak le dekleratorni, zgolj posledičen, izdan pa le na zahtevo Zavoda za zaposlovanje. S tem sklepom je bilo le ugotovljeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje že 31.8.1998. Tožnica se v svojemu odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodbe izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko, ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar nanje ni pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1.9.1994 dalje in ji je tožena stranka za vsako leto znova izdala sklep o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas enega šolskega leta, zadnjega pa za šolsko leto 1997/98 do 31.8.1998. Nadalje je nesporno tudi, da je tožena stranka tožnici izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 29.9.1998. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je program gospodinske storitve res eksperimentalni program, ki se je prvič pričel izvajati v šolskem letu 1991/92, vse to izhaja iz dokaza - B 4 - srednješolski programi in poklici in iz dokaza - B 7 - eksperimentalni programi - gospodinske storitve. Poleg tega pa tudi iz dopisa Centra Republike Slovenije za poklicno izobraževanje izhaja, da je strokovni svet na 7. seji dne 10.4.1997 sklenil, da se podaljšuje eksperimentalni status programov gospodinske storitve še za vpis v šolsko leto 1997/98. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru tožnica ni sklepala delovnega razmerja s toženo stranko za določen čas v nasprotju z zakonom, saj iz 6. alinee 17. člena ZDR med drugim tudi izhaja, da se lahko delovno razmerje sklene za določen čas zaradi izvedbe novih programov. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožnico o prenehanju delovnega razmerja obvestila skoraj en mesec po času, ko bi ji delovno razmerje moralo prenehati, saj je ugotovitveni sklep tožnica prejela šele 19.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 31.8.1998. Nadalje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica od 12.4.1998 dalje na porodniškem dopustu. Glede na take pravilne in odločilne ugotovitve pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odst. 18. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki med drugim določa, da, če delavec ostane na delu tudi po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati, se šteje, da delavec sklene delovno razmerje za nedoločen čas. Ker pa je tožnica bila od 12.4.1998 dalje na porodniškem dopustu in ni delala, torej ni ostala na delu po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, to je po 31.8.1998, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je 1. odst. 18. člena ZDR. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek v celoti. Tožnici je delovno razmerje prenehalo zakonito 31.8.1998, zato so tudi denarni zahtevki, vtoževani za kasnejše obdobje, neutemeljeni iz zgoraj navedenih pravnih razlogov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji, kot tudi na drugi stopnji, saj tožničini pritožbeni stroški glede odgovora na pritožbo niso bili potrebni (2. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa krije sama svoje stroške postopka glede na določbo 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur. l. RS, št. 19/94), ki določa, da delodajalec krije sam svoje stroške postopka v sporu o prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka, kot vse to izhaja iz izreka te sodbe.