Jedro

Pogoj za vračilo BPP po določbi 49. člena ZBPP je sprememba premoženjskega stanja na upravičenčevi strani, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da prejemnik za dodelitev BPP ne bi več izpolnjeval pogojev. Za odločitev o vračilu na tej podlagi tako ne zadostuje, da upravni organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se je tožniku (v nadaljevanju tudi upravičenec) premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), izboljšalo do te mere, da ni več upravičen do BPP. Zato mora v roku 30 dni od prejema te odločbe vrniti izplačano BPP v znesku 1.398,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da je bila tožniku z odločbo Bpp 1758/2012 z dne 27. 9. 2012 dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku ter v postopku mediacije P 50/2009, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Kočevju. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik A.A., kateremu so bili s sklepom z dne 27. 2. 2013 izplačani stroški v višini 1.398,92 EUR. Glede na določbo 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je toženka po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja, ali upravičenec še vedno izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP in ali je dolžan Republiki Sloveniji povrniti sredstva izplačana dodeljenemu odvetniku. Ugotovila je, da je upravičenec lastnik nepremičnine v k.o. ..., dela stavbe ..., katerega vrednost po podatkih GURS znaša 63.775,00 EUR, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu B., in v katerem upravičenec nima prijavljenega prebivališča. Prva točka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) določa, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Drugo stanovanje, v katerem upravičenec oziroma njegova družina ne biva, pa se upošteva kot premoženje upravičenca in njegove družine v postopku vračanja BPP. V nadaljevanju se toženka sklicuje še na 27. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Toženka je upravičenca s pozivom Bpp 1758/2012 z dne 28. 12. 2017 pozvala, da se izjavi glede ugotovljenega premoženjskega stanja. Upravičenec na poziv v danem roku ni odgovoril. Ker se kljub izrecnemu opozorilu na posledice neodgovora ni odzval, je toženka štela, da se z ugotovljenimi dejstvi strinja. Finančno stanje se je torej po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena BPP, tako izboljšalo, da ni več upravičen do BPP, in je dolžan povrniti stroške, ki so bili izplačani iz naslova BPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je na poziv sodišča odgovoril. O prejemu poziva toženke je obvestil odvetnika A.A., ki ga je zastopal po odločbi Bpp, in ga prosil, da odgovori na prejeti poziv. Ker odvetnik ni odgovoril, je tožnik dne 20. 4. 2018 sam podal pojasnilo o svojem premoženjskem stanju, toženka pa je to štela kot tožbo in zadevo odstopila naslovnemu sodišču v reševanje. Tožnik nadalje pojasnjuje, da se njegovo premoženjsko stanje ni nič spremenilo. Nesporno je lastnik dela stavbe 184-4, ..., a lastnik stanovanja ni postal v letu 2016, kot se navaja, ampak je tedaj tekel postopek vzpostavitve etažne lastnine na stavbi za vpis stanovanja kot posameznega dela stavbe v zemljiško knjigo na ime tožnika, na podlagi sodnega postopka vzpostavitve etažne lastnine. Tožnik je postal lastnik navedenega stanovanja na podlagi dedovanja in je v času, ko je zaprosil za BPP, v tem stanovanju dejansko tudi živel, vse do odhoda v tujino. Po pridobljeni BPP se premoženjsko stanje ni izboljšalo, dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno, ker ne gre za naknadno pridobljeno premoženje. Sicer pa je rok 4 let, v katerem bi se lahko zahtevalo vračilo zneska potekel v letu 2016. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, hkrati pa ji naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sporočila, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, ter sodišču poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodni postopek1, za katerega je tožnik dobil BPP, je bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZBPP-C (Uradni list RS št. 19/2015), ki je stopil v veljavo dne 4. 4. 2015. Rok štirih let za ugotavljanje spremembe v premoženju upravičenca je bil z ZBPP-C sicer skrajšan na eno leto, vendar je prejšnji rok štirih let ohranil za zadeve, ko se je sodni postopek, za katerega je upravičenec dobil BPP, pravnomočno končal pred uveljavitvijo ZBPP-C. 7. Po določilu 49. člena ZBPP je upravičenec do BPP dolžan povrniti sredstva, če v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, če se materialno stanje upravičenca po 4 letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Rok štirih let se nanaša na okoliščine izboljšanja premoženjskega stanja upravičenca in ne na čas, ko more pristojni organ z odločbo naložiti omenjeno obveznost stranki. Zato je neutemeljena navedba tožnika, da je zakonski rok, v katerem bi toženka lahko zahtevala vrnitev izplačane BPP, potekel. 8. Pogoj za omenjeni zahtevek je torej sprememba premoženjskega stanja na upravičenčevi strani, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da prejemnik za dodelitev BPP ne bi več izpolnjeval pogojev. Za odločitev o vračilu na tej podlagi tako ne zadostuje, da upravni organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju.

9. V obravnavanem primeru je toženka po uradni dolžnosti pridobila podatke iz uradnih evidenc in ugotovila, da je tožnik lastnik nepremičnine na naslovu B. S pozivom z dne 28. 12. 2017 je tožnika pozvala, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih (prijavljeno prebivališče, podatek o kraju kjer dejansko biva, druge okoliščine, ki bi vplivale na upravičenost do BPP, možnost razpolaganja z nepremičninami). Tožnik je bil opozorjen, da se bo štelo, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi, kolikor na dopis ne bo odgovoril. Tožnik na poziv v danem roku ni odgovoril, šele v tožbi pa pojasnjuje okoliščine v zvezi z nepremičnino na naslovu B. 10. Sodišče ugotavlja, da so vse navedbe tožnika tožbena novota in jih v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnik torej lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

11. Iz navedenih določb izhajajo omejitve možnosti navajanja novot v upravnem sporu, pri čemer je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožnik opravičljivega razloga za to ne navede. Pojasnjuje le, da je s prejetim pozivom dne 8. 1. 2018 seznanil odvetnika A.A. in ga prosil, da na poziv odgovori, kar pa odvetnik ni storil, vendar navedenega z ničemer ne izkaže. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik šele v tožbi pojasnjuje okoliščine v zvezi z nepremičnino na naslovu B., četudi bi to lahko in moral storiti že v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so razvidne iz poziva toženke. Gre za ugovore, ki so nedopustna tožbena novota, kar pomeni, da teh navedb, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, sodišče ni upoštevalo.

12. Sodišče tožniku kljub temu pojasnjuje, da datum pridobitve spornega stanovanja ni relevanten. Kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, je bil za toženko pri sprejemu odločitve odločilen podatek, da je tožnik lastnik stanovanja na naslovu B., v katerem nima prijavljenega prebivališča in se zato upošteva kot premoženje upravičenca in njegove družine v postopku dodelitve BPP oz. v obravnavanem primeru, v postopku vračanja BPP.

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev pravil postopka. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče ne more upoštevati, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sodba Okrajnega sodišča v Kočevju P 50/2010 z dne 9. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 62/2013 z dne 17. 4. 2013.