Jedro

Obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih oba starša trpita zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka, so v razlogih obeh sodb obširno navedeni, zaradi česar revizijsko sodišče teh ugotovitev ponovno ne povzema. Pripominja le, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno upoštevali zlasti dejstvo, da oba starša trpita hude duševne bolečine predvsem zaradi v prometni nesreči pretrgane nadaljnje življenjske poti ob nezgodi komaj dvajset let starega otroka, zaradi česar bo njuno duševno trpljenje še dolgotrajno, duševnim bolečinam pa bosta izpostavljena ob slehernem kontaktu s prvotožnico, ki z njima živi. Kljub povedanemu pa, ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR in okvirov, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v naši državi, je bila obema staršema prisojena previsoka odškodnina in sicer vsakemu za 1.000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zato obveznost prvotožene stranke, ki je edina vložila izredno pravno sredstvo, iz tega naslova znižalo na 2.000.000,00 SIT kar pomeni, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnikoma H. M. st. in H. C. st. iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka vsakemu po 2.000.000,00 SIT.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede obveznosti prvotožene stranke za povrnitev nepremoženjske škode tožnikoma H. M. st. in H. C. st. spremenita tako, da se glede te obveznosti prvotožene stranke tretji in četrti odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje glasita : " Tožeči stranki H. M. st. znesek 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1993 dalje".

" Tožeči stranki H. C. st. znesek 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1993 dalje".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Prvotožena stranka in tožeča stranka trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožečih strank za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode delno ugodilo. Glede plačila nepremoženjske škode (povrnitev premoženjske škode v revizijskem postopku ni sporna) je odločilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici H. M. ml. 8.300.000,00 SIT, tožnikoma H. M. st. in H. C. st. pa vsakemu po 3.000.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne od prejema sodbe do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbam H. M. ml., H. M. st. in H. C. st. delno ugodilo in izrek o teku zamudnih obresti spremenilo tako, da te tečejo od prisojene nepremoženjske škode od 26.11.1993 dalje, toženima strankama pa je naložilo v nerazdelno plačilo 454.871,00 stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.11.1993 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožnikov, pritožbi toženih strank pa v celoti, zavrnilo in v ostalih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo le prvotožena stranka, ki v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka. To naj bi bilo razvidno iz v reviziji narejenega obsežnega izračuna. Če se namreč prisojenim odškodninam dodajo že natekle zamudne obresti se dobijo zneski (ti so v reviziji natančno prikazani), ki bistveno presegajo odškodnine, ki so bile prisojene oškodovancem v podobnih primerih, kot je obravnavani. Brez upoštevanja že nateklih zamudnih obresti pa sta pretirani zlasti odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in zaradi prestanega strahu. Slednjega po ugotovitvah izvedenca tožnica H. M. ml. sploh ni trpela. Zlasti pa je pretirana odškodnina, ki je bila prisojena staršema H. M. ml. iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka. Ta odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, ki se prisojajo staršem ob smrti otroka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se tako spremenita, da se iz naslova nepremoženjske škode tožnici H. M. ml. prisodi 4.700.000,00 SIT, njenima staršema pa vsakemu po 500.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, tožnikom pa prisojena denarna odškodnina, ki ne predstavlja njihove obogatitve.

Revizija je delno utemeljena.

O višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se odloča po stanju na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje. Obe sodišči sta tako ravnali. Za izhodišče izračuna višine nepremoženjske škode, ki ga v reviziji ponuja prvotožena stranka (upoštevanje stanja na dan sojenja s pribitkom že zapadlih zamudnih obresti), v materialnem pravu ni nobene podlage. Zato revizijsko sodišče na obširne revizijske izračune, ki prisojeni odškodnini prištevajo tudi zamudne obresti, ne odgovarja.

Ob upoštevanju obsežnih in v obeh sodbah navedenih pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev, do katerih je prišlo sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja strank, je po mnenju revizijskega sodišča pri odmeri odškodnine, ki je bila prisojena tožnici H. M. ml., materialno pravo pravilno uporabljeno (200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). To velja tudi za denarni zadoščenji, ki sta bili tožnici H. M. ml. prisojeni iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in zaradi prestanega strahu, ki ju revizija posebej izpostavlja. Pri tožnici H. M. ml., ki je bila v času škodnega dogodka stara dvajset let, je podana posebno huda invalidnost, zaradi česar vsakodnevno hudo trpi. Denarno zadoščenje v znesku 5.200.000,00 SIT zato tudi po presoji revizijskega sodišča primerno upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in tudi to, da prisojena odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o denarnem zadoščenju, ki je bilo tej tožnici prisojeno iz naslova prestanega strahu. Nepravilnost te odločitve prvotožena stranka dokazuje s sklicevanjem na izvedeniško mnenje, ki pa ga ne povzema v celoti. Izvedenec je namreč izrecno zapisal, da je tožnica H. M. ml. utrpela hud primarni strah, sekundarnega pa zaradi dolgotrajne nezavesti naj ne bi trpela, vendar pa ima močne objektivne psihične bolečine zaradi svoje invalidnosti in močno spremenjenega načina življenja po poškodbi. Ob izrecni izvedenčevi ugotovitvi, da je strah obstajal, ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravna podlaga za prisojo denarnega zadoščenja iz tega naslova podana. Intenzivnost in trajanje strahu pa je sodišče ugotavljalo ne le z oceno izvedeniškega mnenja, ampak tudi z zaslišanjem tožnice H. M. ml. same in pri tem ugotovilo, da je tožnica trpela hud strah tudi potem, ko se je zbudila iz nezavesti in ugotovila, da sploh ne more več hoditi, da ima težave pri govoru in prehrani, zaradi česar se ji je ves čas do invalidske upokojitve zastavljalo vprašanje, ali bo za samostojno življenje sploh še kdaj sposobna. Iz navedenih razlogov zato revizija prvotožene stranke v delu, v katerem izpodbija odškodnino, ki je bila prisojena tožnici H. M. ml. iz naslova nepremoženjske škode, ni utemeljena. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo v celoti zavrnilo (393. člen ZPP).

V delu, v katerem izpodbija denarno zadoščenje, ki je bilo prisojeno staršema H. M. ml. zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka, pa je revizija delno utemeljena, vendar pa ne do zneska, ki naj bi bil po mnenju prvotožene stranke iz tega naslova primeren (po 500.000,00 SIT za vsakega od staršev). Prvotožena stranka meni, da je odškodnina, ki je bila iz tega naslova prisojena, previsoka zato, ker ni primerljiva z odškodninami, ki jih prejmejo oškodovanci zaradi smrti otrok. Po mnenju revizijskega sodišča to izhodišče prvotožene stranke ni sprejemljivo, saj zanemari kriterije, ki so določeni v 200. členu ZOR, poleg tega pa tudi ne omogoča individualizacije denarnih zadoščenj. Obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih oba starša trpita zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka, so v razlogih obeh sodb obširno navedeni, zaradi česar revizijsko sodišče teh ugotovitev ponovno ne povzema. Pripominja le, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno upoštevali zlasti dejstvo, da oba starša trpita hude duševne bolečine predvsem zaradi v prometni nesreči pretrgane nadaljnje življenjske poti ob nezgodi komaj dvajset let starega otroka, zaradi česar bo njuno duševno trpljenje še dolgotrajno, duševnim bolečinam pa bosta izpostavljena ob slehernem kontaktu s prvotožnico, ki z njima živi. Kljub povedanemu pa, ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR in okvirov, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v naši državi, je bila obema staršema prisojena previsoka odškodnina in sicer vsakemu za 1.000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zato obveznost prvotožene stranke, ki je edina vložila izredno pravno sredstvo, iz tega naslova znižalo na 2.000.000,00 SIT kar pomeni, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnikoma H. M. st. in H. C. st. iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti njunega otroka vsakemu po 2.000.000,00 SIT in sicer solidarno z drugim tožencem, dodatna obveznost drugega toženca, ki revizije ni vložil, pa znaša še 1.000.000,00 SIT, tedaj skupaj 3.000.000,00 SIT, kot sta odločili sodišči druge in prve stopnje. V opisanem delu je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo na podlagi določbe 395. člena ZPP.

Prvotožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščema druge in prve stopnje. To izpodbijanje pa ni dovoljeno. Odločba o pravdnih stroških v prvostopni in drugostopni sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP), zoper sklep pa je dovoljena revizija le, če gre za sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP). S sklepom o stroških, ki je del sodbe, se seveda to ne zgodi. Zato je revizija v delu, ki napada stroškovno odločitev na prvi in drugi stopnji, nedovoljena (drugi odstavek 389. člena in četrti odstavek 400. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Prvotožena stranka je v celoti neuspešno izpodbijala odločitev o odškodnini, ki je bila prisojena tožnici M. H. ml. (vrednost neuspešno izpodbijanega dela je bila skoraj polovica prisojene odškodnine), glede denarnega zadoščenja, ki naj bi bilo primerno za oba starša prvotožnice pa je predlagala, naj se odškodnina zniža na 500.000,00 za vsakega. Po povedanem je mogoče revizijski uspeh prvotožene stranke šteti za sorazmerno majhnega. Zato mora prvotožena stroške revizijskega postopka (plačilo sodnih taks) v celoti trpeti sama. Enako pa velja tudi za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).