Jedro

Revizija je dovoljena, če je za to izpolnjen kateri od pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopno sodbo sta revidenta A.A. in B.B. po odvetnici C.C. vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljujeta z navedbami, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je prvostopenjsko sodišče s 1. odstavkom izreka sodbe zavrnilo tožbo proti sklepu Upravne enote Žalec z dne 22.9.2003, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3.3.2008; z 2. odstavkom izreka sodbe pa je zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ ugodil predlogu Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG) ter dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote Žalec z dne 26.6.1995, v obsegu, da se SKZG pritegne v postopke kot stranka. Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po določbi 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravni sodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavani zadevi se revidenta sklicujeta na obstoj pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidenta menita, da je v tem primeru pomembno pravno vprašanje, ki odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, opredelitev SKZG kot stranke v postopku. To je v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča v sklepu, II Ips 298/98 (revidenta očitno pomotoma navajata sklep II Ips 290/98), v katerem je odločilo, da v denacionalizacijskem postopku vračanja kmetijskih zemljišč SKZG nima statusa stranke v postopku. Odločitev o pomembnem pravnem vprašanju pa predstavlja tudi stališče sodišča prve stopnje glede ugovora, da je predlog za obnovo postopka vložilo Javno pravobranilstvo RS, ki v času vložitve predloga ni imelo pooblastila, kar so sanirale določbe ZDen-B. Upoštevajoč takšno stališče Upravnega sodišča pa pomeni, da določbe ZDen-B veljajo za nazaj, saj je bil predlog za obnovo postopka vložen 28. 2. 1997. To pa je bistvena sprememba, saj na področju civilnega prava spremembe predpisov nikoli ne veljajo za nazaj.

7. Da bi odločitev v obravnavanem primeru odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča ne drži. Revidenta se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/98 z dne 27.8.1998, ki temelji na ZDen, pred uveljavitvijo ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki se je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98) začel uporabljati dne 7.11.1998. Glede na navedeno je sodna praksa glede tega vprašanja po uveljavitvi ZDen-B glede na izrecno določbo tretjega odstavka 15. člena ZDen-B (peti odstavek 60. člena ZDen – neuradno prečiščeno besedilo) neupoštevna. V tej določbi je namreč izrecno določeno, da v primerih, če se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije, zastopa interese zavezane stranke Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Kmetijska zemljišča in gozdovi, s katerimi v imenu in za račun Republike Slovenije gospodari SKZG, so v lasti Republike Slovenije (2. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 10/93, 1/96), torej je ona zavezanka za njihovo vračilo, torej glede teh zemljišč Republiko Slovenijo (in SKZG) v denacionalizacijskih postopkih zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi, X Ips 143/2008 z dne 3.4.2008. Zato po presoji Vrhovnega sodišča pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi tudi ni vprašanje retroaktivne veljave določb ZDen-B. Organi v upravnih postopkih (kamor sodi tudi denacionalizacijski postopek) odločajo po predpisih, ki veljajo v času njihovega odločanja. Prvostopni upravni organ je odločbo, ki je bila predmet tega upravnega spora, izdal dne 22. 9. 2003, torej v času, ko so že veljale določbe ZDen-B (od 7.11.1998 dalje), ki so z zgoraj citirano določbo tretjega odstavka 15. člena odpravile napake v zastopanju. Do tega vprašanja se je Vrhovno sodišče že opredelilo v zadevi II Ips 236/98 z dne 28. 1. 1999. Pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavni zadevi zato niso izpolnjeni.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.