Jedro

Tožena stranka je tožniku, ki je bil poškodovan v prometni nesreči, na podlagi poravnave 9.2.1994 izplačala odškodnino, a so se po tem pojavili trije epileptični napadi, ki so v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišče ne želi bagatelizirati tožnikovega strahu pred napadi, ki bi lahko nastopili kadarkoli, toda odškodnina za strah je pravno priznana samo kot pretekla škoda. Bodoči strah ni pravno priznana škoda, razen če je tako intenziven, da preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišča so v primeru ponovnega sojenja o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo prisojala oškodovanemu zamudne obresti že od prve sodbe dalje, če so pri ponovnem sojenju ugodila tožbenemu zahtevku v enakem znesku kot s prvo sodbo. Obravnavani primer je tak, zato je revizijsko sodišče od prisojene glavnice prisodilo tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu, od 19. 11. 1997 dalje. Prva sodba s tega dne je bila razveljavljena na pritožbo toženke. Pri novem sojenju je bilo tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodeno (razen kolikor je bil znižan), zato ni razloga, da bi bil tožnik prikrajšan za zamudne obresti za čas po prvem sojenju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odškodnina, ki je določena v sodbi sodišča druge stopnje, tako spremeni, da se za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša na 3.600.000 tolarjev in se določi datum teka zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 19.11.1997 do plačila; tako da se izrek pravnomočne sodbe glasi: Tožena stranka-zavarovalnica mora plačati tožeči stranki R.N. znesek 4.972.336 SIT (štiri milijone devetstodvainsedemdeset tisoč tristošestintrideset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 372.336 SIT od 1.1.1996 do plačila in od zneska 5.600.000 SIT od 19.11.1997 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

"Tožena stranka mora povrniti tožniku 957.655 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 30.10.2000 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 101.850 SIT stroškov revizije v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 19.11.1997 v zadevi prvič razsodilo in tožniku prisodilo odškodnino, toda ker ni zanesljivo ugotovilo tožnikov poškodb v prometni nesreči in vzročne zveze med poškodbami in epileptičnimi napadi, je sodišče druge stopnje po pritožbi toženke odločitev razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Po dopolnjenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno odločilo 30.10.2000 in tožniku prisodilo za novo škodo v zvezi z epileptičnimi napadi 5.972.336 tolarjev z obrestmi, ki tečejo od odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje sodbe do plačila, in za premoženjsko škodo v znesku 372.336 tolarjev od 1.1.1996 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči, da je tožena stranka na podlagi poravnave 9.2.1994 izplačala odškodnino, a so se po tem pojavili trije epileptični napadi, ki so v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Zato mu je prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev, za strah 1.500.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi 20 odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.600.000 tolarjev in za premoženjsko škodo zaradi izgube zaposlitve 372.336 tolarjev.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo, toženkini pa je delno ugodilo, tako da je prisojeno odškodnino za strah znižalo na 500.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2.000.000 tolarjev, tako da je spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča in odškodnino znižalo na 3.372.336 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.000.000 tolarjev od 30.10.2000 do plačila in od 372.336 tolarjev od 1.1.1996 do plačila. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožniku prisodi še 1.900.000 tolarjev odškodnine in zamudne obresti, tako kot so zahtevane. Poudarja, da se mora tožnik, ki po opustitvi terapije nima več epileptičnih napadov, še vedno držati omejitev, ki veljajo za epileptike in vsakega pol leta hoditi na nevrološke preglede. Še vedno ima spremenjeno življenje, tako da ne sme delati kot električar, ne sme biti voditelj plavanja in se ne sme ukvarjati s športi. Zato trdi, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo korektno prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi 20 odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.600.000 tolarjev. Tudi odškodnina za strah je znižana preko razumnih meja, saj je izvedenka povedala, da kljub ukinjeni terapiji še vedno obstaja nevarnost ponovnega epileptičnega napada.Ta strah bo tožnika spremljal skozi vse življenje, zato meni, da bi bila primerna odškodnina 800.000 tolarjev. V zvezi z zavrnitvijo obrestnega zahtevka pa navaja, da zamuda s plačilom tožene stranke ni nastala šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, ampak najkasneje z vložitvijo tožbe, če že ne z dnem poziva zavarovalnici, naj plača odškodnino. Poudarja, da niti Zakon o obligacijskih razmerjih, niti Obligacijski zakonik ne razlikujeta med zapadlostjo odškodnine in zdi se mu absurdno, da sodišča diskriminirajo oškodovance pri uveljavljanju imaterialne škode ravno na podlagi drugega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je hotel odškodovance postaviti v boljši položaj od drugih udeležencev obligacijskih razmerij. Zato meni, da sodna praksa, na katero se sklicujeta sodišči, ni zakonita, pa tudi po praksi Vrhovnega sodišča bi bil tožnik upravičen do obresti vsaj od izreka prve sodbe, s katero je bila tožniku prisojena odškodnina v približno takem obsegu kot drugič.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus izpodbijanih sodb po pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št, 29/78-57/89), čeprav je 1.1.2002 začel veljati Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01). Razlog je v tem, da je ZOR veljal v času pravnomočne odločitve o zadevi in da 1060. člen OZ predpisuje, da se določbe novega zakona ne uporabljajo za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. ZPP pa je sodišče upoštevalo glede na prehodne določbe tudi s kasnejšo novelo, ki je povzročila izdelavo uradnega prečiščenega besedila.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialnopravne predpise, ko sta po določbah 185., 189., 200. in 203. člena ZOR odločili, da tožniku pripada denarna odškodnina za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo. Glede na težo poškodbe in njene posledice sta pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sicer pravilno ugotavljali pravni standard pravične denarne odškodnine, a ga nista povsem prilagodili družbenim razmeram v Republiki Sloveniji in tožnikovi škodi.

Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sta tožniku prisodili primerno odškodnino, kot jo je zahteval, in v tem delu ni revizije. Tudi glede strahu je sodišče druge stopnje utemeljeno znižalo odškodnino na 500.000 tolarjev, saj je tožnik doživel tri epileptične napade tipa grand mal in ni izkazano, da bi po 30. 10. 2000 doživel še kakšnega. Sodišče ne želi bagatelizirati njegovega strahu pred napadi, ki bi lahko nastopili kadarkoli, toda odškodnina za strah je pravno priznana samo kot pretekla škoda. Bodoči strah ni pravno priznana škoda, razen če je tako intenziven, da preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Drugače je s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 3.600.000 tolarjev in jo je pritožbeno sodišče znižalo na 2.000.000 tolarjev. Revizija pravilno opozarja na to, da je bila tožniku sicer res ukinjena terapija in da nima več epileptičnih napadov, toda njegovo življenje je kljub temu tako spremenjeno, saj še vedno ne more delati v svojem poklicu, izogibati se mora večjim fizičnim naporom (in s tem športu), vozniško dovoljenje ima pogojno in se mora še vedno izogibati vsem situacijam, ki bi bile zanj nevarne, če bi se epileptični napad ponovil. Zato je revizijsko sodišče spet zvišalo odškodnino na že prisojenih 3.600.000 tolarjev.

Reviziji je delno ugodilo tudi glede zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Kolikor se revizija nanaša na priznanje zakonskih zamudnih obresti od opomina ali od vložitve tožbe, ni utemeljena, ker sodna praksa načeloma prisoja zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo v skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije spomladi leta 2002 (op.1). To mnenje je spremenilo ustaljeno sodno prakso, ki se je izoblikovala v času velike inflacije. Zaradi čakanja na sprejem novega Obligacijskega zakonika je bilo res sprejeto relativno pozno, vendar Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne primere pred 1.1.2002 načeloma ni mogoče, ker bi porušilo enotno sodno prakso, in ustavni pravici oškodovancev do enakosti pred zakonom in enakim varstvom pravic pred sodiščem.

Toda v izjemnih primerih so se že pred sprejemom zgoraj navedenega načelnega pravnega mnenja priznavale obresti in revizija pravilno opozarja, da so sodišča v primeru ponovnega sojenja o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo prisojala oškodovanemu tožniku zamudne obresti že od prve sodbe dalje, če so pri ponovnem sojenju ugodila tožbenemu zahtevku v enakem znesku kot s prvo sodbo (op.2). Obravnavani primer je tak, zato je revizijsko sodišče od prisojene glavnice prisodilo tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu, od 19. 11. 1997 dalje. Prva sodba s tega dne je bila razveljavljena na pritožbo toženke. Pri novem sojenju je bilo tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodeno (razen kolikor je bil znižan), zato ni razloga, da bi bil tožnik prikrajšan za zamudne obresti za čas po prvem sojenju. Pri ponovnem sojenju se je namreč izkazalo, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen do višine sedaj vtoževanega zneska. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu ugodilo reviziji in spremenilo tek zamudnih obresti tako, da tečejo od datuma prve prvostopenjske sodbe dalje.

Tako se izkaže, da je bila revizija v pretežnem delu uspešna in sodišče ji je delno ugodilo, tako da je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano odločbo in deloma zvišalo prisojeno odškodnino ter pomaknilo tek zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo s 30. 10. 2000 na 19. 11. 1997. V presežnem delu je revizijo po členu 378. členu ZPP zavrnilo.

Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je na koncu pravde pred sodiščem prve stopnje uspel s 83 odstotki, zato je upravičen do povrnitve 83 odstotkov stroškov, ki so bili pred sodiščem prve stopnje odmerjeni na 1.153.802 tolarja, to je 957.655 tolarjev. V zvezi s pritožbo sodišče ugotavlja, da sta obe stranki na koncu samo delno uspeli, zato naj vsaka stranka krije svoje stroške v zvezi s pritožbo. Glede revizije pa je tožnik skoraj v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov revizije, ki jih je sodišče odmerilo za delo odvetnika 500 točk, kar znese 55.000 tolarjev, 3 % manipulativne stroške v znesku 1.650 tolarjev, 20 % davek na dodano vrednost 11.000 tolarjev in takso za revizijo 34.200 tolarjev, kar znese skupaj 101.850 tolarjev.

op. 1 : Pravna mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana 2002, št. I, str. 15 op. 2 : Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 419/98 z dne 31.3.1999, objavljena v Zbirki odločb cvilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1999, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, št. odločbe 30, str. 178