Jedro

V primeru, da delavec ne podpiše aneksa k pogodbi o zaposlitvi, velja prvotna pogodba o zaposlitvi in je delodajalec dolžan po določbi pogodbe o zaposlitvi obračunavati plačo. Plača se lahko v takem primeru delavcu zniža le s posebnim individualnim sklepom in ne na podlagi nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi.

Delodajalec je dolžan obračunati bruto plačo in od nje odvesti davke in prispevke v skladu s prisilnimi predpisi. S tem delom zahtevka (razlike med bruto in neto plačo) delavec ne more prosto razpolagati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 166.037,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov razvidnih iz izreka sodbe, ji od navedenih zneskov obračunati in izplačati predpisane prispevke in davke, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 38.210,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Opozarja, da pasivna legitimacija po sodbi ni pravilna, glede na to, da zavezanec po izreku ne obstoji. Meni, da je odločitev tožene stranke formalno pravilna glede na to, da aneksa tožnica ni želela podpisati, čeprav jo je k temu zavezovala odločitev delavskega sveta.

Dejansko stanje je odraz preveritve vsebine dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu, delavski svet je vsebino preveril in dal direktorju s sklepom sprejetim na seji dne 1.9.1994, ne le pooblastilo, ampak tudi navodilo, da ukrepa kakor je, ukrep pa je tožnica ignorirala. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o plačilu prispevkov in stroškov.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Na pritožbene navedbe glede pasivne legitimacuije ugotavlja, da je v preamboli odločbe očitna pomota in je navedeno "Zdravilišče A.", vendar je v izreku pravilna sedanja firma tožene stranke "Toplice A, d.d.". Taka firma obstaja tudi v sodnem registru. Pri tem opozarja, da preambula sodne odločbe ne more biti predmet izpodbijanja s pritožbo, izrek pa je pravilen. Navaja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na nesporno ugotovljenih dejstvih, da je tožena stranka odločitev o spornem znižanju plače sprejela na temelju nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlivi in da o tem ni izdala nobenega sklepa.

Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Po preteku pritožbenega roka je tožena stranka podala dopolnitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, katere pa pritožbeno sodišče zaradi poteka pritožbenega roka ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve pravil postopka, katerega pritožba sicer ne obrazlaga, ni podan ter da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe pomotoma navedlo kot toženo stranko naziv tožene stranke, ki ga je le ta imela ob vložitvi tožbe in ne ob izdaji sodbe, na samo zakonitost sodbe ne vpliva. Ime tožene stranke pa je pravilno navedeno v izreku sodbe, tako da ni dvoma kdo je zavezanec po izpodbijani sodbi. Navedeno pomanjkljivost pa je mogoče vsak čas popraviti, glede na določbe 342. čl. ZPP-77. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dala tožnici v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je tožnici določila nižjo plačo, katerega pa tožnica ni podpisala. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedeni aneks k pogodbi ni stopil v veljavo in je bila zato tožena stranka dolžna tožnici obračunavati in izplačevati plačo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Med strankama je tudi nesporno, da tožena stranka o znižanju plače tožnici ni izdala posebnega sklepa, kot bi ji ga bila dolžna glede na določbe 23. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Šele v primeru, če bi tožena stranka tožnici izdala poseben sklep o novi določitvi plače, bi sodišče lahko presojalo zakonitost nove določitve plače. V konkretnem primeru pa je tožena stranka ravnala nezakonito, ker ni izpolnila formalnih pogojev, zato sodišče ne more presojati nove določitve plače po vsebini.

Ker je torej pogodba o zaposlitvi veljala, je bila tožena stranka dolžna tožnici v spornem obdobju obračunavati in izplačevati plačo po pogodbi o zaposlitvi. Ker ji je obračunavala plačo po določbi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki ni stopil v veljavo in je bila tožnica na ta način prikrajšana pri plači je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo morala prejeti po pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na njeno obveznost plačati davke in prispevke in stroške postopka.

Delodajalec je namreč dolžan delavcu obračunati bruto plačo od te plače odvesti davke in prispevke po zakonu o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje ter zakonu o dohodnini in nato delavcu izplačati neto plačo. Te svoje obveznosti se delodajalec ne more izogniti, saj so navedeni zakoni prisilni predpisi in delavec z navedenim zahtevkom tudi nima pravice proste razpolage v tem smislu, da bi se odpovedal plačilu davkov in prispevkov.

Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da ji je dolžna povrniti stroške postopka, ki jih je odmerilo upoštevaje določbe 155. čl. ZPP in pri odmeri upoštevalo vrednost odvetniške točke po odvetniški tarifi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo da tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razrešitvi pritožbe.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).