Jedro

Tožena stranka je vtoževani terjatvi ugovarjala zgolj z navedbo, da predložene listine, na podlagi katerih naj bi bila zavezana k plačilu predmetne terjatve, niso verodostojne listine, ker so predložene v fotokopiji in zato ne izkazujejo storitev, katerih plačilo se zahteva v tem postopku. Tožena stranka je tako ugovarjala formalnim pogojem za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temelju in višini vtoževane terjatve pa le pavšalno. Ob takšnem ugovoru je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno uporabilo pravila ZPP o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega temelja in višine vtoževane terjatve.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 Ig 2004/03989 z dne 14.5.2004, v veljavi v

1. točki izreka glede plačila glavnice v znesku 398.887,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 344.120,40 SIT od 14.04.2004 do dne plačila in v 3. točki izreka; - v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 54.766,90 SIT od dne 21.045.2004 do dne plačila, pa se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 Ig 2004/03989 z dne 14.5.2004, razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tako je odločilo, ker je presodilo, da tožeča stranka uveljavljane terjatve ni dokazala.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Zoper sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, zmotno ali nepopolno dejansko stanje in bistvena postopkovna kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP nista dopustna pritožbena razloga (prim. 1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s 480. čl. ZPP).

Na vprašanje, katera dejstva in dokaze zanje mora navajati in predložiti stranka, odgovarja materialno pravo. Stranka, ki zatrjuje, da ima terjatev do tožene stranke, mora podlago in višino te terjatve v postopku dokazovati, če je katerokoli od teh vprašanj sporno (prim.

212. čl. ZPP in 1. odst. 7. čl. ZPP). Tožena stranka je vtoževani terjatvi ugovarjala zgolj z navedbo, da predložene listine, na podlagi katerih naj bi bila zavezana k plačilu predmetne terjatve, niso verodostojne listine, ker so predložene v fotokopiji in zato ne izkazujejo storitev, katerih plačilo se zahteva v tem postopku.

Tožena stranka je tako ugovarjala formalnim pogojem za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temelju in višini vtoževane terjatve pa le pavšalno. Ob takšnem ugovoru je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno uporabilo pravila ZPP o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega temelja in višine vtoževane terjatve.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka že predlogu za izvršbo, na podlagi katerega teče ta postopek, predložila ustrezne dokaze o obstoju in višini terjatve, in sicer s strani odgovorne osebe overjeni izpisek odprtih postavk kupcev s saldom veznega dokumenta in enako overjeni specifikaciji obračuna obresti (priloga A2 do A4), ki predstavljajo verodostojno listino v smislu 2. odst. 23. čl. ZIZ. Ni namreč potrebno, da bi bile navedene listine predložene v izvirniku ali overjenem prepisu, temveč zadošča, če prepis take listine overi pooblaščeni organ pravne osebe (2. odst. 494. čl. ZPP), kar pa je (kot je bilo že povedano) v obravnavanem primeru izpolnjeno. Ta ugovor je bil tako neutemeljen. Na pavšalne ugovore proti temelju in višini terjatve pa niti ni mogoče podati konkretnega odgovora.

Glede na navedene razloge je pritrditi pritožbi, da je odločitev prvostopnega sodišča, da pravni temelj in višina vtoževane terjatve nista izkazana in da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen, napačna. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen v tistem delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 344.120,40 SIT od 3.5.2003 do 13.04.2004. Tožeča stranka je namreč v tem postopku zahtevala plačilo glavnice v znesku 398.887,30 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska

202.190,40 SIT od dne 3.5.2003 do plačila, od zneska 141.930,00 SIT od dne 3.5.2003 do plačila in od zneska 54.766,90 SIT od dne

21.4.2005 do plačila. V vtoževani glavnici znesek 344.120,40 SIT (t.j. 202.190,40 SIT + 141.930,00 SIT) predstavlja glavnico po izpisku odprtih postavk kupcev z dne 9.4.2004 (priloga A1), znesek

54.766,90 SIT pa pripadajoče obresti od navedene glavnice za obdobje od 3.5.2003 do 13.4.2004. Iz navedenega torej izhaja, da je tožeča stranka plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku

344.120,40 SIT za obdobje od 3.5.2003 do 13.4.2004 zahtevala dvakrat (in sicer enkrat v okviru zneska glavnice v višini 398.887,30 SIT in drugič v okviru zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska

202.190,40 SIT in 141.930,00 SIT za obdobje od 3.5.2003 dalje do plačila). Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice v višini

344.120,40 SIT (t.j. 202.190,40 SIT + 141.930,00 SIT) od 3.5.2003 do

13.4.2004 in je v tem delu zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Nobene pravne podlage ni, ki bi utemeljevala dvojno plačilo zamudnih obresti.

V okviru uradoma upoštevanih razlogov (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pa pritožbeno sodišče še ugotovlja, da je v delu, s katerim je sodišče odločilo o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih od zneska 54.766,90 SIT od dne "21.045.2004" dalje do plačila, podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe je namreč v tem delu nerazumljiv, saj ni jasno, od katerega meseca dalje naj bi tekle zakonske zamudne obresti od zneska 54.766,90 SIT, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Glede na navedeno pomanjkljivost izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 Ig 2004/03989 z dne 14.5.2004, ohranilo v veljavi v 1. točki izreka glede plačila glavnice v znesku 398.887,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 344.120,40 SIT od 14.04.2004 do plačila (358. čl. ZPP) in (posledično) v 3. točki izreka (t.j. glede izvršilnih stroškov). Na odločitev o izvršilnih stroških namreč odločitev o obrestnem delu zahtevka ne vpliva, saj se stroški postopka odmerjajo od vrednosti spornega predmeta (prim. Tar. št. 18 Odvetniške tarife). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka, obresti pa se ne upoštevajo (prim. 39. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za glavnico v znesku 54.766,90 SIT od

21.045.2004 do plačila in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. čl. ZPP).

V ostalem delu (t.j. glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 202.190,40 SIT za obdobje od 3.5.2004 do 13.4.2004 in od zneska 141.930,00 SIT za isto obdobje) pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo v tem delu potrditi (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. in 4. odst. 365. čl. ZPP.