Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1.213.825 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.100.000 SIT za čas od 20.11.1997 dalje do plačila, od zneska 19.000 SIT za čas od 14.4.1996 dalje do plačila in od zneska 94.825 SIT za čas od 17.9.1996 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 95.684,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1997 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in razveljavilo obsodilni (550.000 SIT) in zavrnilni (550.000 SIT) del, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o plačilu odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. V tem delu (in glede odločitve o stroških postopka) je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke, s katero je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede prisoje odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem (550.000 SIT) in glede plačila premoženjske škode (19.000 SIT in 94.825 SIT).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v večjem obsegu, kot pa je bila izpodbijana s pritožbama pravdnih strank. Sicer pa iz razlogov izpodbijane sodbe sploh ni razvidno, kateri del sodbe sodišča prve stopnje je razveljavljen. Sodba sodišča druge stopnje je zato nerazumljiva, zaradi česar se je težko "prebiti skozi". Zneska 94.825 SIT, ki je bil tožeči stranki prisojen iz naslova premoženjske škode, tožena stranka ni izpodbijala, sodišče druge stopnje pa je v razlogih navedlo, da je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča druge stopnje je tudi pravno napačna. Tožeči stranki je bila iz naslova prestanih fizičnih bolečin prisojena previsoka odškodnina (po mnenju revizije bi lahko znašala največ 250.000 SIT), znesek 19.000 SIT pa je bil tožeči stranki prisojen povsem neutemeljeno, saj pogoji AO - plus izključujejo odškodnino za premoženjsko škodo. Tožeča stranka obstoja te škode tudi ni dokazala. Reviziji naj se ugodi in prisojena odškodnina zniža za 319.000 SIT.

V postopku opravljenem po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386.člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da naj bi bila podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar po presoji revizijskega sodišča te revizijske trditve niso utemeljene.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank res obravnavalo v večjem obsegu, kot pa je bilo z denarnimi zneski navedeno v pritožbenih predlogih. Tako pa je ravnalo zato, ker se v pritožbah navedeni sporni denarni zneski niso ujemali z vsebino pritožbenih trditev. To še posebej velja za pritožbo tožene stranke, ki je v pritožbi izrečno navedla, da znaša vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje 469.000 SIT, s pritožbenimi trditvami pa je izpodbijala celotno odškodnino (550.000 SIT), ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj je trdila (drugi odstavek na drugi strani pritožbe), da tožeči stranki iz tega naslova odškodnina sploh ne gre. Enako je izrečno zatrjevala glede premoženjske škode, ki je bila tožeči stranki prisojena v znesku 19.000 SIT, glede odškodnine, ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pa je trdila, da ta ne more biti 550.000 SIT ampak bistveno manj. Ob takih pritožbenih trditvah je zato pritožbeno sodišče utemeljeno upoštevalo vsebino pritožbe in izpodbijano sodbo preizkusilo tudi preko zneska, ki ga je tožena stranka (v nasprotju z lastnimi pritožbenimi trditvami) v pritožbi navedla kot vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji.

Iz izreka in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je povsem jasno razvidno, o čem je bilo pravnomočno odločeno (odškodnina v znesku 663.825 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov in zneskov, ki so navedeni v 2. točki izreka izpodbijane sodbe) in v katerem delu je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena (celotna odškodnina, ki je bila zahtevana iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in stroški postopka). Ker izpodbijana sodba ni nerazumljiva (niti v izreku niti v razlogih), v reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Revizijo je mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP). Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno glede plačila odškodnine v skupnem znesku 663.825 SIT, pri čemer predstavlja znesek 550.000 SIT odškodnino za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem), zneska 19.000 SIT in 94.825 SIT pa odškodnino za premoženjsko škodo. Le navedeni zneski so lahko predmet revizijskega preizkusa, seveda pa le v mejah revizijskega izpodbijanja in uradnega preizkusa (386. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo izrecno izpodbija odškodnino, ki jo je sodišče prisodilo tožeči stranki v znesku 550.000 SIT iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti iz naslova premoženjske škode znesek 19.000 SIT. V tem delu revizija tožene stranke po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožeča stranka trpela hujše bolečine en teden, srednje močne bolečine naslednja dva do tri tedne, lažje bolečine pa še nadaljnje tri tedne. Po tem časovnem obdobju pa so se še tri mesece pojavljale občasne lažje bolečine. Zdravljenje so spremljale tudi številne nevšečnosti (ambulantni pregledi, rentgensko slikanje, nošenje imobilizacije, fizioterapija, jemanje zdravil, obiski pri nevrologu in psihologu). Kljub končanemu zdravljenju se še pojavljajo občasne bolečine (zlasti glavoboli), posebej pa je občutljiva na vremenske spremembe.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 200. členu ZOR: pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter paziti na to, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Sodišče mora torej odmeriti odškodnino, ki je primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe, istočasno pa mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, dejstva, da je bila tožnica v času nastanka škode stara šele 19 let in dejstva, da se kljub končanemu zdravljenju bolečine občasno še vedno pojavljajo, sta sodišči druge in prve stopnje s prisojo zneska 550.000 SIT odmerili tožeči stranki odškodnino, ki je povsem v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in določbo 203. člena istega zakona.

Tožena stranka neutemeljeno graja tudi odločitev sodišč druge in prve stopnje, da mora plačati tožeči stranki iz naslova premoženjske škode (stroškov šolanja) 19.000 SIT. Višina te škode je bila ugotovljena na podlagi potrdil, ki jih je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in ocenilo. Revizijske trditve, da obstoj te škode sploh ni dokazan, zato predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Zmotno pa je tudi pravno stališče tožene stranke, da pogoji AO - plus izključujejo povrnitev kakršnekoli premoženjske škode. V 1. členu zavarovalnih pogojev AO - plus - 95 je določeno, da se zavarovalnica zaveže povrniti vso pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb ob uporabi motornega vozila, na katero je vezano zavarovanje, utrpi upravičenec. Da trditev revizije o izključitvi vse premoženjske škode ni točna, potrjuje že določba 3. točke 2. člena pogojev, v kateri je našteta cela vrsta premoženjskih škod. V primeru, da bi bila pravilna trditev tožene stranke o izključitvi vseh premoženjskih škod, pa splošni pogoji tudi določbe 4. točke 3. člena ne bi vsebovali, saj v primeru, če bi bile vse premoženjske škode res izključene, v splošnih pogojih ne bi bilo potrebno posebej določiti, da "škoda zaradi poškodovanja stvari - sem sodi tudi obleka in osebna prtljaga - s tem zavarovanjem ni krita". Znesek 19.000 SIT ne predstavlja odškodnine za poškodovane stvari (tudi za obleko in osebne stvari ne), saj tožeča stranka s tem zneskom zahteva povrnitev stroškov, ki jih je morala plačati za svoje šolanje, ki pa ga zaradi poškodbe in poteka zdravljenja, kljub temu, da je bilo šolanje pri Ljudski univerzi Ž. plačano, ni mogla obiskovati.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).