Jedro

Storilka sodišču očita, da se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A., ali je bila ta priča v času prekrška ves čas doma. Kolikor s tem pritožnica smiselno zatrjuje kršitev 68. člena ZP-1 in s tem pritožbeni razlog po drugem odstavku 155. člena ZP-1, je ugotoviti, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje na naroku k temu zavezalo, kot to izpostavlja pritožba. Prav tako pa ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A. glede odsotnosti iz službe kritičnega dne, manj skrbno preiskalo okoliščine, ki so storilki v korist. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo navedeni priči, da je bila kritičnega dne doma (skupaj s storilko), temveč le, da s pavšalno izpovedbo, ko je priča A. A. sama izpovedala, da četudi je bila ta dan doma, je mogoče, da je bila kakšne pol ure odsotna, razumen dvom glede domnevanega dejstva ni izkazan. Če pa pritožnica s temi pritožbenimi trditvami smiselno zatrjuje neprepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki ni verjelo priči A. A., da je bila storilka kritičnega dne ves čas doma), s tem v pritožbenem postopku posega v polje dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takih pritožbenih očitkov ne more vsebinsko presojati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilka je dolžna plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno in odločilo, da je storilka dolžna plačati sodno takso, odmerjeno na 90,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Prekrškovni organ je s plačilnim nalogom (PN) z dne 28. 9. 2023 storilko spoznal za odgovorno storitve prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ker je dne 25. 9. 2023 ob 14.43 uri v naselju ..., v bližini hiš ..., kjer je hitrost omejena na 30 km/h, prekoračila dovoljeno hitrost za najmanj 11 km/h, saj je bila osebnemu vozilu, katerega lastnica je, hitrost s samodejnim radarjem izmerjena v višini 46 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike znaša 41 km/h.

5.Kot izhaja iz pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, je bil storilki navedeni PN izdan kot lastnici osebnega vozila, s katerim je bil storjen prekršek, torej po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.

6.Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da storilka ni izkazala razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, to je, da je v očitanem času svoje osebno vozilo uporabljala ona. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo storilko in pričo, njenega očeta A. A..

7.Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in razumna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o ZSV presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

8.6. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilka sodišču očita, da se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A., ali je bila ta priča v času prekrška ves čas doma. Kolikor s tem pritožnica smiselno zatrjuje kršitev 68. člena ZP-1 in s tem pritožbeni razlog po drugem odstavku 155. člena ZP-1, je ugotoviti, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje na naroku k temu zavezalo, kot to izpostavlja pritožba. Prav tako pa ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A. glede odsotnosti iz službe kritičnega dne, manj skrbno preiskalo okoliščine, ki so storilki v korist. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo navedeni priči, da je bila kritičnega dne doma (skupaj s storilko), temveč le, da s pavšalno izpovedbo, ko je priča A. A. sama izpovedala, da četudi je bila ta dan doma, je mogoče, da je bila kakšne pol ure odsotna, razumen dvom glede domnevanega dejstva ni izkazan. Če pa pritožnica s temi pritožbenimi trditvami smiselno zatrjuje neprepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki ni verjelo priči A. A., da je bila storilka kritičnega dne ves čas doma), s tem v pritožbenem postopku posega v polje dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takih pritožbenih očitkov ne more vsebinsko presojati.

9.7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo storilke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10.8. Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, ki bo določen v pozivu prekrškovnega organa.

-------------------------------

1Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil (prvi odstavek 8. člena ZPrCP).