Jedro

Izrečeni ukrep odstranitve celotnega objekta je prekomeren, saj presega pooblastilo, po katerem sme gradbeni inšpektor zaradi neskladne gradnje odrediti odstranitev tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-1680/2008-14-8001 z dne 7. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi določbe 2. odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in tožnikoma naložila, da v 9 mesecih od prejema te odločbe na lastne stroške uskladita neskladno gradnjo objekta na zemljišču parc. št. 887/1 k.o. ... s pogoji gradbenega dovoljenja z dne 2. 9. 1993 tako, da v celoti odstranita objekt v tam navedenih dimenzijah. V obrazložitvi odločbe navaja, da sta tožnika zgradila enovit objekt tlorisa 11,7 m x 10,4 m s skupno nesimetrično dvokapno streho, kljub temu da so bile z gradbenim dovoljenjem z dne 2. 9. 1993 dovoljene dimenzije 6 m x 5 m in simetrično dvokapnico. Z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 29. 11. 2000 je bila dovoljena razširitev na južno stran s pritlično garažo za 4 m v dolžini 5m in s pritlično drvarnico za 5 m v dolžini 2 m, s samostojno dvokapnico. Nadalje navaja, da je bilo tožnikoma z obema odločbama dovoljena gradnja objekta v izmeri 30 m2 (zidanica) + 20 m2 (garaža) + 10 m2 (drvarnica) z dvema dvokapnima strehama, skupaj 60 m2, medtem ko ima zgrajeni objekt tlorisno površino okoli 120 m2 in enotno streho, s čimer je tudi bistveno spremenjen zunanji izgled objekta. Nadalje ugotavlja, da je bila tožnikoma 11. 11. 2008 izdana odločba o ustavitvi nadaljnje gradnje objekta ter naloženo, da v roku 1 meseca od prejema odločbe zaprosita za spremenjeno gradbeno dovoljenje. Enomesečni rok je potekel 15. 12. 2008, vendar po podatkih Upravne enote Novo mesto zavezanca za spremembo nista zaprosila, zato so izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Upravni organ v zaključku še ugotavlja, da je stanje iz gradbenega dovoljenja mogoče vzpostaviti le z odstranitvijo celotnega objekta, saj so njegove dimenzije večje od dovoljenih v vseh smereh. Krajšanje objekta po dolžini za okoli 5,7 m ni mogoče brez vpliva na stabilnost ostalega dela objekta. Investitorja sta s tem, ko sta namesto samostojnega objekta (garaže in drvarnice) izvedla klasični prizidek in ga pokrila s skupno streho z osnovnim objektom, presegla dovoljena dela iz odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za tako izveden prizidek bi si morala pridobiti samostojno gradbeno dovoljenje ali pa spremenjeno osnovno gradbeno dovoljenje, ki ga nista pridobila.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da spreminjanje namembnosti zemljišča in naročilo projektne dokumentacije niso dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma pojasnjujeta, da objekt stoji na kmetijskem zemljišču, zato pridobitev zahtevane spremembe gradbenega dovoljenja ni bila možna. Navajata, da sta v letu 1993 za že postavljeni objekt dimenzij 7 m x 8 m pridobila gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za objekt dimenzij 5 m x 6 m, kar pa sta na žalost spregledala. V letu 2000 sta pridobila še odločbo za dograditev garaže 4 m x 5 m in drvarnice 5 m x 2 m. Od pristojnih institucij sta dobila priključke za elektriko, vodovod in asfaltirani dostop do hiše, hišno številko in stalno prebivališče. Po njunem je nesprejemljivo, da kljub pridobljenim dovoljenjem in priključkom inšpektor zahteva odstranitev objekta v celoti. Poleg tega je vloga za spremembo namembnosti zemljišča iz kmetijskega v stavbno vključena v postopek sprejema občinskega prostorskega načrta Občine Škocjan. V teku je pridobitev soglasij na projektno dokumentacijo in začet postopek legalizacije celotnega objekta. V objektu tudi živita, zato sta pripravljena narediti vse, da se objekt ne poruši in vlagata tožbo, saj gradbeni inšpektor ni upošteval vseh dejstev, ki so razvidna iz predloženih dokumentov.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnika v roku, ki jima je bil določen z inšpekcijsko odločbo z dne 11. 11. 2008, izdano zaradi neskladne gradnje, nista ravnala v skladu z naloženim in nista zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 2. 9. 1993. Te ugotovitve prvostopenjskega organa v tožbi ne izpodbijata, zato je sodišče nanjo vezano (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Sporno pa je, ali jima je smel upravni organ v tem primeru na podlagi določbe 2. odstavka 153. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) odrediti uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja tako, da jima je naložil odstranitev celotnega objekta.

Predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je odločba, izdana na podlagi 2. odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, v zvezi s katero investitor ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

Po mnenju sodišča je v tej zadevi izrečeni ukrep prekomeren, saj presega pooblastilo, po katerem sme gradbeni inšpektor odrediti odstranitev le tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja. To sodišče je v sodbi opr. št. III U 224/2009 z dne 4. 6. 2010 zavzelo stališče, da statičnost sicer legalno zgrajenega dela objekta ne vpliva na izrek inšpekcijskega ukrepa po 2. odstavku 153. člena ZGO-1, ampak je pomembno, da je inšpektor odredil odstranitev le tistega dela objekta, ki je bil v omenjenem primeru zgrajen v nasprotju z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta je torej v funkciji vzpostavitve stanja, določenega v gradbenem dovoljenju. Če se odstrani celoten objekt, s tem to stanje ne bo vzpostavljeno, ampak bo nastal položaj, kot če bi šlo za nelegalno gradnjo po 152. členu ZGO-1, torej takrat, ko se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1).

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tožnika tega ne izpodbijata, sta bili v obravnavanem primeru dovoljenji izdani za zidanico, garažo in drvarnico, zgrajen pa je bil enovit objekt, v katerem tožnika po lastnih navedbah živita, in za katerega upravni organ ugotovlja, da zgolj neskladno zgrajenega dela objekta, ki je po površini še enkrat večji od dovoljenega in drugačnega izgleda, ni mogoče odstraniti, ne da bi to vplivalo na objekt kot celoto zaradi vpliva na stabilnost preostalega dela objekta. Zato se postavlja celo vprašanje, ali je res šlo le za prekoračitev pogojev iz upravnih dovoljenj, ali pa morda za gradnjo povsem drugega samostojnega objekta z drugačno namembnostjo, na katerega se izdani dovoljenji sploh ne nanašata. V takem primeru in ob predhodni ugotovitvi vseh relevantnih okoliščin pa bi se moral voditi inšpekcijski postopek zaradi nelegalne granje.

Sodišče poleg tega ugotavlja, da naj bi v izreku naložena rušitev celotnega objekta pomenila uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja, ne pa tudi z odločbo o priglasitvi del z dne 29. 11. 2000, čeprav v obrazložitvi organ ugotavlja neskladnosti tudi glede na to odločbo. Zato sta izrek in obrazložitev med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP). Pri tem sodišče še dodaja, da mora inšpekcijska odločba, v kateri je odrejena odstranitev objekta ali njegovega dela, vsebovati opozorilo inšpekcijskemu zavezancu, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. odstavek 148. člena ZGO-1). Obvezen je tudi izrek prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (2. odstavek tega člena).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.