Jedro

ZDR nima posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb. Te določbe, ki so lex specialis, vsebuje ZGD in nanje se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi obravnavane tožbe. To pomeni, da je temelj zahtevka v 258. členu ZGD - v določbah o odgovornosti člana uprave za vodenje poslov oziroma v odgovornosti člana uprave za škodo kot posledico kršitve njegove obveznosti (ki se po analogiji uporablja za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo).

Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi ni bistveno, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec poslovodja tožnice ter da mu tožnica očita, da v tej funkciji ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

Upnik (smiselno toženec) zapadle in neizpolnjene terjatve si ne sme pomagati tako, da bi si protipravno prilastil dolžnikovo stvar in jo zadržal, dokler dolžnik ne plača svojih zapadlih obveznosti. Ravnanje toženca ob razrešitvi s funkcije direktorja oziroma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče umestiti med izjeme, ki jih določa prvi odstavek 262. člena OZ, ne pa med primere iz 261. člena OZ, v katerih je izvrševanje retencijske pravice utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.795,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 125,19 EUR (30.000,00 SIT) od 9. 3. 2002 dalje do plačila; - zneska 417,29 EUR (100.000,00 SIT) od 21. 6. 2003 dalje do plačila; - zneska 2.858,45 EUR (685.000,00 SIT) od 6. 10. 2004 dalje do plačila; - zneska 834,58 EUR (200.000,00 SIT) od 16. 12. 2005 dalje do plačila; - zneska 212,81 EUR (50.997,00 SIT) od 11. 7. 2002 dalje do plačila; - zneska 341,65 EUR (81.873,76 SIT) od 11. 7. 2002 dalje do plačila; - zneska 136,94 EUR (32.816,67 SIT) od 11. 7. 2002 dalje do plačila; - zneska 138,75 EUR (33.250,00 SIT) od 25. 9. 2002 dalje do plačila; - zneska 674,01 EUR (161.520,00 SIT) od 19. 10. 2002 dalje do plačila; - zneska 81,38 EUR (19.502,00 SIT) od 8. 11. 2002 dalje do plačila; - zneska 206,71 EUR (49.536,06 SIT) od 19. 10. 2002 dalje do plačila; - zneska 93,10 EUR (22.310,00 SIT) od 7. 9. 2002 dalje do plačila; - zneska 1.366,75 EUR (327.528,20 SIT) od 10. 9. 2002 dalje do plačila; - zneska 308,25 EUR (73.870,00 SIT) od 10. 9. 2002 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 263,05 EUR v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka pritožbo vložila tožena stranka in pritožbenemu sodišču primarno predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem sporu zahteva povrnitev škode, ki naj bi jo v času izvrševanja funkcije direktorja tožeče stranke (tj. od 1. 3. 2000 do 20. 1. 2006) z različnimi protipravnimi ravnanji (ki so v tožbi natančno opisana) povzročil toženec A.A. Trdi, da toženec svoje funkcije ni opravljal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da je škoda je nastala zaradi njegovih odločitev, odredb in navodil, ki jih je sprejel oziroma odredil kot direktor tožeče stranke (vzročna zveza). Njena višina znaša skupaj 52.026,05 EUR, zanjo pa je tožeča stranka izvedela po razrešitvi toženca kot direktorja tožeče stranke in po izredni odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi.

6. O sporu je sodišče prve stopnje prvič odločilo 14. 11. 2012. S sodbo, opr. št. V Pg 2818/2008, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom in sodbo I Cpg 381/2013 sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tj. za znesek 7.795,86 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) in delno potrdilo (v nerazveljavljenem delu).

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tako presojalo le še zahtevka tožeče stranke za povrnitev škode iz naslova izplačevanja višjih stroškov prevoza B.B. in za plačilo predmetov tožeče stranke, ki naj jih toženec ne bi vrnil. Zahtevku v višini 7.795,86 EUR s pripadki je ugodilo.

8. Z obravnavano pritožbo tožena stranka to odločitev izpodbija. Najprej iz razloga, ker je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče (smiselno kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). Očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

9. Ni res, da se je glede stvarne pristojnosti sodišč za odločanje v sporih članov organov družb z družbami vsa dosedanja praksa Vrhovnega sodišča RS nagibala v smeri pristojnosti delovnega sodišča, če so bili člani organov v delovnem razmerju (ker je to kot bistveno štelo, da se funkcija direktorja opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi). Takšen je le del sodne prakse Vrhovnega sodišča (prim. sklep VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002, sklep VIII R 3/2003 z dne 25. 3. 2003, sklep VIII R 4/2003). Druge odločbe (upoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 12. 6. 2008(2)) izpostavljajo, da je za določitev stvarne pristojnosti v takih sporih odločilna vsebina zahtevka, tj. na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora oziroma odločitev o zahtevku(3) (prim. sklep VIII R 15/2010 z dne 14. 9. 2010, sodba in sklep II Ips 613/2007 z dne 10. 9. 2008, prav tako sklep VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2008, na katerega se sklicuje pritožnica).

10. V tej zadevi tožnica (družba z omejeno odgovornostjo) zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji jo toženec povzročil kot njen direktor (poslovodja) s tem, ko svoje poslovodne funkcije ni opravljal v korist in v dobro tožeče stranke oziroma s skrbnostjo poštenega in vestnega gospodarstvenika. V ta namen se sklicuje na določila ZGD-1, in sicer na 263. člen ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, ker je toženec funkcijo direktorja opravljal v času veljavnosti ZDG pa se sklicuje še na smiselno enako določbo prvega odstavka 258. člena ZGD. Pri tem pojasnjuje, da je s tožencem dne 2. 2. 2000 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja družbe in da je toženec delo nastopil 1. 3. 2000. Dne 20. 1. 2006 pa ga je na skupščini zaradi krivdnih razlogov razrešila in mu dne 9. 3. 2006 podala še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZPP (za katero je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je bila utemeljena). Na to tožeča stranka opozarja, ker s to tožbo zahteva povračilo škode tudi zaradi ravnanj toženca po 3., 5., 6. in 10. točki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. V zvezi s takšno trditveno podlago pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ugovor stvarne pristojnosti ni utemeljen. ZDR v 182. členu na splošno ureja odškodninsko odgovornost vseh delavcev v delovnem razmerju. Nima pa posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb. Te določbe, ki so torej lex specialis, vsebuje ZGD in nanje se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi obravnavane tožbe. To pomeni, da je temelj zahtevka v 258. členu ZGD - v določbah o odgovornosti člana uprave za vodenje poslov oziroma v odgovornosti člana uprave za škodo kot posledico kršitve njegove obveznosti (ki se po analogiji uporablja za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo). Za naravo oziroma vsebino spora je dejstvo, da je bila tožena stranka (tudi) v delovnem razmerju(4) oziroma dejstvo, da so očitki tožnice v tem postopku identični tistim, ki so bili predmet preizkusa pred delovnim sodiščem (v zvezi z zahtevkom tožeče stranke za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), torej nepomembno. Tožbeni zahtevek temelji na določbah ZGD, glede na toženčevo funkcijo poslovodje v tistem času, in se neposredno ne opira na pogodbo o toženčevi zaposlitvi pri tožnici, na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter na delovnopravne predpise. Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi tako ni bistveno, da je bil toženec v tistem času zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec tedaj poslovodja tožnice(5) ter da mu tožnica očita, da v tej funkciji ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika(6).

12. Zahtevek tožene stranke za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za plačilo nagrade poslovodji ter odškodninski zahtevek, ki je s tožbeno naracijo opredeljen v tem postopku, tako nedvomno lahko imajo deloma isto dejansko podlago, ni pa - v nasprotju z zatrjevanji pritožnice - zgolj iz razloga, ker je med pravdnima strankama že pravnomočno odločeno o nagradi toženca iz naslova poslovodenja, določena tudi stvarna pristojnost delovnega sodišča v obravnavani zadevi. Ista ravnanja poslovodje oziroma zahtevki, ki iz njih izvirajo, namreč lahko imajo drugačno pravno podlago. In odškodninski zahtevek gospodarske družbe proti bivšemu direktorju, kateremu se očita kršitev dolžnosti ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ima podlago v ZGD.

13. V tej zadevi zato ne gre za spor med delavcem in delodajalcem glede pravic oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, za katerega bi bilo pristojno delovno in socialno sodišče. Toženec naj bi vtoževano škodo povzročil pri opravljanju funkcije direktorja tožnice, zato gre za odškodninski spor med gospodarsko družbo in njenim bivšim direktorjem, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb (določila ZGD). To pa pomeni, da je treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP). Zato gre v tej zadevi za gospodarski spor, za katerega je pristojno okrožno sodišče (32. člen ZPP). Očitana kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

14. To pa tudi ne glede na to, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje presojalo le še ravnanji toženca, kateri po svoji vsebini ni mogoče neposredno umestiti v okvir „vodenja poslov družbe“. Četudi gre namreč zgolj še za položaje, v katerih toženec ni nastopal kot alter ego tožeče stranke, temveč kot fizična oseba, ki je izkoristila funkcijo direktorja(7), in bi bilo zato odškodninsko odgovornost potrebno presojati v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava (kar pomeni, da ne bi šlo za gospodarski, temveč civilni spor) se je pristojnost že ustalila (tretji odstavek 17. člena ZPP(8)).

O prevoznih stroških B.B. 15. Tožeča stranka je protipravnost ravnanja toženca utemeljevala s trditvami, da je ta svoji tajnici B.B. odredil, da si obračunava višje stroške prevoza na delo, kot so ji glede na dejansko oddaljenost od sedeža delodajalca pripadali, zato da mu je omenjena delavka nosila gotovino od prejetih izplačil v obdobju od septembra 2001 do decembra 2005 in da si je na ta način pridobil premoženjsko korist. Navajala je, da je B.B. v omenjenem obdobju na delo prihajala iz Ljubljane, stalno prebivališče pa je imela prijavljeno v Š. Do septembra 2001 je tako prejemala stroške prevoza, kot da živi v Ljubljani, potem pa je toženec odredil, da se ji v računovodstvu le-ti obračunajo iz Š. in da B.B. del mesečnega zneska v višini 20.000,00 EUR zadrži, preostanek pa na zahtevo toženca izroči njemu. Tožeča stranka je izpostavila tudi, da v okvir poslovodne funkcije (med drugim) sodi organiziranje, vodenje in nadzor delovnega procesa ter odločanje o delovnih razmerjih (kamor sodi odločanje in nadzor nad višino povračila potnih stroškov) oziroma da je družbena pogodba družbe G. d.o.o. izrecno določala pristojnost direktorja družbe sklepati pogodbe o zaposlitvi in odločati o vseh zadevah s področja delovnih razmerij, če ni z zakonom, pogodbo ali splošnim aktom družbe določena pristojnost drugega organa (list. št. 81).

16. Toženec trditve, da mu je B.B. izročala gotovinske zneske v razliki med dejanskimi in izplačanimi stroški, ni zanikal. Svoje odgovornosti se je skušal ekskulpirati zgolj prek zatrjevanja, da v zvezi s povrnitvijo stroškov ni bil odredbodajalec (to je bila naloga računovodstva tožeče stranke), oziroma prek zatrjevanja, da so bili delavki stroški pravilno odmerjeni (list. št. 93).

17. Da teh zneskov ni prejemal, toženec ne trdi niti v obravnavani pritožbi. Smiselno uveljavlja le, da dejstva, da toženec v funkciji poslovodje ni imel nobene pristojnosti za odobravanje in obračun potnih stroškov B.B., sodišče prve stopnje ni upoštevalo (čeprav to dejstvo izhaja iz predloženih dokazov). Če to bi upoštevalo, pa po njegovem mnenju že prva stopnica njegove odgovornosti za izplačilo sredstev ne bi bila podana. Iz razlogov, opisanih v nadaljevanju izhaja, da tovrstni očitki pritožnika niso utemeljeni.

18. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu o protipravnosti ravnanja toženca sklepalo na podlagi indicev. Obrazložilo je, da toženec ni zanikal, da mu je B.B. izročala gotovinske zneske v razliki med dejanskimi in izplačanimi stroški, ter da bi glede na to moral vsaj pojasniti, zakaj mu jih je izročala - tožeča stranka je namreč izročitev denarnih zneskov navajala kot posledico protipravnega ravnanja toženca (tj. da je takšna neupravičena izplačila odredil oziroma da kot poslovodja ni zagotovil, da se delavki izplačajo samo tisti prevozni stroški, ki so ji dejansko nastali in do katerih je upravičena - list. št. 81). Če toženec očitanega protipravnega ravnanja ne bi storil, razlike med dejanskimi in izplačanimi stroški ne bi zahteval oziroma sprejemal. Prav tako je pojasnilo, da takrat veljavni predpisi kot merilo za izplačilo potnih stroškov niso določali kraja stalnega prebivališča, temveč kraj dejanskega bivanja.

19. Pritožbeno sodišče z obrazloženim brez dvoma soglaša. V nasprotju z življenjsko logiko bi namreč bilo, da bi tajnica B.B. (na račun tožeče stranke) prejemala višje potne stroške, kot tiste, do katerih je bila po zakonu upravičena, ter presežek nad slednjimi izročala tožencu, če toženec odredbe, kakršno mu očita tožnica, ne bi dal. Če se je ta branil, da za kaj takšnega ni bil pristojen, bi torej moral pojasniti vsaj, zakaj je bil denarne zneske (v smislu presežka nad upravičenimi potnimi stroški) „pristojen“ sprejemati. In ker tega ni storil, z obravnavanimi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Poleg tega - toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretizirano prerekal trditev tožeče stranke, da je družbena pogodba družbe G. d.o.o. izrecno določala pristojnost direktorja družbe sklepati pogodbe o zaposlitvi in odločati o vseh zadevah s področja delovnih razmerij, če ni z zakonom, pogodbo ali splošnim aktom družbe določena pristojnost drugega organa (drugi odstavek 214. člena ZPP).

O predmetih tožeče stranke

20. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da izpodbijana odločitev v zvezi s predmeti, ki jih toženec naj ne bi vrnil tožeči stranki, nima podlage v izvedenih dokazih. Iz dokazov, ki jih je predložila tožnica, po mnenju pritožnika namreč ni razvidno, ali, kdaj in kje so bili ti predmeti kupljeni, da je bil tožnici zanje izstavljen račun, kdo je odobril njihovo plačilo in ali je bilo plačilo sploh realizirano. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da so bili ti predmeti osnovne rabe tožencu dejansko izročeni oziroma da jih je ta dejansko prevzel v osebno rabo.

21. Po presoji pritožbenega sodišča izvedba dokazov v zvezi z izpostavljenimi dejstvi ni bila potrebna. Trditev, da je kupnino za predmete, ki so podrobneje navedeni v 2.5 točki tožbe, plačala tožeča stranka in da so ti predmeti njena last, tožena stranka namreč sploh ni prerekala. Dejstev, ki so med pravdnima strankama nesporna, pa ni treba dokazovati. Ker enako velja tudi za dejstvo, da je toženec sporne predmete prejel v posest, pritožba v tem delu ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka zgolj pavšalno zanika, da spornih predmetov nima v posesti ter ob tem celo kontradiktorno (svojim navedbam o posesti) navaja, da bodo vsa sredstva vrnjena, ko bo tožeča stranka toženi stranki plačala terjatev (iz naslova nagrade za poslovno leto 2005)(9). Dejstvo, da je toženec sredstva prejel v posest, se torej šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). To pa nadalje pomeni, da v nasprotju z zatrjevanji pritožnika ni pravno relevantno, kakšno določbo v zvezi s „premikom osnovnih sredstev“ določajo Slovenski računovodski standardi. Če bi hotel toženec uspešno izpodbiti trditve tožeče stranke o vrednosti spornih predmetov, bi o tem moral toženec predlagati ustrezne dokaze, česar pa ni storil. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je zaradi protipravnega ravnanja toženca z zadrževanjem predmetov v posesti nastala navadna škoda v zatrjevani višini.

22. Sodišče prve stopnje je (v tem delu) kot bistveno v zvezi s protipravnostjo ravnanja toženca izpostavilo: - da so bili predmeti last tožeče stranke, - da (tožena stranka tudi ni pravočasno zanikala, da) so bili sporni predmeti kupljeni s sredstvi tožeče stranke z namenom osebne uporabe toženca in ne za potrebe družbe oziroma njegove potrebe kot poslovodje in - da poslovodjo do družbe veže dolžnost zvestobe, ki pomeni, da mora biti ta družbi lojalen in zmeraj delovati tako, kot zahtevajo njeni interesi oziroma da svoje funkcije ne sme izrabljati za doseganje lastnih koristi ali koristi kogar koli drugega, katerega interesi so lahko v nasprotju z interesi družbe.

23. Da sporni predmeti ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9. 3. 2006 (kljub pozivu tožeče stranke) niso bili vrnjeni, tožena stranka priznava tudi z obravnavano pritožbo(10). Ker takšno zadrževanje materialnopravno ni bilo utemeljeno oziroma je bilo glede na gornje ugotovitve celo protipravno, pa tudi dne 1. 4. 2006 zapadla terjatev toženca do tožeče stranke(11) tega ni mogla spremeniti. Tega v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ne bi moglo spremeniti niti pritožbeno zatrjevano dejstvo, da je toženčeva nagrada za poslovno leto 2005 zapadla že 9. 3. 2006. Upnik (smiselno toženec) zapadle in neizpolnjene terjatve si ne sme pomagati tako, da bi si protipravno prilastil dolžnikovo stvar in jo zadržal, dokler dolžnik ne plača svojih zapadlih obveznosti(12). Ravnanje toženca ob razrešitvi s funkcije direktorja oziroma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč mogoče umestiti med izjeme, ki jih določa prvi odstavek 262. člena Obligacijskega zakonika(13) (v nadaljevanju OZ), ne pa med primere iz 261. člena OZ, v katerih je izvrševanje retencijske pravice utemeljeno.

24. Navedenemu vsled tožena stranka torej neutemeljeno uveljavlja tudi, da je imela retencijsko pravico še v času vložitve tožbe. Ob ugotovitvi, da zadrževanje predmetov zaradi naknadno zapadle terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova nagrade za leto 2005 ni „postalo zakonito“, navedeni datum odločitve sodišča prve stopnje ne more predrugačiti. Poleg tega je glede na pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje tožeča stranka terjatev iz naslova nagrade za poslovno leto 2005 že v celoti poplačala.

25. Pritožnica končno neutemeljeno uveljavlja tudi, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, ker so obravnavani odškodninski zahtevki, upoštevaje njihovo zapadlost, zastarani. Tožena stranka namreč spregleda, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklicevalo) in da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ) oziroma da sta datum zapadlosti in datum, ko začne teči zastaralni rok, v tovrstnih primerih lahko različna.

26. S tem je pritožbeno sodišče tudi odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). In ker je ugotovilo, da so te neutemeljene, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri preizkusu izpodbijane odločitve namreč ni našlo niti kršitev, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti uradoma.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): V katerem je v zvezi z odpoklicem članov organov gospodarskih družb zavzelo stališče, da se v sporih med gospodarsko družbo in njenim članom organa upravljanja - direktorjem, ki ima sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi, lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora.

Op. št. (3): Ker je za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami, pa na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem delovnem sporu.

Op. št. (4): Sklep VIII R 15/2010. Op. št. (5): Ne pa da je bil družbenik, zaradi česar se nerelevantne tudi pritožbene navedbe, da v trenutku, ko je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi, še ni bil družbenik.

Op. št. (6): VSL sklep I Cp 344/2010. Op. št. (7): Prim. B. Zabel v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 188. Op. št. (8): Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste.

Op. št. (9): Arbitrarne so torej trditve, ne odločitev sodišča prve stopnje.

Op. št. (10): Trdi sicer, da je toženec zadržal samo prenosne telefone in amortizirano računalniško opremo, vendar pa mu je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tovrstne trditve podal prepozno, zaradi česar niso uporabljive niti za pritožbeno sodišče. Op. št. (11): Kot izhaja iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 452/2006 z dne 5. 8. 2008. Op. št. (12): M. Juhart v : Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 278. Op. št. (13): Uradni list RS, št. 97/2007