Jedro

Kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je treba glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo dodatni obseg zapuščine, nato pa na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju in dednega dogovora dodelilo V. P. in K. P. vsakemu do ¼ dodatne zapuščine, pokojni dedinji I. D. pa je v dednem deležu do ½ ustanovilo dedno pravico na dodatni zapuščini.

2. Zoper sklep se pritožujeta dediča V. P. in K. P. in uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Navajata, da bi moralo sodišče pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju upoštevati oporoko pokojnega z 20. 4. 1994 ter sklenjen dogovorom med A., V. in K. P. Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, zato bi morala dodatno zapuščino dedovati V. P. in K. P. 3. Iz oporoke z 20. 4. 1994 izhaja, da je zapustnik zapustil I. D. premičnine, premoženjske pravice in brezplačno služnost stanovanja v Ljubljani. Sestri V. H. in njenim otrokom je zapustil vse svoje nepremičnine, izrecno pa je v oporoki poudaril, da zapušča svoji sestri in njenim otrokom tudi denacionalizirano premoženje, ki bi mu pripadalo. Dodatna zapuščina predstavlja denacionalizirano premoženje, kar izhaja iz odločbe Upravne enote Maribor s 14. 1. 2002. Zapustnik je torej z oporoko zapustil nepremičnine svoji pokojni sestri V. H. in njenim otrokom.

4. I. D. ne more in ne sme biti dedič premoženja, ki je predmet izpodbijanega sklepa. 125. člen Zakona o dedovanju določa, da je dedič lahko zgolj tisti, ki je ob uvedbi dedovanja živ. Zakon ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani s 23. 4. 1998 je pravnomočen od 23. 4. 1998. V obravnavani zadevi je predmet dedovanja premoženje, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zapustniku kot denacionalizacijskemu upravičencu. Zakon o denacionalizaciji(1) ima glede dedovanja denacionalizacijskega premoženja posebne določbe (74. do 83. člen ZDen), ki so glede na splošni zapuščinski postopek, urejen v Zakonu o dedovanju(2), lex specialis. Zato je potrebno, kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju denacionaliziranega premoženja, glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek (prvi odstavek 74. člena ZDen), česar sodišče prve stopnje ni naredilo. Za tako situacijo gre tudi v tej zapuščinski zadevi.

7. Po določbi 82. člena ZDen se pravilo iz prvega odstavka 84. člena ZDen ne uporablja le v primerih, ko v prvotnem dedovanju ni bilo niti oporočnih razpolaganj (81. člen ZDen) niti dednih izjav ali pogodb (80. člen ZDen). Zapustnik je napisal lastnoročno oporoko, ki je bila sodišču predložena po pravnomočnosti sklepa o dedovanju s 23. 4. 1998. Če ne bi šlo za dedovanje denacionaliziranega premoženja in zapustnik ne bi v oporoki razpolagal s premoženjem, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, bi sodišče lahko ravnalo tako, da bi oporoko razglasilo, po njeni razglasitvi pa prizadete osebe opozorilo, da lahko uveljavljajo pravice iz oporoke v pravdi (222. člen ZD).

8. Zaradi napačnega postopanja prvostopenjsko sodišče ni opravilo zapuščinske obravnave ter ni uporabilo določb ZD in ZDen, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani dodatni sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku(3)). V novem postopku naj sodišče prve stopnje glede premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, opravi nov zapuščinski postopek (obravnavo) in nanj povabi vse osebe, ki bi lahko dedovale. Po končanem postopku naj izda sklep o dedovanju, pri odločanju pa uporabi določbe ZD, glede tistih vprašanj, ki so v ZDen drugače urejena, pa ta zakon.

(1) Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami, v nadaljevanju ZDen.

(2) Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZD.

(3) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.