Jedro

S pritožbo se vselej izpodbija konkretna sodna odločba, zato se pritožnik ne more sklicevati na svoje navedbe v prejšnjih vlogah.

Če državni tožilec v obtožnem predlogu obrazloži predlog za podaljšanje pripora z navedbo dejstev in okoliščin, ki po njegovem stališču utemeljujejo obstoj pripornih razlogov, je treba obrambi omogočiti, da se izjavi o predlogu ter o okoliščinah in dejstvih, ki so v njem navedena in o dokazih, na katere se opirajo, ter ji s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. V nasprotnem primeru so kršene pravice obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), glede katerih pa mora v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vzročno zvezo med kršitvami kazenskega postopka in nezakonitostjo izpodbijane odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 18.3.2005 podaljšalo pripor zoper obd. V.V. iz pripornih razlogov po 1. točki 1. odstavka 432. člena in 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 30.3.2005 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženkin zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost postopka. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z alternativnim ukrepom za zagotovitev obdolženkine navzočnosti v kazenskem postopku, tako da bo zadoščeno načelu sorazmernosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva ne konkretizira, v čem vidi nezakonitost napadenih sklepov. Očitek, da višje sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ni upoštevalo navedb iz pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ni utemeljen.

Sodišče je ocenilo vse zagovornikove navedbe v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, argumentov, ki jih "v izogib ponavljanju" ni navedel, ni moglo presojati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ni konkretno opredelil, prav tako jih ni obrazložil. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je treba razlagati tako, da mora zahteva konkretno opredeliti uveljavljene kršitve zakona ter jih tudi ustrezno utemeljiti. Zagovornikova zahteva teh pogojev ne izpolnjuje in zato navedenih kršitev zakona sploh ni mogoče preizkusiti.

V okviru drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa, zahteva očita sodišču druge stopnje, da se je osredotočilo le na navedbe iz pritožbe, ni pa upoštevalo dejstva, da se je zagovornik v izogib ponavljanjem skliceval na svoje argumente iz pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora. Obdolženki je bila tudi kršena pravica obrambe, ker ji je bil sklep o podaljšanju pripora vročen skupaj z obtožnim predlogom, ki je vseboval tudi predlog za podaljšanje pripora, o katerem se ni imela možnosti izjaviti.

Za postopek s pritožbo zoper sklep se po določbi 1. odstavka 403. člena ZKP smiselno uporabljajo tudi določbe od 367. do 375. člena istega zakona. V 369. členu ZKP je predpisana vsebina pritožbe. Med ostalim pritožba obsega tudi obrazložitev, v kateri mora pritožnik navesti pomanjkljivosti, ki so po njegovem naziranju podane tako v zvezi z dejanskimi kot tudi v zvezi s pravnimi vprašanji. S pritožbo se vselej izpodbija konkretna sodna odločba, zato se pritožnik ne more sklicevati na svoje navedbe v prejšnjih vlogah. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe, ki jih vsebuje pritožba (1. odstavek 395. člena ZKP), ne pa tudi prejšnjih navedb, na katere se pritožnik le sklicuje. V tej zadevi je sodišče druge stopnje presodilo navedbe pritožbe, vložene zoper sklep o podaljšanju pripora, zato ni kršilo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP.

Položaj, ki je nastal v tej zadevi ob vložitvi obtožnega predloga zoper obdolženko, je pravilno presodilo sodišče druge stopnje. Gre za pravilno razlago določbe 2. odstavka 272. člena ZKP, ki predpisuje postopanje sodišča v primeru, ko je obdolženec ob vložitvi obtožnice oziroma obtožnega predloga (429. člen v zvezi z 272. členom ZKP) v priporu, v teh obtožnih aktih pa ni predlagano, naj se izpusti. Senat (6. odstavek 25. člena ZKP) oziroma v primeru vložitve obtožnega predloga sodnik posameznik okrajnega sodišča, po uradni dolžnosti preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor. Če državni tožilec predlaga podaljšanje pripora, predloga pa ne obrazloži, sodišče preizkusi nadaljnji obstoj pripornih razlogov po uradni dolžnosti. Zato tudi ni predviden poseben narok ali drug način, ki bi obdolžencu in zagovorniku dal možnost, da se izjavita v zvezi s preizkusom.

V obravnavani zadevi je državni tožilec predlagal, da sodišče zoper obdolženko podaljša pripor iz istih razlogov, kot ga je odredilo, predloga pa ni obrazložil. Sodišče je, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, opravilo preizkus po določbi 2. odstavka 272. člena ZKP. Ugotovilo je, da sta pri obdolženki še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih zoper obdolženko podaljšalo pripor. Takšno odločitev je tudi razumno utemeljilo. Zoper sklep o podaljšanju pripora je dovoljena pritožba. Obdolženka in zagovornik sta preizkus odločitve prvostopenjskega sodišča lahko dosegla z vložitvijo pritožbe, v kateri sta imela tudi možnost predstaviti svoja stališča ter odgovoriti na dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sodišče podaljšalo pripor. Sodišče s postopanjem po navedenih določbah ni kršilo obdolženkine pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa (2. odstavek 371. člena ZKP). Na takšno kršitev bi bilo mogoče sklepati le v položaju, v katerem bi državni tožilec predlog za podaljšanje pripora obrazložil z navedbo dejstev in okoliščin, ki po njegovem stališču utemeljujejo obstoj pripornih razlogov. Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave RS in 16. člen ZKP) bi v takem primeru bilo treba obrambi omogočiti, da se izjavi o predlogu državnega tožilca ter o okoliščinah in dejstvih, ki so v njem navedena in o dokazih, na katere se opirajo, ter mu s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. S tem se zagotavlja, da sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Vendar pa mora obramba, če sodišče pri odločitvi ne postopa na navedeni način, v zahtevi izkazati vzročno zvezo med kršitvami kazenskega postopka in nezakonitostjo izpodbijane odločbe.

Glede na obrazloženo zahteva tudi neutemeljeno opozarja na kršitev načela enakosti, ki jo vidi v okoliščini, da je višje sodišče "odobrilo" ravnanje državnega tožilca, ki se je v predlogu za podaljšanje pripora skliceval na iste argumente, ki jih je navajal pred preiskovalno sodnico, ni pa upoštevalo zagovornikovega sklicevanja na argumente iz pritožbe, vložene zoper sklep o odreditvi pripora.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. V.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).