Jedro

Toženec je ravnal z večjo (profesionalno) skrbnostjo, ko je kot gostilničar pri gradnji v gostinskih prostorih poskrbel za pisna opozorila, za osvetljenost in ustrezno fizično pregrado.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je presodilo, da toženec ni odgovoren za tožnikovo škodo, ki mu je nastala, ko se je 28.9.2001 poškodoval v toženčevi gostilni.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, ker je kljub izkazanim razhajanjem med izpovedbami prič verjelo pričam, ki jih je predlagala tožena stranka. Zatrjevana kršitev postopka ni podana. To, kar navaja tožnik kot kršitev postopka, je v resnici izpodbijanje dokazne ocene, ki jo je napravilo sodišče, torej nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). K temu je dodati še, da je revident v zmoti tudi, ko navedeni očitek naslavlja sodišču druge stopnje. Dejansko stanje je ugotavljalo sodišče prve stopnje.

Revizija vidi kršitev postopka tudi v tem, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je odstopilo od sodne prakse. Revizijsko sodišče odgovarja, da ni bilo nobenega odstopa od sodne prakse, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zato tudi nobena obrazložitev o tem ni bila potrebna.

Končno revident trdi, da je šlo za kršitev postopka, ker sodišče ni obrazložilo vseh odločilnih dejstev. Ta očitek je povsem nekonkreten in neobrazložen in ga ni mogoče upoštevati, saj revizijsko sodišče nobene kršitve postopka ne upošteva po uradni dolžnosti.

Tožnik v reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje prezrli obveznost lastnika gostinskega lokala za varnost gosta. Gre za posebno odgovornost lastnikov gostinskih lokalov, zato se mora "restriktivno" ocenjevati, ali lastnik gostišča zadosti poskrbi za varnost gostov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista prezrli toženčeve obveznosti za varstvo gostov njegovega gostinskega lokala. Ugotovili sta odločilna dejstva in v skladu z njimi presojali, ali je toženec pri opravljanju poklicne dejavnosti pokazal skrbnost dobrega strokovnjaka, kot mu je nalagal tedaj veljavni drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89).

Za presojo toženčeve skrbnosti so odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano. Te ugotovitve so, da je toženec v kritičnem času prenavljal gostinske prostore, kjer so bili pred gradnjo sanitarni prostori. Dne 28.9.2001 je bila na tem mestu gradbena jama. Tožnik, ki je hotel na stranišče, je padel v jamo in se poškodoval. Na vratih gostinske sobe v smeri proti nekdanjim sanitarijam je bil napis z velikimi tiskanimi črkami, napisan s črnim flomastrom, da je prehod prepovedan. Podoben opozorilni napis na velikem kosu kartona je bil tudi pred vhodom v gostilno. Hodnik pred vhodom v prostore nekdanjih sanitarij je bil osvetljen. Vhod v prostore nekdanjih sanitarij, kjer so bila prej nihajna vrata, je bil zaščiten s polivinilom, pritrjenim na vseh robovih na daljše lesene late, vpete v odprtino nekdanjih vrat. Pred polivinilom je bila pritrjena še bela rjuha. Za polivinilom je bil gradbeni oder oziroma stolica. V prostoru za zaščito je bila ob steni neograjena gradbena jama (betonske stopnice navzdol). Tožnik je sam odstranil zaščito, ki mu je preprečevala pot do prostora za gradbeno jamo, prehodil še kakšne tri metre in padel v jamo.

Na podlagi navedenih ugotovitev sta nižji sodišči zaključili, da so neutemeljene tožnikove trditve v tožbi, češ da toženec ni zadosti osvetlil hodnika, da je bila odprtina nezaščitena in da tožnik ni bil z napisom opozorjen na prepovedan prehod. V skladu z ugotovljenim sta sodišči zaključili, da toženec ni odgovoren, ker ni opustil zahtevane skrbnosti iz drugega odstavka 18. člena ZOR.

Prvostopenjsko sodišče je izrecno ugotovilo toženčevo večjo skrbnost, s čimer se je pritožbeno sodišče strinjalo. Revizijsko sodišče tej oceni in razlogom pritrjuje, ker so primerno opredeljena merila za določitev skrbnega ravnanja v danih okoliščinah. Toženec je ravnal po pravilih stroke in v skladu z običaji, ko je zagotovil ukrepe, ki so razumnega človeka seznanili z dejstvom in krajem gradnje v gostinskih prostorih. Toženec je zagotovil vidna pisna opozorila, poskrbel za osvetljenost in z ustrezno fizično pregrado zaščitil dostop do prostora, kjer se je gradilo. Zato ne držijo revizijske trditve, da gradbišče ni bilo označeno in da ni bilo fizične ovire. Ugotovljeno je pač, da jo je tožnik sam odstranil. Zato revizijsko sodišče nima pomislekov proti pravnemu zaključku, da je toženec ravnal s profesionalno skrbnostjo ter ni ničesar opustil. Pri tem je še neutemeljen tožnikov očitek kršitve predpisov iz tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO, Ur. l. RS št. 34/84 in nadalj.), ki jih revizija konkretno ne opredeli oziroma konkretizira. Iz zakona pa sicer le na splošno izhaja, da je treba pri gradnji ali rekonstrukciji objektov poskrbeti za varstvo delavcev, tretjih oseb in objektov (58. člen ZGO).

Revizija očitno pomotoma terja restriktivno odgovornost tožene stranke, torej omejeno odgovornost, čeprav ima očitno v mislih strožjo (striktno) odgovornost. Tako strožjo odgovornost sta nižji sodišči tudi ugotavljali zaradi toženčevega opravljanja poklicne dejavnosti in po primernih merilih ugotovili, da je toženec ravnal s primerno skrbnostjo. Zato ni prišlo do nobenega odstopa od sodne prakse, ki ga zatrjuje revizija, sklicujoč se na odločbe Vrhovnega sodišča Gž 386/58 in Pž 629/76. V navedenih odločbah, objavljenih v zbirki sodnih odločb Odškodninsko pravo dr. Borisa Strohsacka, Ljubljana, 1978, pod 6.8.3. - 1 kot prvi in šesti primer, gre za povsem drugačno dejansko stanje ( neustrezna popustitev varnostne ograje, na katero se gostje naslanjajo in vhodna vrata z navadnim brezbarvnim steklom brez opozoril), zato nikakršna primerjava ni mogoča. Končno revizija govori še o neki hipotetični varianti o tem, če bi bil tožnik vinjen in mu ne bi smeli postreči s pijačo, kar pa je vse nerelevanto, saj v sodbah nižjih sodišč ni nikakršnih ugotovitev o tem, da bi bil tožnik vinjen, da mu ne bi smeli postreči s pijačo in da opit ni vedel kaj dela. Ob vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje lahko revizijsko sodišče samo pojasni, da s takimi trditvami ni mogoče doseči spremembe pravnih zaključkov o odgovornosti udeleženih oseb za tožnikovo škodo.

V skladu z doslej navedenim revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, potem ko sta ugotovili primerno toženčevo skrbnost in zato njegovo neodgovornost za škodni dogodek in škodo ter tožnikovo lastno odgovornost za posledice. Tožnikovo zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava ni bilo uspešno, prav tako tudi ne uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).