Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba ne more opredeliti ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ali po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP in očitno odločitev prepušča pritožbenemu sodišču. Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi smelo opraviti izbiro med morebitno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dolžnost pritožnika pa je, da pritožbena grajanja vsebinsko določno opredeli in glede na to določno pojasni, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena, saj sicer gre za pavšalne pritožbene očitke, do katerih se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

V pravni teoriji ni dvoma, da garancijske zaveze, ki so v vsem podobne bančnim garancijam, smejo izdajati tudi nebančne organizacije in so dejansko v poslovnem življenju že uveljavljene. Bančne garancije niso namreč poseben tip garancijskih obveznosti in predstavljajo pravni institut, ki se kot generični pojem uporablja tudi za razna jamstva tretjih oseb.

Ker ob upoštevanju načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in dejstva, da so bančne garancije generični pojem, ni zadržkov, da smejo garancije z značilnostmi neodvisne garancije izdajati tudi nebančne organizacije, je smela garancijsko izjavo izdati tudi tožena stranka kot gospodarska družba.

Tipična izpolnitev pri garancijah je izpolnitev garanta in ker je tožena stranka garant, potem je treba za presojo spornega razmerja uporabiti slovensko pravo: tožena stranka ima sedež v Republiki Sloveniji.

Pristna listina je listina, kadar resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik.

Ker garancijska izjava po izvedenih dokazih izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik in na podlagi, ki ne vsebuje nobenih sledi naknadnega prirejanja oblike in vsebine, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje da je garancijska izjava pristna.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 23.790,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 576/2010 z dne 5.9.2016 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 2.800.146,11 EUR ter neplačane zamudne obresti v višini 783.933,92 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2010 dalje do plačila ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 61.423,41 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo. II. Zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi: 1. Ugotovi se, da je Garancijska izjava (Credit Repayment Guarantee, Guarantee No: ...) družbe ... d.o.o. z dne 20.12.2004, ref. No: ..., nepristna listina. 2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje pa do dneva plačila, se v celoti zavrne kot neutemeljen. Podredni zahtevek, ki glasi: 1. Ugotovi se, da je Garancijska izjava (Credit Repayment Guarantee, Guarantee No: ...) družbe ... d.o.o. z dne 20.12.2004, ref. No: ..., nična 2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje pa do dneva plačila, se v celoti zavrne kot neutemeljen.“

2. Zoper to sodbo po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje pa do dneva plačila, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški tožene stranke, katere naj sodišče prve stopnje naloži v plačilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje pa do dneva plačila.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je presoja sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo do plačila.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:(-) da tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 2.800.146,11 EUR z obrestmi na osnovi garancijske izjave z dne 20.12.2004, ki jo je izdala tožena stranka v zvezi s kreditno pogodbo, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo M. E. - I. d.o.o. dne 17.12.2004; (-) da tožena stranka zanika, da bi podpisala in dala kakršnokoli garancijsko izjavo za navedeni kredit, vendar pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da podpis na garancijski ustreza podpisu A. S. in da je tudi sama listina pristna in ni ponarejena; (-) da glede na izvedensko mnenje, da pri garancijski izjavi ne gre za ponarejeno listino, ni utemeljen primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da je garancijska izjava nepristna listina; (-) da je tožena stranka zatrjevala številna dejstva, da pač ni imela razloga, da bi izdala garancijsko izjavo in da po tožeči stranki zatrjevana poslovna podlaga garancijske izjave z dne 20.12.2004, ki naj bi bila povezana z interesom tožeče stranke za nakup zemljišč(a) v Skopju in predpogodbo za ta zemljišča, ne obstaja, vendar je sodišče prve stopnje presodilo, da vse navedbe tožene stranke, ki dokazuje, da so se posli glede prodaje in nakupa nepremičnin pričeli šele v letu 2005 in 2006, kot so izpovedale priče in kar naj bi potrjevale tudi predložene listine v spisu, ne izključujejo dejstva, da so se pogovori začenjali že prej, ker je vendarle potekalo poslovanje med strankami že pred obdobjem 2005, kar tožena stranka ni zanikala, pri čemer je priča S. pojasnil, da so bila poslovanja že tudi v spornem obdobju in še potem 2005, 2007 in da se je tožena stranka tudi zanimala za zemljišča oziroma, da je v tistem obdobju širila poslovanje v Bosno, Makedonijo, Srbijo in da so partnerjem tudi povedali, da potrebujejo zemljišča; (-) da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je nenavadno, da bi tožena stranka z brati M. ustanovila podjetje ... d.o.o. ( kar med strankama ni bilo sporno ) že v februarju 2005, ko pa so priče izpovedale, da naj bi se v februarju ali marcu M. T. sestal z M. in se takrat šele začel pogovarjati z njim o poslih, kot je tudi sam izpovedal; (-) da sodišče prve stopnje dopušča možnost, da se je M. T., kot imetnik poslovnega deleža tožene stranke - družbe ... osebno, takrat prvič sestal prvič z M., vendar ni verjeti, da bi v tako kratkem času, še v istem mesecu že ustanovili podjetje ..., katere lastnik sta bila M. T. in M., saj v tako kratkem času res ni verjeti, da je bilo možno ustanoviti podjetje, kar v času smučanja in po enem razgovoru in to s tujim kapitalom oziroma solastnikom tujcem; (-) da sodišče prve stopnje zaključuje, da je bilo poslovanje že v letu 2004, kot je navajala tudi tožeča stranka in tudi podpis na garancijski izjavi ni ponarejen ter ni izkazano, da je listina ponarejena, kar vse kaže, da je očitno bilo poslovanje in dogovarjanje med pravdnima strankama že pred letom 2005, prav tako je M. T. zaslišan v kazenskem postopku v Makedoniji, izpovedal, da je že v letu 2004 vedel za to garancijsko izjavo in kreditno pogodbo; (-) da v zvezi z garancijsko izjavo, ki je pravna podlaga sporne zadeve, v kazenskem postopku zoper brata M., ni bilo ugotovljeno, da bi bila ponarejena; (-) da je tožeča stranka le kot morebitni vzrok zatrjevala, da je bila izdana garancija v zvezi z nakupom nepremičnin v Skopju, kar pa še ne pomeni, da je tožeča stranka dokazovala, da je bila garancijska izjava izdana ravno za nakup teh nepremičnin v Skopju;(-) ker garancija ni ponarejena, pa ni pomembno za kakšen posel je bila izdana in kako je potekalo poslovanje in dogovarjanje med pravdnima strankama, saj je to stvar notranjih razmerij strank, garancijska izjava je namreč samostojen posel in je njena kavza zavarovanje glavnega dolžnika, notranje razmerje med glavnim dolžnikom in zavarovateljem pa je njuno notranje razmerje, ki ni predmet tega postopka; (-) da je G. M. pojasnil, da so že v letu 2004 potekali medsebojni dogovori o nakupu nepremičnin in da je takrat lahko nepremičnino kupila samo makedonska družba ( kar ni sporno) in ne tuja in da se je tožena stranka sama dogovarjala glede te sporne garancije, kar je potrdil tudi D. M., kar še dodatno prepriča sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je garancijska izjava ponarejena;(-) da je garancijska izjava samostojni posel, katere namen je zavarovanje obveznosti glavnega dolžnika, torej njena kavza, kavza solvendi in kot taka ni odvisna od samega kreditnega posla in stvar notranjega razmerja je zakaj je dala tako zavarovanje, nagib za enostransko zavezo z garancijo so irelevantni, garancija ni nična in je zato sodišče prve stopnje tudi podredni zahtevek iz nasprotne zavrnilo kot neutemeljen; (-) da je garancijska izjava pristna; (-) da je za presojo v sporni zadevi uporabiti slovensko materialno pravo glede na domicil tožene stranke, kot je že odločilo tudi nemško deželno sodišče, ki se je izreklo za nepristojno za odločanje v zvezi s to garancijo; (-) da ugovor zastaranja kot ga je podala tožena stranka ni utemeljen; (-) da je iz garancije razvidno, da je njena veljavnost potekla 15.2.2008, da je tožeča stranka toženo stranko z dopisom z dne 21.5.2007 pozvala na plačilo zneska 2.800.146,11 EUR in je zastaralni rok začel teči z 21.5.2007 ter glede na določilo člena 349. Obligacijskega zakonika (OZ), da terjatve iz gospodarske pogodbe zastarajo v treh letih, je zastaralni rok potekel 20.5.2010, tožba pa je bila vložena 1.4.2010, torej še v triletnem zastaralnem roku; (-) da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo 2.800.146,11 EUR in za obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala do vložitve tožbe v znesku 783.933,92 EUR ter zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje;

8. Pritožba meni, da je izpodbijana sodba napisana kaotično, površno, nerazumljivo, izven konteksta navedb pravdnih strank in v takšnih stavčnih strukturah, da se pri vseh ključnih delih dejanskega. stanja mešajo pojmi in dejstveni substrat. Te pomanjkljivosti se odražajo predvsem v izostanku ustrezne vestne in skrbne dokazne ocene oziroma presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka, kar ne pomeni samo nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ampak predstavlja predvsem izostanek osnovnega metodološkega pravila sodnega dela (8. člen ZPP) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in/ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba ne more opredeliti ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ali po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP in očitno odločitev prepušča pritožbenemu sodišču. 10. Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi smelo opraviti izbiro med morebitno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dolžnost pritožnika pa je, da pritožbena grajanja vsebinsko določno opredeli in glede na to določno pojasni, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena, saj sicer gre za pavšalne pritožbene očitke, do katerih se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

11. Prav slednje je očitati pritožbi, saj ne pove, zakaj naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ki je storjena takrat, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Če pa tega pritožba ne pove, je ni mogoče preizkusiti, posledično pa je pritožbeni očitek neutemeljen.

12. Prav tako pritožba ne pojasni, zakaj naj bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ki je podana takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

13. Toda zgolj zaradi pavšalnega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, pritožbeno sodišče ne sme tega pritožbenega očitka zavrniti kot neutemeljenega, saj za razliko od bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na morebitno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

14. Po določbi prvega odstavka 350.člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

15. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče izbirno očitane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in so ti jasni in logični ter in niso sami s sabo v nasprotju.

16. Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje glede pravne narave garancijske izjave, ki je pravni temelj vtoževanemu tožbenemu zahtevku.

17. Pritožba namreč trdi, da je garancijsko izjavo potrebno materialnopravno opredeliti kot poroštvo in nato glede na takšno pravno opredelitev meni, da bi bilo treba presoditi, da je vtoževana terjatev zastarala.

18. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je tožeča stranka sama v tožbi navajala, da je garancijsko izjavo šteti kot poroštveno izjavo, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 18.4.2011 svoje pravno naziranje spremenila in menila, da gre za neodvisno, neakcesorno in brezpogojno garancijo.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka takšnim navedbam tožeče stranke iz prej navedene pripravljalne vloge ni nasprotovala in ni navajala tega, kar trdi šele v pritožbi, da je šteti garancijsko izjavo kot poroštveno izjavo in v ta namen razlaga vsebino garancijske izjave primerjalno z določbami OZ o poroštvu, meni da gre ugotoviti, da iz garancijske izjave izhaja subsidiarno poroštvo in da je zato terjatev do tožene stranke kot subsidiarnega poroka zastarala. V tem delu gre za pritožbene novote, za katere tožena stranka ne pove, zakaj jih ni podala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337.člen ZPP).

20. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni zatrjevala, da je bila njena volja, da se z izjavo zaveže kot porok, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati prave volje tožene stranke (drugi odstavek 82.člena OZ v zvezi s 14.členom OZ, ki določa, da se določbe OZ, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle).

21. Vendar pa je sodišče prve stopnje tisto, ki mora na podlagi trditev strank podati pravno kvalifikacijo pravnega posla in ker tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da gre pri garancijski izjavi za neodvisno, neakcesorno in brezpogojno garancijo, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, ki so zaradi neprerekanja postale nesporne (214.člen ZPP) in jih ni potrebno dokazovati ter je štelo, da gre pri garancijski izjavi za samostojno, neakcesorno zavezo tožene stranke.

22. Pritožbeno sodišče meni, da je garancijsko izjavo šteti kot nebančno garancijo, z vsemi značilnostmi bančne garancije.

23. Bančna garancije urejajo določbe 38.poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih ZOR (Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), ki se po prehodni določbi drugega odstavka 1061.člena Obligacijskega zakonika - OZ (Uradni list RS 83/2001) uporabljajo tudi po 1.1.2002, ko začne veljati Obligacijski zakonik in se razen v navedeni izjemi in še nekaterih, zakon o obligacijskih razmerjih preneha uporabljati.

24. V pravni teoriji ni dvoma, da garancijske zaveze, ki so v vsem podobne bančnim garancijam, smejo izdajati tudi nebančne organizacije in so dejansko v poslovnem življenju že uveljavljene.(1) Bančne garancije niso namreč poseben tip garancijskih obveznosti in predstavljajo pravni institut, ki se kot generični pojem uporablja tudi za razna jamstva tretjih oseb.

25. Ker ob upoštevanju načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3.člen OZ) in dejstva, da so bančne garancije generični pojem, ni zadržkov, da smejo garancije z značilnostmi neodvisne garancije izdajati tudi nebančne organizacije, je smela garancijsko izjavo izdati tudi tožena stranka kot gospodarska družba.

26. Garancijska izjava v celoti glasi: „Po pogodbi z dne 17. 12. 2004 ste družbi ... d.o.o., ... Struga/Makedonija odobrili posojilo v višini 4.000.000,00 EUR. V skladu pogoji posojilne pogodbe, je bila dana garancija družbe ... d.o.o., ..., Slovenija kot jamstvo za posojilo. Upoštevajoč to, družba ... d.o.o., ..., Slovenija, prevzema odgovornost za nepreklicno in brezpogojno jamstvo za vse sedanje in bodoče zahtevke do družbe ... d.o.o., … Struga/Makedonija do višine 4.000.000,00 EUR (z besedo: štirimilijone evrov) vključno z vsemi obrestmi, stroški in provizijo, ki izhaja iz posojilne pogodbe. Zavezujemo se, da bomo nepreklicno in brezpogojno izvršili plačilo zajamčenega zneska ob prejetju prvega pisnega zahtevka pod pogojem, da družba ne izpolnjuje svojih obveznosti po posojilni pogodbi. Naše obveznosti glede jamstva bomo izpolnili le, če bodo zahtevani zneski, ki jih imate na voljo, dani neovirano na razpolago v evrih na enem od vaših bančnih računov v Frankfurtu. To jamstvo je prenosljivo kadar koli. Naše jamstvo začne veljati takoj in preneha veljati, ko je vrnjeno originalno potrdilo o jamstvu oziroma, če prejmemo zahtevek za plačilo vsaj do 15. 2. 2008. Po izteku roka zadnjega možnega unovčenja garancije nam morate vrniti dokument brez posebnega zaprosila. Kraj plačila in sodna pristojnost je v Frankfurtu am Main. Imetnik jamstva je tudi upravičen zahtevati svoje pravice pred drugimi sodišči. Uporablja se zakonodaja Zvezne republike Nemčije.“

27. Sodišče prve stopnje je potem, ko se je opredelilo, da gre pri garancijski izjavi tožene stranke za neodvisno samostojno zavezo tožene stranke za pravilno izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika, utemeljeno štelo, da se za presojo spornega razmerja uporabi slovensko pravo skladno z določbo 20.člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki določa, da se v primeru, če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež.

28. Tipična izpolnitev pri garancijah je izpolnitev garanta in ker je tožena stranka garant, potem je treba za presojo spornega razmerja uporabiti slovensko pravo: tožena stranka ima sedež v Republiki Sloveniji.

29. V zvezi s tem je enako že odločilo Deželno sodišče v Frankfurtu v svoji sodbi (listina A4 v spisu), s katero se je izreklo za nepristojno za odločanje v sporu med sedaj pravdnima strankama, ker je štelo določbo garancijske izjave o sodni pristojnosti za neveljavno.

30. Navedene garancijske izjave ni mogoče šteti kot poroštva , ker se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012.člen OZ).

31. Obveznost poroka ne nastane z enostransko izjavo, za slednje gre pri garancijski izjavi tožene stranke z dne 20.12.2004, temveč obveznost nastane s sklenitvijo poroštvene pogodbe. Poroštvena pogodba je nominaten kontrakt, za katerega zakon določa, kdo sta pogodbeni stranki (to sta upnik in porok), kdo (upnik in ne tretji) in kakšna upravičenja ima ta na njeni podlagi (zahtevati izpolnitev obveznosti dolžnika, če ta tega ne bo storil).

32. Iz garancijske izjave je razvidno, da je dana v zvezi s kreditno pogodbo z dne 17. 12. 2004 , po kateri je tožeča stranka družbi ... d.o.o., ...Struga/Makedonija odobrila posojilo v višini 4.000.000,00 EUR. Iz kreditne pogodbe (listina A2 v spisu) pa izhaja, da se je kreditojemalec zavezal, da bo za zavarovanje kredita zagotovil garancijo družbe ... d.o.o., 3000 Celje, Slovenija kot jamstvo za posojilo.

33. Kreditne pogodbe tožena stranka ni sopodpisala, tožena stranka je izdala le enostransko garancijsko izjavo (tako tudi sodba Deželnega sodišča Frankfurt am Main 3-16 O48/08 z dne 21.12.2009 drugi odstavek tretja stran), zato do sklenitve poroštvene pogodbe sploh ni prišlo ter se že zato garancijska izjava ne more presojati po pravilih za poroštvo.

34. Ker veljavna poroštvena pogodba med sedaj pravdnima strankama ni v bila sklenjena in ker je dopustno, da garancije izdajajo tudi družbe, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre pri garanciji, ki je podlaga tožbenemu zahtevku tožeče stranke, za neodvisno garancijo v smislu določbe 1087 ZOR.

35. Določba 1087. člena ZOR namreč uzakonja neakcesornost garancij, če vsebujejo določilo “brez ugovora“, “na prvi poziv“ ali besede z enakim pomenom, ker tedaj izdajateljica garancije ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovanja obveznosti.

36. Prav takšno klavzulo garancijska izjava vsebuje, zato ne more biti dvoma, da gre za neodvisno garancijo.

37. Garancija je izdana za določen čas (do 15.2.2008), je torej časovno omejena, zato je pomembno, da upravičenec iz garancije pravočasno pozove garanta na izpolnitev garancijske obveznosti, kar pomeni še pred iztekom roka, za katerega je bila izdana. Če tega ne stori, garancije ni mogoče več uveljavljati.

38. Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka pozvala toženo stranko z dopisom z dne 21.5 2007 (listina A 3 v spisu), da izpolni obveznost iz garancije in ji dala rok izpolnitve 22.6.2007. Izpolnitve na ta dan ni bilo, zato je naslednji dan, 23.6. 2007 začelo teči zastaranje skladno z določbo prvega odstavka 336. člena OZ.(2)

39. Tožba je vložena 1.4.2010 in četudi bi veljalo, da terjatev zastara v roku treh let po določbi 349.člena OZ o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb, je vložena pravočasno, saj je zastaranje začelo teči 23.6.2007. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe.(3) V sodni praksi pa velja, da je pri neodvisni garanciji upoštevati splošni (petletni) zastaralni rok po 346. členu OZ, ker je obveznost garanta pravno samostojna, zato je potrebno tudi zastaranje presojati samostojno in ločeno od temeljnega posla.(4)

40. Tako pritožba nima prav, da je utemeljen ugovor zastaranja vtoževane terjatve, kot ga je podala tožena stranka.

41. Pritožba navkljub izvedenskemu mnenju izvedenke forenzične stroke (listna številka 134-138 spisa, listna številka 184-186 spisa in listna številka 204-211 spisa), na katerega tožena stranka po ustni dopolnitvi ni imela pripomb , vztraja, da garancijska izjava z dne 20.12.004 ni pristna listina in pri tem izpostavlja, da je tudi izvedenka menila, da obstaja možnost, da izjemno usposobljeni ponarejevalci izdelajo listino na način, da jo je mogoče šteti za pristno. Meni, da je žrtev kriminalne združbe, ki je za kaj takega sposobna.

42. Pritožbeno sodišče meni, da je dokazno breme o tem, da je garancijska izjava z dne 20.12.004 delo kriminalne združbe na toženi stranki, ki pa je to le pavšalno zatrjevala, kolikor pa je trdila, da naj bi garancijo ponaredila brata D., pa je v kazenskem postopku zoper njiju dokazano, da temu ni tako (sodba Temeljnega sodišča Skopje I- Skopje- listina B56 v spisu- stran 184-185 sodbe).

43. Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z pristnostjo garancijske izjave in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da gre pri garancijski izjavi za pristno listino.

44. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje ob skrbni dokazni oceni vseh dokazov presoditi, da garancijska izjava ni pristna, so neutemeljene kolikor tožena stranka trdi, da je ponarejena vsa kreditna dokumentacija vključno s kreditno pogodbo z dne 17. 12. 2004, na kar kaže zlasti vloga upravi za odobritev kredita z dne 14. 12. 2004 (listina A83 spisa), kjer je zapisano „ naša kreditojemalka je bila ustanovljena leta 2003 in trenutno zaposluje 62 delavcev. podjetje se ukvarja z upravljanjem hotelov. Kredit potrebuje za gradnjo treh nakupovalnih centrov (...) v M. Dva od teh centrov se gradita, tretji pa naj bi bil zgrajen med mestoma O. in S. Za kreditojemalko je bilo izjemno pomembno najti primerno gradbeno zemljišče za gradnjo nakupovalnih centrov, ki pa mora biti plačano do konca leta,“saj tožena stranka v letu 2004 še ni nič gradila v M. in da je ponarejena tudi garancijska izjava, ker je na kopiji, ki jo je prejela tožena stranka še pripis „podpisa v redu, B.) in da je ponarejeno tudi DHL potrdilo o oddaji pošiljke, v kateri naj bi bila garancijska izjava.

45. Tožena stranka ponarejenosti celotne kreditne dokumentacije ne more dokazovati s pričami, pač pa z izvedencem forenzične stroke, česar pa ni predlagala, tako kot je predlagala v zvezi z ugotavljanjem pristnosti garancijske izjave. Posledično so vsa pritožbena zatrjevanja o pomanjkljivi dokazni oceni glede ponarejenosti vse kreditne dokumentacije pokažejo kot neutemeljene, pri tem pa je dodati, da tožena stranka za pričo B. sploh ni navedla naslova, na katero bi jo sodišče lahko vabilo in se je s tem sama spravila v situacijo, da dokaz ne bo izveden, zato je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti ta dokaz, neutemeljen.

46. Ker s pričami ponarejenosti listin ni mogoče izkazovati, tudi pritožbena navedba, da je v spisu kot dokaz članek časopisa Financ z dne 21.9.2009, ki povzema izjavo predstavnika tožeče stranke, da so bila jamstva za kredit tožeči stranki ponarejena, ne more spremeniti zaključkov, da temu ni tako, poleg tega pa je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem novinarjev Financ, ki sta ta članek pripravila, pa sta pojasnila, da sta le povzela navedbe v časopisov v M., nista pa jih preverjala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odreklo dokazno vrednost temu sicer izvedenemu dokazu.

47. Tudi pritožbeno sklicevanje, da se je v kazenskem postopku izkazalo (sodba še ni pravnomočna) da sta brata D. ponarejala določene pogodbe in račune in da to nedvomno kaže na nepristnost obravnavne garancijske izjave, ne more spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je garancijska izjava pristna.

48. Pristna listina je listina, kadar resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik.(5)

49. Sodišče prve stopnje je v celoti utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju ter ga tudi obširno povzelo v svojo sodbo in katerega bistvo je, da podlaga (papir), na katerem je zapisana garancijska izjava ni ponarejena in da je garancijsko izjavo podpisal tedanji zakoniti zastopnik tožene stranke.

50. Ker garancijska izjava po izvedenih dokazih izvira od osebe, ki je na njen označena kot podpisnik in na podlagi, ki ne vsebuje nobenih sledi naknadnega prirejanja oblike in vsebine, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje da je garancijska izjava pristna.

51. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je garancijska izjava pristna.

52. Obširne pritožbene navedbe o časovnem in vsebinskem poteku poslovanja tožene stranke, ki kažejo, da v letu 2004 sploh še ni bilo dogovarjanj za nakup zemljišč v M. in da je sodišč prve stopnje vse to spregledalo, pa se nanašajo na zatrjevanje, da je garancijska izjava nična.

53. Tožena stranka je trdila, da je garancijska izjava brez podlage, ker tožena stranka ni imela nobenega razloga, da bi v letu 2004 izdala garancijo, saj še ni vodila nobenih aktivnosti za nakup zemljišč in če ni podlage je pravni posel ničen, še posebej je ničen, če je izzvan z nemoralnim ravnanjem druge stranke.

54. Po določbi 39. člena OZ mora vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

55. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podlaga (kavza) garancijske izjave zagotoviti zavarovanje glavnega dolžnika ali tako imenovana causa solvendi, katere namen je doseči plačilo obstoječe obveznosti z dodatnimi zavezami.(6) Presodilo je, da torej garancijska izjava ima podlago in je ta veljavna.

56. Pritožba nima prav, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je podlaga dopustna, saj je izvedlo vse dokaze v smeri trditev tožene stranke, da garancija nima podlage, ker temelji na ponarejenih listinah in ker tožena stranka ni imela nobenega vzroka, da bi se v letu 2004 zavezovala k plačilu tujega dolga z izdajo garancije.

57. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je ugotavljalo dejansko stanje za leto 2004, ko je garancija bila izdana in se mu ni bilo potrebno opredeljevati do trditve tožene stranke, da so posli glede nakupov zemljišč v M. stekli šele v letu 2005. 58. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že pred letom 2004 imela vzpostavljeno poslovno razmerje z makedonsko družbo, katere družbenika sta bila brata M. in da ni dvomilo v izpovedbo teh dveh prič, da so že letu 2004 stekli dogovori, da se začnejo aktivnosti za nakup zemljišč s strani tožene stranke in kot ugotavlja pritožbeno sodišče iz že navedene vloge upravi za odobritev kredita z dne 14.12.2004 (listina A83 spisa), za katero tožena stranka ni dokazala, da je ponarejena, se v njej nedvoumno navaja, da so se iskala gradbena zemljišča za izgradnjo trgovskih centrov zainteresirane družbe …, ki pa kot tuja družba sama ni mogla nakupovati zemljišč v M., zato je za kredit zaprosila družba M... d.o.o., s kreditom pa se je mudilo, ker so zemljišča morala biti plačana do konca leta. V vlogi se navaja tudi, da bo za zavarovanje vračila kredita dana garancija podjetja E. d.o.o. 59. Prav navedbe v vlogi za odobritev kredita so zadosti prepričljive, da pokažejo sodelovanje med toženo stranko in družbo M. d.o.o. S./M. in tako se pokaže tudi, da je obstajal vzrok (nagib) tožene stranke za izdajo garancije dne 20.12.2004. Vzrok ni nemoralen, temveč je dopusten, ker je tožena stranka zasledovala svoje poslovne interese, prav tako pa niso izkazana nemoralna ravnanja tožeče stranke niti kreditojemalca.

60. Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da garancijska izjava ni nična.

61. Sodišče prve stopnje je ob takšnih materialnopravnih zaključkih utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in zavrnilo oba tožbena zahtevka po nasprotni tožbi.

62. Višina tožbenega zahtevka niti zapadlost vtoževane terjatve ni pritožbeno sporna in tudi ni bila sporna pred sodiščem prve stopnje, ampak je tožena stranka zatrjeval le, da izhaja iz garancije, ki je ponarejena, ker je tožena stranka ni izdala in ki je ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke.

63. Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

64. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

65. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

66. Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165.člena ZPP).

67. Tako je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) kot potrebne stroške priznalo po tarifni številki 3210 nagrado za postopek (odgovor na pritožbo) v znesku 19.480,00 EUR, po tarifni številki 6002 pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR, skupaj 19.500,00 EUR. Ker je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, je bilo potrebno priznati še ta strošek, ki znaša 4290,00 EUR.

68. Skupaj priznani stroški tožeči stranki zanašajo 23.790,00 EUR.

69. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 23.790,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za ves čas zamude do plačila. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006).

Op. št. (1): M. Jus, Bančne garancije in sorodni instrumenti financiranja trgovine, Uradni list RS, Ljubljana 2010, strani 69-71, A. Vlahek, M . Damijan, Novi obliki zavarovanja obveznosti v našem prostoru: nebančna garancija in poroštvo na prvi poziv, Podjetje in delo, GV Založba 2015, številka 8, strani 1463 in naprej.

Op. št. (2):Določba prvega odstavka 336.člena OZ se glasi:“Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.“ Op. št. (3): Določba člena 365 OZ se glasi:“Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.“ Op. št. (4): Primerjaj sklep VS RS III Ips 33/2015 z dne 22.4.2016. Op. št. (5): A. Galič, Pravdni postopek , Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 158. Op. št. (6): P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 300.