Jedro

To kaznivo dejanje je mogoče storiti le naklepno. To pomeni, da mora biti v storilčevi zavesti, da je nekdo s prevoznim sredstvom ali zaradi tega sredstva poškodovan, ter potrebna je pomoč.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega B. K. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi B. K. po členu 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je kot voznik motornega vozila pustil brez pomoči drugega, ki je bil s tem prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan s tem, da je dne 26.6.2003 ob 22.05 uri vozil osebni avtomobil Audi A6, reg. št. LJ ........ po Zaloški cesti v Ljubljani v smeri od Malenškove ulice proti Njegoševi ulici, ko je dohitel pred njim vozeči osebni avtomobil Opel Astra, reg. št. LJ ......, ki ga je vozil B. K., nakar je pri stavbi Zaloška cesta 11 navkljub neprekinjeni, dobro vidni beli črti, ki je mejila prometna pasova v nasprotju s 1. odst. 108. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in 2. odst. 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa vozilo Opel Astro prehitel, pri tem pa je zaradi premajhne bočne razdalje med voziloma s prednjim delom svojega vozila oplazil levi bočni del vozila, ki ga je vozil B. K., slednji je zaradi prometne nesreče utrpel zvin vratne hrbtenice, ker je lahka telesna poškodba, B. K. pa je, ne da bi mu nudil pomoč, odpeljal s kraja prometne nesreče; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po 1. točki 1. odst. 329. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca njegove zagovornice ter nagrada zagovornice bremenijo proračun sodišča.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v L. obdolženega B. K. spoznalo za krivega v izreku sodbe opisanega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odst. 329. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo pa mu je naložilo stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti.

Višji državni tožilec J. Š. pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije je v svojem pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

To kaznivo dejanje lahko stori voznik motornega vozila le naklepno. To pomeni, da mora biti v storilčevi zavesti, da je bil nekdo s prevoznim sredstvom, ki ga upravlja ali zaradi tega sredstva, poškodovan ter da potrebuje pomoč. Pritožnica pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo obdolženčeve kazenske odgovornosti, saj mu očita, da se ni prepričal, če je oškodovanec potreben pomoči, kar pa ni znak očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva sicer pravilno ugotovilo in tudi pravilno zaključilo, da se obdolženi kot voznik motornega vozila ni zavedal, da je zaradi njegove protipredpisne vožnje in zaradi njegovega prevoznega sredstva oškodovanec poškodovan, ampak je ugotovilo, da se ni prepričal v to, ali je bil oškodovanec poškodovan, kar bi se moral, saj je moral zaznati oplazenje glede na dejstvo, da je oškodovanec po 100 do 200 metrov po oplazenju ustavil svoje vozilo. Taka oblika krivde, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje pa pri očitanem kaznivem dejanju ni kazniva, saj se očitano kaznivo dejanje stori lahko le naklepno. Dejstvo, da je oškodovanec po oplazenju svoje vozilo ustavil po prevoženih 100 do 200 metrih, ne kaže na to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je zavedal, da je oškodovanec zaradi oplazenja poškodovan, saj je le-ta takoj po dogodku odpeljal naprej. Torej ni mogoče trditi, da se je obdolženec zavedal enega od znakov kaznivega dejanja. To je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, vendar napačno zaključilo, da je obdolženi ravnal z eventualnim naklepom.

Zato je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu s 394. členom ZKP in obdolženca oprostilo očitkov obtožbe, saj dejansko ni dokazano, da bi obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepno. Samo oplazenje ni bilo takšno,da bi prišlo do zanašanja vozil, voznik, za katerega se je kasneje ugotovilo, da ima zvin vratne hrbtenice, je svoje vozilo po oplazenju ustavil šele po 100 ali 200 metrih in to le za kratek čas, ter se nato odpeljal naprej na policijsko postajo, samo poškodbo pa je tudi sam zaznal šele naslednjega dne, ko je odšel k zdravniku, saj pred tem sam ni vedel, da je poškodbe utrpel. Odpeljal se je naprej in ker se mu je to zgodilo že dvakrat prej, ne ve pa, ali je bolečine čutil ali ne, zato je prosil zdravnika za pregled (izpoved oškodovanca), kar vse potrjuje, da se obdolženec ni zavedal, da je bila zaradi njegovega vozila, ki ga je upravljal in vozil protipredpisno, oškodovancu povzročena poškodba.

Ker je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo očitkov obtožbe je stroške postopka kot tudi potrebne izdatke obdolženca, njegovega zagovornika in nagrado zagovornice naložilo v breme proračuna.