Jedro

S posebnimi zakoni so bila delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v posamičnih državnih organih drugače urejena, zato se po določbi 1. člena ZDDO primarno uporabljajo določbe posebnih predpisov. Pravna ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev v državnih organih se torej po omenjenem zakonskem določilu upošteva samo v primeru, če v njihovih matičnih zakonih ni drugače določena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razveljavilo sklep Zavoda z dne 17.3.1997, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika na izplačilo razlike v odpravnini. Toženo stranko je zavezalo, da plača tožeči stranki znesek 291.648,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1996 dalje in ji povrne stroške postopka, odmerjene na 71.852,00 SIT. Kar je zahtevala več (10.000,00 SIT), je sodišče zavrnilo ter sklenilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Sodišče se je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na določbe kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91 - KPND), ki je v času spornega razmerja veljala za delavce tožene stranke. V tretjem odstavku 40. člena je omenjena kolektivna pogodba določala, da ima delavec ob upokojitvi pravico do odpravnine v višini ene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih pet let delovne dobe oziroma v višini ene povprečne mesečne čiste plače delavca za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih pet let let delovne dobe, če je to za delavca ugodneje. Ker je bila tožniku izplačana odpravnina na podlagi tretjega odstavka 70. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 - 70/97 - ZDDO) v višini treh povprečnih mesečnih plač za pretekle tri mesece, ki se za delavce tožene stranke, po presoji sodišča ne uporablja, ima tožnik pravico do uveljavljane razlike iz tega naslova.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopno sodbo, ker je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni obe sodbi nižjih sodišč tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V obrazložitvi revizije očita sodbi sodišča druge stopnje, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na oceno pravne narave pogodbe, sklenjene med toženo stranko (zavodom) in Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zlasti njene določbe iz drugega odstavka 2. člena. Sodišče tudi ni opravilo pravne presoje podatkov iz obvestila Zavoda za statistiko RS (priloga B2). To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila omenjena pogodba sestavljena na podlagi 50. in 56. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 - ZG), bi moralo sodišče za pravilno pravno presojo upoštevati specialno določbo točke 2/b KPND, ki glede njene veljavnosti določa, da se uporablja le, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba, niso z zakonom drugače urejena. Republika Slovenija financira na podlagi 48. člena Zakona o gozdovih toženo stranko za izvajanje nalog javne gozdarske službe po merilih, ki veljajo za izplačilo plač delavcem v državni upravi. Ker so po Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih (kar tožena stranka nesporno je), državnih organih in notranjih lokalnih skupnostih (Uradni list RS, 18/94) plače urejene enako, ni utemeljenega razloga, da tudi druge pravice iz delovnega razmerja ne bi bile urejene enotno. Tako pravno stališče je sprejelo v podobni zadevi, opr. št. II Pd 383/96 dne 20.1.1992 tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zaradi poenotenja sodne prakse bi zato moralo o tem vprašanju Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji sprejeti pravno mnenje. Pri sprejemu le tega bi izhajalo iz teleološke razlage sicer že po nastanku spornega razmerja sprejetega Zakona o višini povračil, stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (13. člen - Uradni list RS, št. 87/97, 9/98 - ZPZDP), upoštevajoč pri tem tudi načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel. Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni bila ugotovljena.

Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje iz drugega odstavka 365. člena ZPP obravnavalo pritožbene razloge tožene stranke in jih obrazloženo zavrnilo. Po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP je dolžno sodišče druge stopnje presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Presoja pravne narave pogodbe, sklenjene med toženo stranko in Ministrstvom za kmeijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno pomembna. Iz nje izhaja le način financiranja tožene stranke kot ene izmed oblik pridobivanja sredstev za opravljanje dejavnosti (68. člen ZG). Prav tako ni odločilnega pomena razvrstitev tožene stranke v podskupino dejavnosti "republiških upravnih organov in republiških organizacij", kot izhaja iz obrazca Zavoda Republike Slovenije za statistiko z dne 17.8.1993, saj je bil Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 - ZODPM), ki je določil vrsto in pristojnosti upravnih državnih organov, sprejet kasneje - 18.11.1994. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP ni podana.

Pravna podlaga za odločitev o pravici tožnika do odpravnine ob upokojitvi in njeni višini je vsebovana v določbi tretjega odstavka 40. člena KPNG, kot sta jo pravilno uporabili sodišči obeh stopenj. Po določbi prvega odstavka 2. člena točke c) (osebna veljavnost) velja ta kolektivna pogodba za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah za področja negospodarskih dejavnosti (zavodih). To so dejavnosti, ki za razliko od gospodarskih, ne opravljajo dejavnosti na pridobiten način. Izjeme za njeno uporabo so določene v drugem odstavku točke c) 2. člena in med drugimi so to - poleg predsednika republike, poslancev ter drugih funkcionarjev in delavcev državnih organov, ki jih voli in imenuje državni zbor Republike Slovenije, vlade Republike Slovenije, skupščine občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti in njihovih izvršnih svetov - tudi v skladu z zakonom drugi državni organi.

Ker tožena stranka nima lastnosti državnega organa, saj je bil Zavod za gozdove Slovenije ustanovljen na podlagi Zakona o gozdovih kot javni zavod za opravljanje javne gozdarske službe, je zanjo in njene delavce zavezujoča normativna ureditev iz kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Z Zakonom o delavcih v državnih organih so urejena le delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v državnih organih. Ustava Republike Slovenije in zakonodaja uporabljata izraz "državni organ" za individualno in kolegijsko organizirane delovne enote, katerih delovanje se prišteva državi. Po avtorjih dela "Uvod v pravoznanstvu" dr. Gorazda Kušeja, dr. Marjana Pavčnika in dr. Antona Pereniča (ČZ Uradni list RS 1996 Ljubljana - stran 34 in 149) državne organe sestavljajo ljudje ali posamezne institucionalizirane skupine, ki predstavljajo državo v ožjem pomenu in tako vodijo družbo, se pravi usmerjajo in oblikujejo njeno življenje. Državni organi s svojimi predpisi na obvezen način usmerjajo družbeno življenje, urejajo njegova pomembna področja in krojijo pravice in dolžnosti posameznikom in njihovim organizacijam ter skrbijo za pravilno in uspešno izvrševanje le-teh. To so zakonodajni, izvršilnoupravni in pravosodni organi, ki imajo s posebnimi zakonskimi predpisi določeno delovno področje ter svojo stvarno in krajevno pristojnost. S temi posebnimi zakoni so lahko delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v posamičnih državnih organih drugače urejena, zato se po določbi 1. člena ZDDO primarno uporabljajo določbe posebnih predpisov. Pravna ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev v državnih organih se torej po omenjenem zakonskem določilu upošteva samo v primeru, če v njihovih matičnih zakonih ni drugače določena. Zato je zmotno prepričanje revizije, da je določbe ZZDO subsidiarno uporabiti tudi takrat, če se posebni zakoni nanašajo na druge pravne osebe, saj že iz naslova zakona nedvomno izhaja, da velja le za delavce v državnih organih. Ker so posebnosti njihovih delovnih razmerij urejene s posebnimi zakoni ali z ZZDO, jih razumljivo in logično izvzema iz svoje veljavnosti KPNG (drugi odstavek točka c) splošne določbe).

Tudi sklicevanje revizije na teleološko razlago v letu 1997 sprejetega Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov za ugoditev njenemu predlogu, ne more biti uspešno. Z dnem uveljavitve tega zakona (1.1.1998) so prenehale veljati določbe tretjega odstavka 70. člena ZDDO (1. alinea prvega odstavka 13. člena) in se prenehajo uporabljati določbe kolektivnih pogodb in drugih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom (drugi odstavek). Ker višina odpravnine ob odhodu v pokoj po omenjenem zakonu (10. člen) znaša tri povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji in je po 1. členu določena med drugimi za zaposlene tako v državnih organih kot javnih zavodih, naj bi iz njenega namena, po stališču revizije, izhajalo pravno sklepanje, da bi morala biti višina odpravnine ob upokojitvi tako za delavce v državnih organih kot javnih zavodih, ne glede na različnost ureditve po KPND oziroma ZDDO, enaka - to je tri zadnje osebne dohodke.

Revizija je pri svojih trditvah očitno prezrla načelo iz prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I), da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek). Ta določba pomeni, da učinek pravne norme za nazaj lahko določi le zakon in da je takšna uporaba norme dovoljena le, če sta izpolnjena oba v citirani ustavni določbi predpisana pogoja. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov ne vsebuje določbe o njegovi povratni veljavi.

Ker je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Pobudo sprejem pravnega mnenja revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj to ni revizijski razlog, o katerem bi moralo po 385. in 386. členu ZPP odločati.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije (uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).