Jedro

Domnevati je res mogoče, da ob morebitni razlastitvi upravičenec za nepremičnino ne bi dobil cene, kakršno je iztržil s prodajno pogodbo, ki se očitno kaže več kot ugodna. Toda takšnega strahu ni mogoče šteti kot posledico grožnje državnega organa ali predstavnika oblasti, kakršno ima v mislih 5. člen ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (1.) zaradi predlagateljevega umika predloga postopek proti Republiki Sloveniji ustavilo, (2.) predlog za denacionalizacijo nepremičnine par. št... - hiša in zelenica, vpisane v vl. št... k.o... zavrnilo in (3.) predlagatelju naložilo, naj povrne drugemu nasprotnemu udeležencu 22.950,00 SIT stroškov.

Ugotovilo je, da je predlagateljev stari oče prodal nepremičnino Zavodu ... za ceno, ki je presegala 30% vrednosti, pogodba pa je bila sklenjena brez grožnje, sile ali zvijače. Sodišče druge stopnje je zavrnilo predlagateljevo pritožbo. Zavzelo je stališče, da se predlagatelj ne more uspešno sklicevati na grožnjo z razlastitvijo, saj je ob obravnavani prodaji že veljal Zakon o razlastitvi iz leta 1957, ki ga Zakon o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami in razveljavitvami do št. 60/99 - ZDen) ne našteva kot krivičen zakon. Pa tudi ne na to, da kupnina ni dosegla 30% realne vrednosti, ko si je vendar predlagateljev prednik v treh mesecih zgradil novo hišo, hiša v P. pa je bila stara in predvidena za rušenje.

Proti temu sklepu je predlagatelj vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlagal revizijskemu sodišču, naj sklep spremeni, tako da se ugodi predlogu za denacionalizacijo, ali pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je po 5. členu ZDen zadostna kakršnakoli resna grožnja in tako se je upravičenec ustrašil, da bi ob razlastitvi prejel nižjo odškodnino kot kupnino. Nepravilen je tudi stroškovni del izpodbijanega sklepa. Slednji trditvi je namenjen pretežni del revizije.

Na vročeno revizijo nasprotna udeleženca nista odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revidentu sicer velja pritrditi, da se je upravičenec "ustrašil", da bi ob razlastitvi prejel za nepremičnino manj, kot je prejel z obravnavano pogodbo. Nepremičnino je kupil v marcu 1955 za 380.000,00 din, z obravnavano pogodbo pa jo je prodal decembra 1959 za 6,800.000,00 din, torej, kot ugotavljata nižji sodišči, za 18-krat višjo ceno, in to v časovnem razdobju, ko so se drobnoprodajne cene zvišale po podatkih Statističnega urada RS za 21%. Opisanega nesorazmerja med nakupno in prodajno ceno v korist upravičenca ne spremeni prav dosti, tudi če se vzame vrednost nepremičnine, kot jo je takrat izračunal davčni urad - v višini 675.125,00 din.

Predlagatelj ni niti trdil, da bi upravičenec v nepremičnino kaj vlagal ali kako drugače povečal njeno vrednost. Domnevati je res mogoče, da ob morebitni razlastitvi upravičenec ne bi dobil cene, kakršno je iztržil s prodajno pogodbo, ki se očitno kaže več kot ugodna. Toda takšnega strahu ni mogoče šteti kot posledico grožnje državnega organa ali predstavnika oblasti, kakršno ima v mislih 5. člen ZDen. Vrhu tega je bila po takrat veljavnem Zakonu o razlastitvi (Ur. list SFRJ, št. 12/57) določitev odškodnine prepuščena odločanju sodišča in tako so bile po tej strani sodno varovane pravice razlaščencev, kar zadeva vprašanje odškodnine. O resni grožnji potemtakem v tem primeru ni mogoče govoriti. Instančno sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlagateljevo pritožbo.

Pretežen del revizije, ki spodbija odločitev o stroških postopka, je nedovoljen. Odločba o stroških ima vselej naravo sklepa, pa naj gre za sodbo v pravdnem postopku (peti odstavek 129. člena ZPP/77) bodisi v prenešenem smislu v nepravdnem postopku (37. člen Zakona o nepravdnem postopku). Revizija zoper sklepe je sicer dovoljena, vendar le zoper takšne, s katerimi se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o stroških, čeprav vsebovan v odločbi o glavni stvari, pa ne pomeni, da se je z njim oziroma zaradi njega postopek končal. Tako ne bo meritornega odgovora na zadevne revizijske trditve.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).