Jedro

Tako kot velja pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da delodajalec odpovedi ni dolžan podati takoj, ko se pokažejo prve težave pri poslovanju, velja pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Rok za podajo takšne odpovedi ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Doseganje pričakovanih rezultatov dela je pri vodstvenem delu možno ugotavljati le na podlagi primerjave med tem, kar so utemeljena pričakovanja delodajalca, temelječa na opisu del in nalog, ter na zastavljenih ciljih, in med dejanskimi ugotovitvami o načinu izvrševanja teh nalog.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2010 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2008, ni prenehalo z dnem 30. 9. 2010, temveč še traja do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje (I./1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača odškodnino v višini 18-ih plač v skupni višini 54.325,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 9. 2010, v roku 15-ih dni pod izvršbo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 30. 9. 2010 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter mu prizna in vpiše delovno dobo v delovno knjižico (I./2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi strani naloži, da tožniku za čas od 30. 9. 2010 dalje obračuna bruto plačo, od katere je dolžna plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje (I./3. točka izreka) in zahtevek za plačilo regresa za letni dopusta za leto 2011 v višini 734,15 EUR s pripadajočimi davki in prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (I./4. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (I./5. točka izreka). Odločilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi zgolj povzema in prepisuje zapisnike o zaslišanju prič ter grobo vsebino nekaterih listinskih dokazov, svoje odločitve pa dejansko sploh ne obrazloži. V izpodbijani sodbi ni nobene navedbe o dokazni oceni in razlogih, zakaj je sodišče določena dejstva štelo za dokazana. Sodišče prve stopnje razlaga, zakaj ne drži ugovor tožnika, da so razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obstajali v času več kot šest mesecev pred odpovedjo, pri tem pa je spregledalo, da tožena stranka tega ugovora substancirano sploh ni prerekala. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo 214. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami, in zapisniki. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je končno podana tudi zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo o materialnopravnem ugovoru tožnika, da so očitane nepravilnosti dejansko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ne za odpoved zaradi nesposobnosti. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj je za presojo razloga nesposobnosti potrebno ugotoviti povprečno delovno uspešnost oziroma povprečne delovne rezultate in s tem določiti pričakovane delovne rezultate. Ti delovni rezultati bi morali biti določeni tako, da jih povprečen delavec oziroma večina delavcev lahko doseže in jih tudi redno dosega. Po uveljavljeni sodni praksi morajo biti takšnih rezultati objektivno merljivi, delodajalec pa mora vnaprej določiti obdobje in način ugotavljanja delovnih rezultatov ter imeti vnaprej postavljene kriterije. V kolikor se delodajalec takšnih kriterijev ne drži, je odpoved iz razloga nesposobnosti nezakonita. Domnevne kršitve tožnika, ki se nanašajo na neurejenost skladišča in prekršek v zvezi z odpadno embalažo, so lahko krivdni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti. Razen tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do izrecnega ugovora tožnika, da je bil za področje, v zvezi s katerim je bila izdana odločba o prekršku, odgovoren takratni direktor tožene stranke A.A.. Sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, kakor je določeno v prvem odstavku 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Priča A.A. je govoril zgolj o povprečnosti tožnikovega dela, torej ne o njegovi nesposobnosti. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so obstajali indeksi, ki so ocenjevali uspešnost podjetja po posameznih segmentih, torej tudi tistih segmentih, za katere je bil odgovoren tožnik, vendar tožena stranka ni predložila nobenega od teh zapisov. Iz korespondence med toženo stranko in družbo B. je razvidno, da je slednja drugega vodjo operative iskala že veliko pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pri odpovedi tožniku tako ni šlo za razlog nesposobnosti, pač pa za kadrovsko čistko, do katere je prišlo potem, ko je v koncernu C. prišla pod okrilje madžarsko-slovenske regije. Sodišče prve stopnje pri presoji izpovedb prič ni upoštevalo, da gre pri A.B. in A.C. za vodilna delavca tožene stranke, ki imata jasen premoženjski interes, da branita odločitve podjetja, ki ga vodita. Priča A.D. je še vedno zaposlena pri toženi stranki, pri njenem zaslišanju je bil prisoten njen neposredno nadrejeni, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedanega. Sicer pa je A.D. izpovedal, da je bilo tudi v času tožnika vse delo narejeno pravočasno. Sodišče prve stopnje ni presojalo izpovedbe tožnika in ni navedlo razlogov, zakaj mu ni verjelo. Tožnik je prepričljivo zanikal obtožbe v zvezi z odpadno embalažo in dogodki v skladišču (ki nenazadnje ne pomenita razloga nesposobnosti). Zaradi prekrška v zvezi z odpadno embalažo direktor A.A. zoper tožnika ni sprožil nobenega postopka, čeprav bi to v zakonskem roku dveh mesecev lahko storil, temveč je zadevo problematiziral šele konec avgusta 2010, potem ko je od direktorja slovensko-madžarske regije A.C. dobil navodilo naj zamenja vodjo operative. Glede dogodkov v skladišču pa je tožnik pojasnil, da bi pri neupoštevanju navodil nadrejenih lahko šlo zgolj za krivdni razlog in ne za razlog nesposobnosti, razen tega pa so bile nekatere od teh zahtev neustrezne in celo v nasprotju s slovensko zakonodajo. Tožena stranka svojih očitkov ne izkazuje z nobeno listinsko dokumentacijo, kar kaže na to, da je bilo tožnikovo delo vedno narejeno korektno in pravočasno. V zvezi s primeri, ki jih je ob zaslišanju navajal A.B., pa tožnik opozarja, da bi tožena stranka te očitke lahko podala že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da se ti očitki sploh ne nanašajo na utemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in zaradi tega tudi ne morejo biti predmet tega postopka. Za nobeno od v odpovedi in kasnejših vlogah pomanjkljivo obrazloženih in neizkazanih obtožb sodišče prve stopnje in tožena stranka ne povesta, da bi kateri od teh razlogov nastal v zadnjih šestih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da zgolj povzema navedbe strank, izpovedbe zaslišanih prič in strank ter vsebino nekaterih listinskih dokazov, ni pa napravilo dokazne ocene. Dejansko se je sodišče vsebinsko opredelilo le glede vprašanj ali je odpoved pravočasnih, ali je tožena stranka preverila možnost, da tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji ter ali je institut odpovedi iz razloga nesposobnosti uporabila zgolj zato, ker je imela že izbranega drugega kandidata za tožnikovo delovno mesto, ali pa je bilo ravno obratno, da je drugega kandidata poiskala, ker je ugotovila, da tožnik ni sposoben uspešno opravljal dela vodje operative. Izpodbijana sodba pa nima razlogov glede odločilnega vprašanja, ali držijo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni očitki, čeprav je glede tega vprašanja sodišče prve stopnje izvajalo dokaze in njihovo vsebino tudi obširno povzelo v razlogih izpodbijane sodbe. Edina izjema je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik tudi v dodatnem obdobju, ki mu ga je tožena stranka dala na razpolago, ni seznanil z zakonodajo in predpisi, ki zadevajo njegovo delovno področje, kar je bil tudi eden od razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zgolj ta ugotovitev pa ne zadošča, da bi pritožbeno sodišče lahko kar potrdilo izpodbijano sodbo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno sanirati. Ta kršitev je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V kolikor izpodbijane sodbe sploh ni možno preizkusiti, te pomanjkljivosti ni možno odpraviti niti s pritožbeno obravnavo.

Ne glede na to, da je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa pritožbeno sodišče, v interesu čimprejšnjega končanja tega spora, odgovarja tudi na preostale bistvene pritožbene navedbe.

Pritožba zgolj pavšalno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Tožnik pri tem ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo podano zatrjevano nasprotje med vsebino listin in zapisnikov ter tem, kar o njihovi vsebini navaja sodišče prve stopnje. Kljub obsežnim povzetkom zapisnikov in listin pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Zgolj zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega stališča, da so očitane nepravilnosti lahko kvečjemu razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne pa za odpoved iz razloga nesposobnosti, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub tej pomanjkljivosti možno preizkusiti. Zaradi navedene pomanjkljivosti je lahko podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pravici stranke, da poda svoja pravna naziranja ustreza obveznost sodišča, da se do teh naziranj opredeli. Navedeno pomeni, da se bo sodišče prve stopnje ob novem odločanju moralo opredeliti tudi glede tega vprašanja. Sicer pa je zmotno pritožbeno stališče, da so razlogi, ki jih navaja odpoved in se nanašajo na neurejenost skladišča in nepravilnosti pri ravnanju z odpadno embalažo, lahko kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V kolikor je bilo skladišče neurejeno, ker tožnik ni znal ali zmogel uresničiti svojih pristojnosti skladiščniku nadrejenega delavca, potem je to seveda lahko tudi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Podobno velja glede vprašanja nepoznavanja predpisov s področja ravnanja z odpadno embalažo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP za resnično moralo šteti tožnikovo navedbo, da so razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obstajali v obdobju več kot šest mesecev pred odpovedjo, češ da tožena stranka te navedbe ni substancirano zanikala. Vendar je tožnik pri povzemanju svojih domnevno neprerekanih navedb vsaj nekorekten. Tožnik se je na potek šestmesečnega roka od nastanka utemeljenega razloga za odpoved prvič skliceval šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2011 in sicer v zvezi z listinami, ki jih je tožena stranka predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Navajal je, da se predložene listine nanašajo na obdobje več kot šest mesecev pred odpovedjo, kar je tudi res glede vseh listin, ki so datirane pred 26. 2. 2010. To pa so dejansko zgolj elektronska sporočila iz obdobja od 14. 9. 2009 in 8. 12. 2009, ki pa so za odločitev v tem sporu povsem irelevantna.

Sicer pa je zmotno inplicitno izraženo pritožbeno stališče, da rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti začne teči, ko se delodajalcu pojavijo prvi dvomi o tem, ali je delavec sposoben dosegati pričakovane delovne rezultate. Navedeno še zlasti velja za vodstveno delovno mesto, kakršnega je zasedal tožnik, pri katerem doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je potrebno pravočasnost, strokovnost in kvaliteto opravljenega dela ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi. To pa so bile uvajanje procesov in postopkov za izboljšanje storilnosti montaže in vzdrževanja dvigal; izvrševanje in utrjevanje vseh varnostnih postopkov in podobno, predvsem pa vodenje in nadziranje podrejenih delavcev. Tako kot velja pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da delodajalec odpovedi ni dolžan podati takoj, ko se pokažejo prve težave pri poslovanju, velja enako tudi pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne začne teči že z dnem, ko se delodajalec prvič sreča z težavam pri poslovanju, podobno pa tudi rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Glede na specifičnost delovnega mesta vodje operative (tožnik je bil zadolžen za organizacijo dela in nadzor nad delom podrejenih delavcev) se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da bi pričakovani delovni rezultati morali biti določeni glede na povprečnega delavca. Ne le da rezultati vodstvenega dela niso merljivi le s številčnimi podatki, temveč tožnikovega dela ni mogoče primerjati z nobenim povprečjem, saj je bil pri toženi stranki le en vodja operative. Doseganje pričakovanih rezultatov dela je pri vodstvenem delu zato možno ugotavljati le na podlagi primerjave med tem, kar so utemeljena pričakovanja delodajalca, temelječa na opisu del in nalog ter na zastavljenih ciljih in dejanskimi ugotovitvami o načinu izvrševanja teh nalog. Tožena stranka je takšno primerjavo opravila, sodišče prve stopnje pa mora presoditi ali te ugotovitve držijo.

Zmotno je tožnikovo stališče, da iz dejstva, da je bila direktorju tožene stranke A.A. izrečena denarna kazen za prekršek storjen v zvezi z odpadno embalažo, izhaja, da je šlo za področje, za katero je bil odgovoren direktor in ne tožnik. Direktorju je bila kazen izrečena, ker je kot zakoniti zastopnik odgovorna oseba pravnega subjekta, ki je storil prekršek in ne zato, ker bi področje urejanja odpadne embalaže sodilo v njegov delokrog, v smislu delitve dela pri toženi stranki. Nenazadnje tožnik še v pritožbi navaja, da je zadevo promptno urejal, da je poskrbel, da se je zadeva uredila, da pri tem ni zamudil nobenih rokov, ter da ni bilo nobene potrebe, da je direktor tožene stranke pogodbo o odvozi odpadne embalaže podpisal v času tožnikove odsotnosti, temveč bi to lahko storil tožnik po vrnitvi z letnega dopusta. Te navedbe že same po sebi kažejo na to, da je bil tožnik odgovoren za to, da poskrbi za takšno ravnanje z odpadno embalažo, ki bo skladno s predpisi. Res pa je, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tožnikovega ugovora, da iz odločbe o prekršku izhaja, da tožnik sploh ni bil odgovoren za to področje.

Izpovedbi direktorja A.C. in prokurista A.B. nista neverodostojni zgolj zaradi tega, ker naj bi oba zaradi položaja, ki ga zasedata, imela poseben interes na izidu tega spora. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila izpovedba priče A.D. neverodostojna že zgolj zaradi tega, ker je zaposlen pri toženi stranki in ker je bil pri njegovem zaslišanju kot zastopnik tožene stranke navzoč prokurist A.B..

Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi kot priča zaslišani A.A. govoril le o povprečnosti tožnika. Priča, ki je bila v spornem času direktor tožene stranke, je prepričljivo izpovedala, da je imela vtis, da podrejeni tožnika niso upoštevali kot nadrejenega in da je spoznala, da je ta funkcija (vodje operative) slabo opravljena, ter da je štela, da bi tožnik moral sprožiti iniciativo in urediti stvari v zvezi z odpadki, ki nastajajo pri gradbeništvu, čeprav ta zadeva tudi pred njegovim prihodom ni bila urejena. Ni nepomembno, da je priča, ki sedaj ni več zaposlena pri toženi stranki, temveč pri konkurenčni družbi, ocenila, da je bila s stališča tožene stranke pravilna odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo izdati odločbo, ki ne bo obremenjena s takšno kršitvijo določb pravdnega postopka, zaradi katere je ne bi bilo možno preizkusiti. V novi odločbi se bo sodišče opredelilo glede vseh okoliščin, zaradi katerih je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz razloga nesposobnosti in nato, ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča, znova odločilo o tožbenem zahtevku.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.