Jedro

Če odločba nima pravnega pouka oz. je ta nepopoln (ne vsebuje napotila o roku za pritožbo), zaradi tega odločba ni nezakonita. Stranka se lahko ravna po veljavnih predpisih ter vloži pritožbo v pritožbenem roku ali pa v 8 dneh zahteva od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote A., Izpostava B. z dne 28. 01. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnice kot prepozno.

V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ v pravnem pouku odločbe z dne 25. 1. 1996 stranko poučil, da je pritožbo treba vročiti pisno ali podati ustno na zapisnik, ni pa je poučil o petnajstdnevnem pritožbenem roku, skladno z določbo 1. odstavka 230. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86).

Po predpisih o splošnem upravnem postopku se v primeru, če odločba sploh nima pouka ali pa je pouk nepopoln, stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali pa zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni. Ker pa stranka tega ni storila, se je rok za vložitev pritožbe iztekel dne 14. 11. 1996, pritožnica pa je vložila pritožbo dne 12. 12. 2002. Prvostopni upravni organ je dne 28. 1. 2003 izdal sklep, s katerim je na podlagi določbe 2. odstavka 240. člena ZUP, pritožbo tožnice zavrgel kot prepozno.

Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je z izpodbijanim sklepom pritožbo z dne 12. 12. 2000 zavrgel kot prepozno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne more strinjati z odločbo tožene stranke. Osnovno odločbo o priznanju statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke je res prejela že v letu 1996, vendar ta odločba nima pravnega pouka oziroma je ta nepopoln, saj ni naveden rok, v katerem bi lahko vložila pritožbo. Kot prava neuko stranko je zato ne morejo doleteti posledice prekluzije. Po prejemu prvostopne odločbe in potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja je bila tudi večkrat na upravni enoti in referentko spraševala, kako to, da je njej priznan status delovne deportiranke, sestri, s katero sta bili skupaj, pa status interniranke. Referentka pa jo, kot prava neuko stranko ni opozorila na možnost vložitve pritožbe na zapisnik. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da prvostopna odločba z dne 25. 11. 1996 praktično nima pravnega pouka, meni, da bi pritožbo bilo treba šteti kot pravočasno. Šele, ko je bila izplačana odškodnina se je namreč pokazalo, kakšne so posledice različnega statusa. Vse skupaj se je zapletlo zato, ker posledic statusa ni bilo mogoče razbrati niti iz listin, ki jih je prejela, niti iz ravnanja upravne enote. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, v odgovoru na tožbo pa ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe. Navaja še, da je drugostopni organ na podlagi pritožbe z dne 12. 12. 2002 in pritožbenih navedb v njej ocenil, da le-te ni mogoče skladno z določbami osmega poglavja ZUP, šteti kot dejanski predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pravni pouk v odločbi z dne 25. 11. 1996, je razen roka za vložitev pritožbe, vseboval vse ostale obvezne sestavine, kot jih predpisuje zakon. Če bi se stranka pred šestimi leti želela pritožiti, bi to tudi lahko storila, saj je bila o tej pravici pisno poučena. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je neutemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna pravočasnost tožničine pritožbe na odločbo z dne 25. 11. 1996, ki ni imela navedenega roka za vložitev pritožbe. Po določbi 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) se upravni akt sme izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). V navedenem okviru, torej ali so bila v obravnavanem primeru kršena pravila postopka, in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, je sodišče presojalo izpodbijani upravni akt. Tožeča stranka ugovarja pravnim posledicam, ki so zanjo nastopile zaradi prepozne pritožbe, ker meni, da je s pritožbo zamudila zaradi napak oziroma pomanjkljivosti v pravnem pouku. Stranki se sporoči ali lahko vloži pritožbo, s poukom o pravnem sredstvu (1. odstavek 210. člena ZUP/86). Pouk o pravnem sredstvu je obvezen sestavni del vsake pisne odločbe, razen če je z zakonom določeno, da tak pouk ni obvezen. V pouku je treba navesti, da ima stranka pravico pritožbe, na kateri organ se lahko pritoži, pri katerem organu in v katerem roku vloži pritožbo, višino takse in možnost podaje pritožbe na zapisnik. Če odločba nima pouka ali je nepopolna (ne vsebuje napotila o roku za pritožbo, kot v obravnavanem primeru), zaradi tega odločba ni nezakonita. Stranka se lahko ravna po veljavnih predpisih ter vloži pritožbo v pritožbenem roku, ali pa v osmih dneh zahteva od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni (5. odstavek 210. člena ZUP/86). Če stranka ne postopa na enega od naštetih načinov, ki jih postopek predvideva v nastali situaciji, izgubi s potekom roka za pravno sredstvo pravico do pravnega sredstva. Pravica pritožbe je časovno omejena pravica, ki po poteku določenega roka ugasne. Pritožba se mora, zaradi pravnega reda, ki zahteva, da se posamezna dejanja postopka opravijo v določenih rokih, vložiti v roku petnajst dni po vročitvi odločbe prve stopnje, če ni z zakonom drugače določeno (1. odstavek 230. člena ZUP/86).

Glede na navedeno sodišče meni, da je kljub nepopolnemu pravnemu pouku na odločbi z dne 25. 11. 1996, tožena stranka pravilno in iz pravilnih razlogov zavrnila tožničino pritožbo, saj je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je prepozno pritožbo tožnice zavrgel. Na pravilnost odločitve tožene stranke ne vplivajo okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, ki se nanašajo predvsem na vsebinsko odločitev v odločbi z dne 25. 11. 1996, torej, da ji je bil iz njej nejasnih razlogov priznan status delovne deportiranke, sestri, ki je bila z njo skupaj, pa status interniranke. Teh okoliščin tožnica, ki je pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje vložila prepozno, tudi v upravnem sporu, ne more uspešno uveljavljati, saj tožena stranka na podlagi prepozno vložene pritožbe pravilnosti in zakonitosti odločbe prve stopnje niti ni bila dolžna in tudi ne upravičena presojati, prav tako pa jih ni upravičeno upoštevati sodišče, saj je odločba organa prve stopnje postala pravnomočna še pred vložitvijo tožbe.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.