Jedro

Ni mogoče istočasno pritrjevati tožniku, da so izpusti pri proizvodnji prizadete stranke zlasti zaradi sosežiga odpadkov (lahko) nevarni za okoliške prebivalce in s tem tudi za tožnika, pa hkrati zavrniti njegovo zahtevo z razlogom, da tožnik ni kot verjetno izkazal, da bi zaradi teh izpustov lahko zbolel do pravnomočne odločitve sodišča o glavni stvari. Pri tem navedeni časovni okvir izbruha bolezni pri tožniku ali drugih ljudeh v vplivnem območju cementarne ne more predstavljati odločilnega razloga za odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, ampak bi bilo treba po presoji Vrhovnega sodišča skrbneje presoditi stopnjo verjetnosti, da bi okoliški prebivalci imeli zaradi nevarnih izpustov hujše posledice za svoje zdravje, kar bi predstavljalo težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero je ta zahteval, da sodišče začasno uredi stanje sporne zadeve tako, da izvrševanje okoljevarstvenega dovoljenja Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje, ki je bilo družbi A., d. d., izdano dne 23. 7. 2009, odloži do izdaje pravnomočne odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, ki se obravnava kot I U 2/2010. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov stroškovni zahtevek.

2. Tožnik je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je tožena stranka izdala družbi A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) za obratovanje naprave za proizvodnjo cementa s proizvodno zmogljivostjo 1.400 ton cementnega klinkerja na dan. Med več okoljevarstvenimi zahtevami za izdajo tega dovoljenja je določila tudi zahteve za uporabo odpadkov kot dodatnega goriva (sosežig odpadkov), kar je za tožnika nesprejemljivo, saj po njegovi trditvi sežig odpadkov pretirano obremenjuje okolje, s tem pa tudi ogroža njegovo pravico do zdravega okolja. Nadalje tudi zatrjuje, da je tožena stranka nepravilno štela napravo, za katero je izdala okoljevarstveno dovoljenje, kot obstoječo napravo in ne kot novo napravo, za katero bi bile okoljevarstvene zahteve bistveno strožje.

3. Prizadeta stranka je vložila odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagala zavrnitev zahteve.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se sodišče prve stopnje strinja s tožnikom, da proizvodnja cementa in sosežig odpadkov obremenjuje okolje, vendar ne v toliki meri, da bi bilo treba z začasno odredbo do pravnomočnosti upravnega spora prepovedati obratovanje cementarne. Za izdajo predlagane začasne odredbe bi namreč moral tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 izkazati verjetnost, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda na njegovem zdravju, če se stanje ne bi začasno uredilo na drugačen način. Postopki v zvezi s spori o zakonitosti okoljevarstvenega dovoljenja so nujni postopki in bo zato sodišče končno odločbo izdalo v najkrajšem možnem času, vsekakor pa do tedaj ni verjetno izkazal, da bi se zdravje ljudi, ki živijo v vplivnem območju cementarne, med katerimi je tudi tožnik, bistveno poslabšalo.

5. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Kršena je bila kontradiktornost v postopku, ko je bila zahteva za izdajo začasne odredbe vročena toženi in prizadeti stranki, kar je v nasprotju z določbo 45. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ in tudi s stališčem Ustavnega sodišča, navedenem v sklepu Up 321/96. Pa tudi sicer so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in jih ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni bil dolžan zatrjevati niti dokazovati, da bo v prihodnjih mesecih (do izdaje pravnomočne sodbe) zagotovo zbolel za neozdravljivo boleznijo, vendar meni, da je takšna nevarnost vsekakor izkazana. Sicer pa ne zahteva prenehanja obratovanja cementarne, pač pa prepoved sosežiga odpadkov.

6. Prizadeta stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba je utemeljena.

8. V upravnem sporu sodišče lahko na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz istega razloga pa sodišče lahko izda začasno odredbo po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tudi za začasno ureditev (drugačnega) stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Prav slednjo določbo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 (in ne določbe ZIZ, kot to zmotno meni tožnik) je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi uporabilo kot pravno podlago za odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik mora torej v zahtevi za izdajo začasne odredbe, če želi uspeti s svojo zahtevo, izkazati kot verjetno, da se mu bo prizadela težko popravljiva škoda, če se z ureditveno začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sporno stanje (zlasti v trajnejših razmerjih kot je tudi obravnavana zadeva) do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari ne uredi drugače. 9. O tem, da sosežig odpadkov predstavlja obremenitev okolja, in da je izpust škodljivih snovi nevaren za tožnikovo zdravje, čeprav je izdano okoljevarstveno dovoljenje (po katerem naj bi bili izpusti nevarnih snovi v zrak v dovoljenih in zato nenevarnih količinah oziroma mejah), se sodišče prve stopnje v zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe strinja s tožnikom, vendar kljub temu zavrača njegovo zahtevo z razlogom, da ni izkazal za verjetno, da bi do pravnomočnosti upravnega spora tudi resnično zbolel. Po presoji Vrhovnega sodišča so si razlogi sodišča prve stopnje v odločilnem delu sklepa medsebojno nasprotujoči. Ni namreč mogoče istočasno pritrjevati tožniku, da so izpusti pri proizvodnji prizadete stranke zlasti zaradi sosežiga odpadkov (lahko) nevarni za okoliške prebivalce in s tem tudi za tožnika, pa hkrati zavrniti njegovo zahtevo z razlogom, da tožnik ni kot verjetno izkazal, da bi zaradi teh izpustov lahko zbolel do pravnomočne odločitve sodišča o glavni stvari. Pri tem navedeni časovni okvir izbruha bolezni pri tožniku ali drugih ljudeh v vplivnem območju cementarne ne more predstavljati odločilnega razloga za odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, ampak bi bilo treba po presoji Vrhovnega sodišča skrbneje presoditi stopnjo verjetnosti, da bi okoliški prebivalci imeli zaradi nevarnih izpustov hujše posledice za svoje zdravje, kar bi predstavljalo težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. 10. Vrhovno sodišče je pritožbi zaradi medsebojno nasprotujočih si razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku) ugodilo, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zavedo vrnilo, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi zatrjevano verjetnost obstoja težko popravljive škode. Če bo tako verjetnost ugotovilo, bo moralo sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, tehtati tudi prizadetost javne koristi zaradi morebitne (lahko tudi delne ugoditve zahtevi) izdaje začasne odredbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1.