Jedro

Revizija zmotno trdi, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin po 28.6.2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A, ni več pravne podlage, saj ta ni bil podlaga ne valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode, ne valorizaciji delnih plačil teh obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 393.200 SIT ter pripadajoče zamudne obresti od prisojenega zneska in plačanega zneska 400.000 SIT in ji povrniti odmerjene pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 2.058,08 EUR ter pripadajoče zamudne obresti od prisojenega zneska in od plačanega zneska 1.669,17 EUR (400.000 SIT) in da se višji tožbeni zahtevek zavrne. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka pa je razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V ostalem je pritožbo tožnice in pritožbo toženke zavrnilo in odločilo, da se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila revizijo tožnica. V reviziji obširno povzema ugotovitve obeh sodnih izvedencev, katerim sta sodišči po njeni oceni dali premajhno težo in prisodili prenizko odškodnino. Meni, da sta sodišči sicer pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar pa bi ji morali ob upoštevanju vseh dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi vso vtoževano odškodnino. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem bi ji tako morali prisoditi 3.338,34 EUR, za strah pa 4.590,22 EUR. Vso vtoževano odškodnino v znesku 1.669,17 EUR bi ji morali prisoditi še za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je pri njej prišlo tudi do te škode. Poudarja, da bo doživela še mnogo stresnih situacij, v katerih po vsej verjetnosti ne bo odreagirala ustrezno. Pri odškodnini iz tega naslova bi morali sodišči dati večjo težo dejstvom, da se je ponoči dostikrat zbujala, da je imela težave s spominom, da si je začela gristi nohte, da se mora zaradi glavobolov izogibati soncu in je zelo panična in zaskrbljena. Prisojena odškodnina se ji zato ne zdi primerna in pravična, odstopa pa tudi od sodne prakse v podobnih primerih, zlasti od odškodnin prisojenih v zadevah II Ips 973/93 in II Ips 609/96 ter v nekaterih zadevah pred nižjimi sodišči. Trdi, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo tudi zato, ker sta valorizirali plačani del odškodnine. Meni, da za valorizacijo akontacije ni nobene podlage, saj ZPOMZO-A od 28.6.2003 ne velja več, OZ pa zanjo tudi ne daje pravne podlage. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 5.842,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter vse zaznamovane pravdne stroške skupaj z obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je nekonkretizirani očitek revizije neupošteven.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskih mnenj in izpovedi tožničinih zakonitih zastopnikov, kolikor ti odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč. Tudi z navedbami, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti, revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči sta ugotovili, da tožnica ni osebnostno spremenjena in optimalni pogoji njene življenjske aktivnosti niso bistveno zmanjšani. Nima težav s spominom ter koncentracijo in tudi glavoboli niso posledica obravnavane poškodbe, saj ni bil ugotovljen pretres možganov. Ugotovitve o njeni večji čustveni občutljivosti in ranljivosti ob ponovnem stresu, pa ne utemeljujejo zaključka, da bo do zmanjšanja njene življenjske aktivnosti zagotovo prišlo. Tožnica zato ni upravičena do odškodnine iz tega naslova.

Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah, ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena ZOR ( Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ - Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007, OZ-UPB1). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodila težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Šestletna tožnica je v prometni nesreči 28.6.1999 utrpela udarnino glave in posttravmatski stresni sindrom. Podrobni podatki o obsegu in trajanju njenih telesnih bolečin in strahu so razvidni iz razlogov na tretji in četrti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na četrti, peti in šesti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta ji sodišči prisodili odškodnino v znesku 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR), odškodnino za strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), pa je pritožbeno sodišče zvišalo na 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR). Škoda tožnice je s tem ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Primeri, na katere se sklicuje revizija, niso podobni obravnavanemu, zato revizija neutemeljeno očita sodišču kršitev načela objektivne pogojenosti višine odmerjene odškodnine. Odločitve nižjih sodišč, zlasti če niso bile pritožbeno preizkušene, same po sebi ne predstavljajo ustaljene sodne prakse, ki pogojuje odmero odškodnine. Tožnici odmerjena odškodnina v skupnem znesku 900.000 SIT (sedaj 3.755,63 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Revizija zmotno trdi, da ni pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo po 27.6.2003, ker je prenehal veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, 83/2001-OZ in 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO-A). Ta zakon namreč ni bil neposredna podlaga valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode za čas od 1.1.2002 do izdaje sodbe, kot tudi ne valorizaciji delnih plačil teh obveznosti. Predpisoval je zgolj valorizacijo denarnih obveznosti in s tem določal izjemo glede na določbe 394. člena ZOR (kasneje 371. člena OZ). Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupno moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma. ZPOMZO-A je valorizacijo denarnih obveznosti predpisoval tako, da jo je vključil v obrestno mero zamudnih obresti. Valorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti je predstavljala temeljna obrestna mera, to je letna obrestna mera za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (1., 2. in 3. člen). Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti pa je predpisoval tudi drugi odstavek 189. člena ZOR (enako tudi drugi odstavek 168. člena OZ). Ta določba, po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, se sicer v ZOR (in OZ) nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Da sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in zato predstavlja valorizacijo odškodninske obveznosti, je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi v načelnem pravnem mnenju dne 26.6.2002. Ker je bila z drugim odstavkom 189. člena ZOR (kasneje z drugim odstavkom 168. člena OZ) ter z ZPOMZO-A za odškodninske obveznosti, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, za čas do dneva izdaje sodne odločbe, ustvarjena dvojna valorizacija, je bila z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002 pri izračunavanju zamudnih obresti od teh obveznosti za čas od 1.1.2002 oziroma od zamude, če je ta nastala kasneje, do izdaje sodne odločbe, predpisana obrestna mera zamudnih obresti zmanjšana za temeljno obrestno mero. Pravna podlaga valorizaciji odškodninskih denarnih obveznosti iz ZPOMZO-A je bila za navedeno obdobje tako izključena že z načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 in ne šele s prenehanjem veljavnosti ZPOMZO-A. Valorizacije v okviru obrestne mere zamudnih obresti tudi ni več predpisal ZPOMZO-1 (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, Uradni list RS št. 56/2003 s spremembami), ki je začel veljati 28.6.2003, saj je določil enotno obrestno mero, ki ne vsebuje več valorizacijskega dela. Kljub temu se odškodninske denarne obveznosti tudi po 28.6.2003 še vedno valorizirajo, in sicer na podlagi drugega odstavka 168. člena OZ, oziroma drugega odstavka 189. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ.

Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 295. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZOR in prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Nižji sodišči, ki sta od zneska odmerjene odškodnine odšteli vrednost delnega plačila na dan izdaje prvostopenjske sodbe, to je znesek 406.800 SIT in ne le nominalno plačanih 400.000 SIT, sta zato ravnali pravilno. Iz spisa izhaja, da sta toženkino plačilo valorizirali na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin, ki se pri nas uporablja kot merilo inflacije, oziroma kot merilo rasti cen na splošno, pravilnosti takšnega načina ugotovitve sprememb cen pa revizija ne izpodbija.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.