Jedro

Tožena stranka je imela terjatve do pravnega prednika tožeče stranke po treh računih. Izpodbijani verižni kompenzaciji z dne 9.5.2003 in z dne 12.5.2003 pa predstavljata način, s katerim so bile poravnane terjatve tožene stranke do tožeče stranke po navedenih računih. In ker so s spornima kompenzacijama bile poravnane ravno terjatve po prej navedenih računih, je pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi podana, obe dejanji pa sta izpodbojni zato, ker je tožena stranka svoje terjatve dobila v celoti poravnane, ostali stečajni upniki tožeče stranke pa ne.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da nimata pravnega učinka proti stečajni masi tožnika: tožnikova prijava v verižno kompenzacijo in verižna kompenzacija, sklenjena med pravdnima strankama ter družbami F.h. d.o.o. M.; T. d.d. L.; P. d.o.o.; I. d.d.; L. d.d.; A. d.o.o. in G. d.o.o., za znesek 250.000,00 SIT z dne

9.5.2003; tožnikova prijava v verižno kompenzacijo in verižna kompenzacija, sklenjena med pravdnima strankama ter družbami F. d.o.o.; T. d.d.; P. d.o.o.; I. d.d.; L. d.d.; A. d.o.o. in G. d.o.o., za znesek 250.000,00 SIT z dne

12.5.2003; toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni vrniti v stečajno maso tožnika znesek 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2004 do plačila; toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 37.936,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno razveljavitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, kot izhaja iz sklepa z opr.št. III Ips 59/2000, po katerem sama prijava v verižno kompenzacijo nima nobenega pravnega učinka, stečajni upravitelj pa lahko v skladu s 1. odst. 125. čl. ZPPSL izpodbija le tista pravna dejanja, ki imajo določene pravne posledice. Glede na to bi moralo sodišče del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prijavo v verižno kompenzacijo, izpustiti iz izreka izpodbijane sodbe, saj tožeča stranka sploh ni imela pravnega interesa za uveljavljanje tega dela ugotovitvenega zahtevka. Tožena stranka je ves čas zastopala stališče, da je potrebno pri odločanju o zahtevku tožeče stranke kot materialnopravno podlago uporabiti določbe o odpustu dolga (čl. 319 in nad. OZ), kot jih je v zvezi s pravno naravo verižne kompenzacije zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu z opr.št. III Ips 59/2000, v katerem je navedlo, da "verižna kompenzacija ni pobotanje po določbah ZOR" in da "je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo po ZOR toliko odpustov dolga, kot je njenih udeležencev". Z uporabo določb o odpustu dolga pri presojanju utemeljenosti zahtevka se je načeloma strinjalo tudi naslovno sodišče, vendar je navedene določbe OZ v povezavi z določbo 125. čl. ZPPSL napačno apliciralo na v predmetni zadevi ugotovljeno dejansko stanje. Tako je navedlo, da naj bi tožena stranka "zato prejela celotno poplačilo istega dolga", to je dolga tožeči stranki. Ta ugotovitev je napačna, tožena stranka je že podrobno pojasnila, da do tožeče stranke ni imela nikakršnega dolga (obveznosti), le terjatev. Dolg, ki ga je imela tožena stranka, je bil dolg do F. d.o.o. (kar je jasno razvidno iz samih kompenzacijskih izjav), ki je z odpustom dolga s strani F. d.o.o. prenehal. Hkrati je dolg do tožeče stranke imel G. d.o.o., kar tudi izhaja iz samih kompenzacijskih izjav. Na podlagi navedenega je jasno, da tožena stranka ne s prijavama tožeče stranke v verižno kimpenzacijo in ne s sklenitvijo verižnih kompenzacij ni prejela celotnega poplačila dolga tožeče stranke, ampak je z verižno kompenzacijo prenehala njena obveznost (dolg), ki ga je imela do F. d.o.o. in sicer z odpustom dolga s strani F. d.o.o., torej z njenim pravnim dejanjem, ne pa s pravnim dejanjem tožeče stranke, ki je edino izpodbojno. Pri verižnih kompenzacijah z dne 9.5.2003 in 12.5.2003 je tožena stranka odpustila dolg tožeči stranki, zaradi česar ni prišlo do zmanjšanja, ampak do povečanja (bodoče) stečajne mase, hkrati pa je tožeča stranka z obema dejanjema odpustila dolg G. d.o.o., zaradi česar je prišlo do zmanjšanja (bodoče) stečajne mase. Glede na to ni tožena prava stranka in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke in ni zaslišalo direktorja tožene stranke D.M. ter priče D. M. oz. postavilo sodne izvedence ustreznih strok. S pričanjem navedenih oz. postavitvijo izvedencev je tožena stranka poskusila dokazati svoje navedbe o tem, da ni vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke (subjektivni element izpodbojnosti). Napačno je stališče sodišča, da bi bili vsi predlagani dokazi glede na trditve strank nerelevantni za odločitev v zadevi. Domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti je izpodbojna in tožena stranka jo je izpodbijala, njene trditve v navedeni smeri so bile dovolj konkretne in določne.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) v 125. čl. določa, da je izpodbojno tisto pravno dejanje bodočega stečajnega dolžnika, ki ima za posledico (med drugim) neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov; glede na to ima pritožba sicer prav, ko opozarja, da je izpodbojno le tisto dejanje, ki ima določene pravne posledice, vendar pa v povezavi s tem neutemeljeno zatrjuje, da bi zato moralo sodišče prve stopnje izpustiti iz sodbenega izreka del, ki se nanaša na tožnikovo prijavo v verižno kompenzacijo, ker da tožeča stranka naj ne bi imela pravnega interesa za njegovo uveljavitev v navedenem delu. Gre za to, da pomeni v konkretni zadevi v 1. in 2. alineji izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje: tožnikova prijava v verižno kompenzacijo in zatem sklenjena verižna kompenzacija med tam navedenimi osebami, enovito pravno dejanje, ki je kot takšno izpodbojno; brez ustrezne prijave v verižno kompenzacijo in zatem sklenjene tovrstne kompenzacije s strani vseh njenih udeležencev, ni verižne kompenzacije. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna navedba izpodbijanega pravnega dejanja, tako kot je opisana v sodbi sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi citira odločbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. III Ips 59/2000, ki je obravnavala pravno naravo verižne kompenzacije in iz katere izhaja, da je verižna kompenzacija vrsta sporazumov o odpustih dolga po 344. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je sklenjena pod pogojem, da bodo vsi realizirani. Vendar pa zatem tožena stranka iz kroga udeležencev večstranske kompenzacije izvzame medsebojna razmerja posamičnih udeležencev in pri tem izpostavlja, da je sama imela dolg do F. d.o.o. (ne pa do tožeče stranke), hkrati pa, da je imela dolg do tožeče stranke družba G. d.o.o. Takšno "izločevanje" posamičnih medsebojnih pravnih razmerij udeležencev verižne kompenzacije po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

Pri vsej zadevi gre za to, da je tožena stranka imela terjatve do pravnega prednika tožeče stranke po treh računih (št. 470/02, št. 468/02 in št. 471/02, vsi z dne

14.11.2002). Izpodbijani verižni kompenzaciji z dne 9.5.2003 in z dne 12.5.2003 pa predstavljata način, s katerim so bile poravnane terjatve tožene stranke do tožeče stranke po navedenih računih. In ker so s spornima kompenzacijama bile poravnane ravno terjatve po prej navedenih računih, je pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi podana, obe dejanji pa sta izpodbojni zato, ker je tožena stranka svoje terjatve dobila v celoti poravnane, ostali stečajni upniki tožeče stranke pa ne.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s

480. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub takšnemu določilu pa tožena stranka v pritožbi trdi, da je bilo dejansko stanje glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti (1. odst. 125. čl. ZPPSL), zmotno ugotovljeno in v zvezi s tem očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje direktorja tožene stranke in priče D.M. ter za postavitev izvedenca ustrezne stroke, čeprav je tožena stranka z njimi poskusila dokazati svoje navedbe o tem, da ni vedela za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke. Kljub ne-možnosti uveljavljanja navedenega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko, poleg tega pa je verižna kompenzacija način poravnave obveznosti, ki se ne šteje za običajnega. Na podlagi tega je utemeljeno zaključilo, da velja zakonska domneva, da je tožena stranka ne le vedela, ampak bi morala vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke. Zaključek, da bi za takšno stanje tožeče stranke tožena stranka morala vedeti, je sodišče prve stopnje temeljilo na okoliščini, da je tožeča stranka ves čas sodelovanja s toženo stranko (približno 8 let), plačevala z zamudo, terjatve med njima pa so se zapirale s kompenzacijami, kar je objektivno gledano način, ki ne kaže na dobro ekonomsko finančno stanje stranke, ampak obratno (in to bi bilo vsakemu skrbnemu gospodarstveniku jasno). Teh ugotovitev pa pritožba niti ne izpodbija, ampak izpodbija le zakonsko domnevo o tem, da je tožena stranka vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.