Jedro

Sodišče prve stopnje je odškodnino za poškodovano vozilo, ocenjeno kot totalka, odmerilo po načelu popolne odškodnine iz 169. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek stroškov postopka v višini 288,49 EUR nadomesti z zneskom 53,68 EUR, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati na račun škode iz škodnega dogodka z dne 13. 03. 2009 znesek 1.082,90 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati stroške postopka v višini 288,49 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Opozarja, da je sodišče napačno opravilo izračun zneska odškodnine, ki naj bi ga tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki. Glede poškodovanega vozila je izvedenec v podanem mnenju navedel, da znaša tržna vrednost vozila skupaj z rešenimi deli 1.337,00 EUR. Po odbitku teh delov pa znaša višina škode na avtomobilu 1.203,00 EUR. Tožena stranka je v predpravdnem postopku iz navedenega naslova dne 20. 04. 2009 že plačala 960,00 EUR, kar revalorizirano na dan izdaje sodbe znaša 982,08 EUR. Tožena stranka je torej tožeči stranki na račun poškodovanega vozila dolžna plačati še znesek 354,92 EUR. Izvedenec je tudi povedal, da znaša ocenjena škoda na garaži 936,00 EUR, vrednost stroškov čiščenja in odvoza ostankov poškodovane garaže pa 375,00 EUR. Skupna škoda je torej 1.311,00 EUR, tožena stranka pa je v predpravnem postopku iz navedenega naslova plačala znesek 850,00 EUR, revolorizirano 869,55 EUR. Dolžna je plačati še znesek 441,45 EUR. Napačno so odmerjeni tudi pravdni stroški, saj uspeh tožeče stranke v pravdi ne znaša 48 %, temveč kvečjemu 20 % oziroma ob ugoditvi pritožbi samo 14 %. Pravdne stroške je zato potrebno odmeriti temu primerno.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odškodnino za poškodovano vozilo, ocenjeno kot totalka, odmerilo po načelu popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Oškodovanki je torej priznalo znesek odškodnine, ki predstavlja tržno vrednost vozila v enakem stanju, kot je bilo njeno pred škodnim dogodkom. S tem bi njen premoženjski položaj postal takšen, kakršen je bil pred nastalo škodo, kar je tudi namen samega odškodninskega zahtevka. Takšno stališče je v primeru totalnih škod zavzela tudi sodna praksa v odločbah Višjega sodišča v Celju I Cp 182/86 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1128/2001, dopustilo pa ga je tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 417/98. Zato zgolj pavšalni pritožbeni očitek tožene stranke, da je maksimalna denarna odškodnina lahko le vrednost vozila pred nezgodo z odbitkom rešenih delov, ni utemeljen. Tožena stranka v obravnavani zadevi ni podala trditev v smeri, da bi zaradi rešenih delov tožeča stranka utrpela manjšo škodo, ker bi jih npr. lahko prodala za rezervne dele in tudi ni oporekala trditvi tožeče stranke, da so od vozila ostala le tri stekla brez vrednosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki prisodi odškodnino v polni vrednosti vozila pred nezgodo brez odbitka rešenih delov, pravilna, to pa pomeni, da je tožeča stranka toženi stranki iz tega naslova dolžna plačati še znesek 499,59 EUR.

Pri oceni škode na garaži je izvedenec škodo ocenil na dan 02. 04. 2009 (list. št. 51 spisa), zato tožeči stranki od tedaj dalje pripadajo tudi zakonske zamudne obresti (v obrestnem delu tožeča stranka tožbenemu zahtevku ni ugovarjala), ki jih je sodišče prve stopnje obračunalo do dneva izdaje sodbe. Ugotovilo je, da je skupna vrednost nastale škode z obrestmi 1.452,86 EUR. Po revalorizaciji že izplačanega zneska odškodnine iz tega naslova 850,00 EUR, ki na dan 31. 05. 2010 predstavlja 869,53 EUR je torej tožena stranka dolžna tožeči plačati še znesek 583,31 EUR za škodo zaradi porušene garaže. Obračun tožene stranke v pritožbi ne upošteva zakonskih zamudnih obresti, zato je napačen.

Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče napačno izračunalo uspeh tožeče stranke v pravdi. Tožeča stranka je namreč v tožbi zahtevala plačilo 5.478,00 EUR ob že upoštevanem izplačilu tožene stranke pred pravdo. Z zahtevkom je uspela v višini 1.082,90 EUR, torej z 19,76 %. Tako je glede na s strani sodišča prve stopnje odmerjene stroške tožeče stranke v višini 722,11 EUR, pri čemer odmeri tožena stranka ni nasprotovala, priznani delež teh stroškov lahko zgolj 142,68 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na 111,76 EUR, glede na njen uspeh v pravdi pa ji je mogoče priznati 89,00 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči na račun pravdnih stroškov dolžna plačati še znesek 53,68 EUR, zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo, sicer pa je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v majhnem delu, v pretežnem delu pa je bila pritožba zavrnjena, je sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (3. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP).