Jedro

Tožnik mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Hkrati s tem začrta smer in meje obravnavanja pred sodiščem. Tožniku pa ni potrebno zatrjevanega dejanskega stanja pravno kvalificirati, ker mora sodišče pravo poznati. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da uveljavlja tožnica svoje zahtevke na podlagi toženkine odgovornosti za pravne napake. Tožnica namreč nikoli ni trdila, da je tožena stranka prodala avto, pač pa, da ji ga je odvzela. Zato v tožbi zahteva njegovo vrnitev, kar je vindikacijski zahtevek.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je primarno glasil na vrnitev premičnine - avtomobila, podredno pa na plačilo denarnega zneska v višini 731.400,00 SIT s pp. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni prodala avtomobila, zato tudi ne odgovarja za pravne napake na njem. Tožeča stranka se je zoper takšno sodbo pritožila iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, in predlagala razveljavitev sodbe. Izpodbijano sodbo je sodišče utemeljilo s prepisovanjem pisnih vlog pravdnih strank, napačnim naštevanjem izvedenih dokazov, z napačno uporabo materialnega prava in napačnim zaključkom, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Tožeči stranki je bil avto odpeljan s strani policije brez vsakih pojasnil. Kazenski postopki, v katerihnaj bi avto služil kot dokaz, so bili vsi ustavljeni. Ni dokazov, da naj bi bil ta avto ukraden, zato tudi ne gre za blago s pravno napako. Tožeča stranka je dokazala z listinami, da je lastnica avta, in je sodišče brez vsake dokazne ocene zaključilo, da je lastnik avta tretja oseba. Tožena stranka po koncu kazenskega postopka nima pravice prosto razdeljevati zasežene predmete in je avto tožnice enostavno zapravila. Tožnica pa je avto prejela v last na podlagi pravnega posla v skladu s 34. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po členu 508 Zakona o obligacijskih razmerjih pa je tudi odsvojitev tuje stvari veljavna, če prejemnik ne ve, da je stvar tuja. Ko je sodišče razsojalo o pravnih napakah, je napačno uporabilo materialno pravo in potem tudi dejanskega stanja ni prav raziskalo. Zato pritožnica predlaga, da sodišče ugotovi, kdo in kdaj je odredil hrambo in dvig tega avta, komu je bil izročen in da pribavi listine o tej hrambi. Vsega tega sodišče ni izvedlo, ker je štelo, da tožnica ni lastnica avta, čeprav je tožnica to dokazala z veljavnimi in pristnimi listinami.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena. Iz 186.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) izhaja, da je tožnik dolžan postaviti določen zahtevek in k temu navesti tudi dejstva, na katera opira ta zahtevek. S tem začrta smer in meje obravnavanja pred sodiščem. Tožniku pa ni potrebno zatrjevanega dejanskega stanja pravno kvalificirati, ker mora sodišče pravo poznati.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da uveljavlja tožnica svoje zahtevke na podlagi toženkine odgovornosti za pravne napake. Tožnica namreč nikoli ni trdila, da ji je tožena stranka prodala avto, pač pa, da ji ga je odvzela. S tem, ko je tožnica postavila primarni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna vrniti določen osebni avto, je postavila vindikacijski zahtevek, katerega pravna podlaga je določena v 37.členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ta pravi, da lahko lastnik s tožbo zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke.

Tožnica trdi, da ima na avtu Audi 80 lastninsko pravico, in da ji je RS ta avto zasegla oz. odvzela. Tekom (pred)kazenskega postopka odloča o vrnitvi zasežene stvari organ, ki (pred)kazenski postopek vodi. Po ustavitvi (pred)kazenskega postopka ali če takega postopka sploh ni,pa je tožnica upravičena zahtevati svojo lastnino s tožbo pred pravdnim sodiščem.

Zato naj sodišče prve stopnje o (ne)utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka odloči po tem, ko se bo opredelilo do vprašanja, ali je tožnica na osebnem avtomobilu pridobila lastninsko pravico z ozirom na določbe ZTLR, ki urejajo pridobitev lastninske pravice. Če bo tožnica dokazala lastninsko pravico, pa naj sodišče ugotovi, ali obstoji še nadaljni pogoj za uspeh lastninske tožbe, torej ali ima tožena stranka tožničin avto v dejanski oblasti.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje razsodilo, ne da bi ugotavljalo pravnorelevantno dejansko stanje, kar bo moralo nadoknaditi v ponovnem sojenju. Sodišče druge stopnje je zaradi zgoraj obrazloženega pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99).