Jedro

Kadar oporoka ne izraža prave zapustnikove volje ali če pri sestavi oporoke niso bili upoštevani predpisani pogoji glede njene oblike, je takšna oporoka izpodbojna. Prenehanje njenega obstoja je mogoče doseči z zahtevkom za njeno razveljavitev (61. in 76. člen ZD). Če pa zapustnikov podpis na oporoki ni pristen in je torej oporoka ponarejena, potem sploh ni veljavno nastala. V takem primeru je po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče zahtevati ugotovitev njene nepristnosti oziroma ničnosti po splošnih pravilih o pogojih za veljavnost pravnih poslov (51. člen v zvezi s 14. členom in drugim odstavkom 1. člena OZ).

Sodišče si mora v skladu z 285. členom ZPP sicer prizadevati, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog, ne sme pa namesto nje oblikovati tožbenega zahtevka, niti posegati v njene procesne dispozicije.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki še 576,21 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.560,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (podrejeni) tožbeni zahtevek, da je pravno neveljavna pisna oporoka pred pričami, ki jo je 6. 4. 2012 v Domžalah napravil oporočitelj A. A. Tožnikom je naložilo, da morajo tožencu povrniti 8.843,54 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožniki se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno sklepalo, da tožbeni zahtevek temelji le na trditvah o pomanjkanju obličnosti oporoke. Njeno veljavnost so tožniki izpodbijali tudi s trditvijo, da podpis oporočitelja na oporoki ni pristen. Sodišče na te njihove trditve ni odgovorilo, s čimer je kršilo ustavni pravici tožnikov do izjave v postopku in do sodnega varstva. Poleg tega je zanemarilo materialno procesno vodstvo. Če je imelo pomisleke glede izbrane vsebine pravnega varstva, bi moralo tožnike pozvati k ustrezni opredelitvi tožbenega zahtevka, preden se je lotilo dokazovanja. Tožniki so tako šele iz sodbe izvedeli, v čem je bila njihova napaka. Kot dediči prvega dednega reda v tej pravdi varujejo tudi svojo ustavno pravico do dedovanja, zato jim sodišče, čeprav imajo kvalificiranega pooblaščenca, ne bi smelo nalagati nesorazmernega bremena pri uveljavljanju te pravice. Predlagana razveljavitev sodbe jim bo omogočila, da v ponovljenem postopku dopolnijo svoje procesno gradivo.

3. Toženec je prvenstveno predlagal dopolnitev in popravo sodbe v stroškovnem delu, podrejeno pa se je zoper sodbo v tem delu pritožil. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo priglašene stroške za pritožbeno obravnavo v znesku 944,40 EUR, z materialnimi stroški in DDV, o katerih bi moralo odločiti. Poleg tega je tožencu napačno odmerilo nagrado za postopek v prvotnem sojenju, ki znaša 1.259,20 EUR in ne le 550,80 EUR. Podrejeno se toženec iz istih razlogov pritožuje zoper stroškovno odločitev in predlaga njeno ustrezno spremembo.

4. Tožniki na toženčevo pritožbo niso odgovorili. Toženec pa je na njihovo pritožbo vložil dva odgovora in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnike k pravilni formulaciji tožbenega zahtevka pravilno pozvalo že pritožbeno sodišče. Če je oporoka ponarejena, je ustrezen zahtevek za ugotovitev njene ničnosti, tak zahtevek pa so tožniki med pravdo umaknili. Poleg tega je dokaz z izvedencem pokazal, da je podpis oporočitelja na sporni oporoki pristen, medtem ko je bil zahtevek za razveljavitev oporoke že pravnomočno zavrnjen.

**O pritožbi tožnikov:**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sporne oporoke ni ustrezen, ker je premalo konkretiziran. Neveljavnost pravnega posla namreč zajema tako ničnost kot izpodbojnost; prvo je mogoče uveljavljati z ugotovitvenim, drugo pa z oblikovalnim zahtevkom1. Kadar oporoka ne izraža prave zapustnikove volje ali če pri sestavi oporoke niso bili upoštevani predpisani pogoji glede njene oblike, je takšna oporoka izpodbojna. Prenehanje njenega obstoja je mogoče doseči z zahtevkom za njeno razveljavitev (61. in 76. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). Če pa zapustnikov podpis na oporoki ni pristen in je torej oporoka ponarejena, potem sploh ni veljavno nastala. V takem primeru je po prvem odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mogoče zahtevati ugotovitev njene nepristnosti oziroma ničnosti po splošnih pravilih o pogojih za veljavnost pravnih poslov (51. člen v zvezi s 14. členom in drugim odstavkom 1. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Pravna teorija in sodna praksa sta glede tega vprašanja enotni. Ne zadošča torej posplošeno sklicevanje na „pravno neveljavnost“, ampak bi morali tožniki izbrati predpisan način njenega uveljavljanja, upoštevaje svoje trditve o vzroku za neveljavnost oporoke.

7. Tožniki so bili že v sklepu tega sodišča I Cp 2054/2017 z dne 10. 1. 2018, s katerim je bila razveljavljena prva izdana sodba v tej pravdi,2 opozorjeni, da morajo postaviti zahtevek po pravnem varstvu z določeno (konkretno) vsebino. Tožniki so nato preoblikovali svoj tožbeni zahtevek tako, da so poleg sedanjega zahtevka, ki je enak prvotnemu, zahtevali primarno razveljavitev sporne oporoke in podrejeno še ugotovitev njene ničnosti,3 vendar so ta podrejeni zahtevek naknadno brez pojasnila umaknili.4 Po navedenem se sodišče prve stopnje tokrat ni bilo dolžno vsebinsko opredeliti do zatrjevane nepristnosti sporne oporoke. Z delnim umikom tožbe so se tožniki sami odrekli pravici do obravnavanja tega zahtevka, kar pomeni, da ni prišlo do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti do kršitev njihovih ustavnih procesnih jamstev.

8. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zanemarilo materialno procesno vodstvo. Na nesklepčnost tožbe je namreč prvi opozoril že toženec v svoji prvi pritožbi; kako mora biti v tovrstnih primerih oblikovan tožbeni predlog, pa so bili tožniki poučeni tudi v prej navedenem sklepu pritožbenega sodišča. Ponovno opozorilo, da je zdaj podrejeni zahtevek, ki je po vsebini enak prvotnemu tožbenemu zahtevku, napačno formuliran oziroma premalo konkretiziran, ni bilo več potrebno, posebej ker tožnike v pravdi zastopa odvetnik. Navsezadnje so tožniki med pravdo že postavili ustrezen (podrejeni) zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne oporoke, a so ga naknadno umaknili. Ker je takšna izjava nepreklicna, pravnih učinkov (delnega) umika tožbe ni mogoče odpraviti z nobenim ukrepom materialnega procesnega vodstva. Sodišče si mora v skladu z 285. členom ZPP sicer prizadevati, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog, ne sme pa namesto nje oblikovati tožbenega zahtevka, niti posegati v njene procesne dispozicije.5 Zahteva po konkretizaciji zahtevanega pravnega varstva torej ni mogla predstavljati nesorazmernega procesnega bremena za tožnike ali celo nepremagljive ovire za uveljavljanje njihove ustavne pravice do dedovanja.

9. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti je po navedenem materialnopravno pravilna. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa v postopku ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

**O toženčevi pritožbi:**

10. Pritožba je delno utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno upoštevalo doseženi toženčev uspeh v pravdi. Pri odmeri potrebnih stroškov je uporabilo ustrezno odvetniško tarifo, vendar je nehote prezrlo priglašene toženčeve stroške za udeležbo na pritožbeni obravnavi. To napako je odpravilo z izdanim dopolnilnim sklepom, zoper katerega se toženec ni več pritožil. 12. Predmet pritožbenega preizkusa tako ostaja le še sporna višina nagrade za postopek v prvotnem sojenju pred sodiščem prve stopnje. Toženec je te stroške sicer priglasil po napačni odvetniški tarifi. Glede na čas vložitve tožbe se namreč po prehodni določbi 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) odvetniški stroški v tem postopku določajo po prejšnjem Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009; v nadaljevanju ZOdvT). V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni vezano na pravno podlago stroškovnega zahtevka, ampak je pri odmeri omejeno le z višino priglašenih stroškov. Kljub temu pa je ravnalo napačno, ko je upoštevalo samo toženčeve stroške za odgovor na tožbo in ne tudi njegovih preostalih vlog v prvotnem postopku, s čimer ga je neupravičeno prikrajšalo za del nagrade. Po tarifni št. 3100 ZOdvT namreč obsega nagrada za postopek plačilo za vse vloge, ki jih je odvetnik sestavil za stranko v postopku na posamezni stopnji.

13. Toženec je poleg nagrade za odgovor na tožbo (1200 točk) uveljavljal plačilo še za pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2015 (1200 točk) in nadaljnjo vlogo z dne 4. 5. 2016 (600 točk), skupaj 3.0o0 točk, kar upoštevaje tedanjo vrednost odvetniške točke (o,459 EUR) predstavlja protivrednost 1.377,00 EUR. Do plačila za vlogo z dne 23. 11. 2015 (pravilno: 25. 11. 2015) toženec ni upravičen, ker je to vlogo sestavil sam.

14. Toženec torej zahteva več, kot mu glede na vrednost spora pripada. Poleg tega pravilno izračunana nagrada po tarifni št. 3100 ZOdvT znaša 1.023,10 EUR in ne 1259,20 EUR, kot je zahteval toženec. Ker mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova že prisodilo 550,80 EUR, je upravičen še do razlike v višini 472,30 EUR in 22 % DDV, skupaj 576,21 EUR. Ni pa upravičen tudi do priglašenih materialnih stroškov. Pavšalni znesek v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002 ZOdvT) je namreč sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov že pravilno upoštevalo.

15. Po navedenem je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo in ustrezno spremenilo (dopolnilo) stroškovni izrek izpodbijane sodbe (peta alineja 358. člena v zvezi s 166. členom ZPP).

**O pritožbenih stroških**:

16. Tožniki so s svojo pritožbo propadli, zato morajo stroške zanjo kriti sami. Toženec stroškov za svojo pritožbo ni priglasil, je pa upravičen do povračila stroškov za sestavo odgovora na pritožbo tožnikov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožencu pripada samo ena nagrada, ker zastopanje po dveh odvetnikih tudi v pritožbenem postopku ni bilo potrebno (155. člen ZPP). Toženčevi pritožbeni stroški tako znašajo skupaj 1.560,62 EUR, obsegajo pa nagrado za odgovor na pritožbo (1259,20 EUR - tarifna št. 3210), materialne stroške (20,00 EUR - tarifna št. 6002) in 22 % DDV. Če bodo tožniki s plačilom stroškov zamujali, bodo tožencu od navedenega zneska dolgovali še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena in prvim odstavkom 299. člena OZ).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014. 2 P 231/2015-I z dne 6. 3. 2017. 3 V 14. pripravljalni vlogi (redna št. 195 spisa). 4 Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2018. 5 Izjemo predstavljajo razpolaganja, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP).