Jedro

Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju.

Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženki dolžni nerazdelno plačati znesek 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2020 dalje (I. točka izreka) in mu naložilo, da toženkama povrne stroške postopka (II. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sama teža vrat lokomotive na nastanek škodnega dogodka ni vplivala. Vztraja, da prvotoženka ni zagotovila varnega sestopa iz lokomotive, saj je menjavo lokomotive odredila na neobičajni lokaciji, kjer je bil gramoz z večjo granulacijo, kar je vplivalo na nastanek nesreče. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da menjava kabin zunaj peronskega območja ne predstavlja kršitve Pravilnika o zgornjem ustroju železniških prog ter da pri tem ni podana protipravnost. Meni, da za ugotovitev, kakšni sestopi so varni, ni potrebna postavitev izvedenca s področja varstva in zdravja pri delu, saj je splošno znano dejstvo, da sestop na gramoz večje granulacije predstavlja povečano nevarnost. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da sestop iz lokomotive na neravno gramozno podlago ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu objektivne odgovornosti prvotoženke, saj je tožnik objektivne odgovornosti ni zatrjeval iz tega razloga, temveč je trdil, da takšen sestop predstavlja večjo nevarnost za nastanek poškodb. Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev, da vrata lokomotive niso imela varovala, ki bi preprečila nenadzorovano zaprtje. Priglaša stroške postopka.

3.Toženki odgovarjata na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je v tem sporu ugotavljalo odškodninsko odgovornost toženk v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo dne 22. 5. 2019. Tožnik, ki je bil pri prvotoženki zaposlen kot strojevodja, si je pri sestopu z lokomotive z vrati priprl palec desne roke in si ga poškodoval. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Prav tako je ugotovilo, da ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj je presodilo, da prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago.

7.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da teža vrat ni vplivala na nastanek škodnega dogodka, saj iz tožnikove izpovedi izhaja, da je ob sestopanju z lokomotive segel z desno roko po spodnji kljuki na vratih in jih potegnil za sabo. Ker je ob stiku s tlemi izgubil ravnotežje, je spustil kljuko, z roko se je ujel med tečaje, ko so se vrata zaprla in mu odščipnila palec. Glede na tožnikovo lastno izpovedbo je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožbene navedbe, da so se vrata zaprla z veliko hitrostjo, da tega tožnik ni mogel preprečiti ter da na vratih niso bila nameščena varovala, ki bi takšno zapiranje preprečila, so posledično neutemeljene. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da vrata lokomotive niso imela nameščenih varoval, ki bi preprečevale nenadzorovano zaprtje. Sodišču se ni treba izrecno opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko nanje odgovori tudi posredno, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Do teh navedb se je opredelilo s tem, ko je ugotovilo, da se vrata lokomotive niso samodejno zaprla, kar pomeni, da je nepomembno, ali so imela ustrezna varovala, ki bi to preprečila, saj do nesreče ni prišlo zaradi nenadzorovanega zapiranja vrat. Posledično je nepomembno, ali je že pred tem prišlo do nesreč zaradi zapiranja vrat lokomotive, pri čemer velja še izpostaviti, da je A. A. izpovedal, da je do teh nezgod prišlo zaradi osebne odgovornosti strojevodij. Vrata lokomotive sama po sebi niso nevarna stvar, iz njih ne izhaja povečana nevarnost nastanka škode, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da objektivna odgovornost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ ni podana.

8.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je sestopil na neobičajnem mestu, na gramoz z neprimerno granulacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do nesreče prišlo znotraj območja Železniške postaje B. (torej ne na odprti progi), ne pa tudi na peronskem območju. Ugotovilo je, da je do menjave lokomotive prišlo na neobičajni lokaciji, saj se menjava običajno izvaja na peronskem območju, kot sta to izpovedala tožnik in priča C. C., vendar je pravilno zaključilo, da to ne pomeni, da je prvotoženka ravnala protipravno. Kot nesporno je ugotovilo, da je bil tožnik kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je sestopil na gramoz z večjo granulacijo, saj se je do tega opredelilo posredno.

9.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da enajsti odstavek 48. člena Pravilnika o zgornjem ustroju železniških prog (Pravilnik) ureja, kje bi morala prvotoženka organizirati menjavo kabine med seboj spetih lokomotiv. Iz prvega odstavka 1. člena Pravilnika izhaja, da ta pravilnik ureja tehnične zahteve zgornjega ustroja proge ter pogoje za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje infrastrukture, ne ureja pa prometne organizacije, obratovanja vlakov, niti ravnanja osebja. Navedeno je treba upoštevati tudi pri razlagi (namenu) enajstega odstavka 48. člena Pravilnika. Ta člen namreč določa način ureditve prostora med dvema sosednjima tiroma, kadar je ta prostor namenjen gibanju ljudi in manipulaciji prtljage ali blaga. Torej ne ureja, kje bi morala prvotoženka organizirati menjavo kabine med seboj spetih lokomotiv in kje je predviden prehod za službeno osebje, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da Pravilnik ne prepoveduje izvajanja premika lokomotive in menjave kabin znotraj premikalnih znakov, zato prvotoženka z odrejeno menjavo lokomotive na območju izven peronskega območja Železniške postaje B. ni kršila Pravilnika.

10.Pritožbeno stališče, da postavitev izvedenca za varstvo pri delu ni potrebna, ker vprašanje, ali sestop na gramoz večje granulacije, predstavlja povečano nevarnost in s tem (ne)varen način dela, ne predstavlja strokovnega vprašanja, ni utemeljeno. Kakšni sestopi so varni oziroma nevarni, ni splošno znano dejstvo in ne gre le za povprečno splošno razgledanost ali je prehod po gramozu večje granulacije bistveno težji kot prehod preko gramoza manjše granulacije. Kakšni sestopi so varni v sklopu delovnih nalog tožnika, ki je bil kot strojevodja usposobljen tudi za gibanje po gramozu večje granulacije, predstavlja strokovno vprašanje, na katerega bi moral odgovoriti izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča. S tem izvedenec ne bi odločil o zahtevku, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, ampak bi skladno z 243. členom ZPP s svojim strokovnim znanjem sodišču prve stopnje pomagal ugotoviti pravno relevantno dejstvo.

11.Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP). Okoliščina, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da bi izvedenec lahko odgovoril tudi na ugovor drugotoženke, ali je tožnik pravilno sestopil iz lokomotive, ni vplivala na pravilnost odločitve, da tožnik ni dokazal protipravnost kot ene od kumulativnih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti.

12.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo sestop kot nevarno dejavnost tudi v smislu objektivne odgovornosti, ker tega tožnik naj ne bi zatrjeval. Glede na to, da je tožnik pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da sestop predstavlja večjo nevarnost za nastanek škode, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi, ali gre za nevarno dejavnost v smislu objektivne odgovornosti.

13.Nepomembno je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik kršil pravila o varnem delu. Ker tožnik ni dokazal, da bi bila podana objektivna ali krivdna odgovornost toženk, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek, čeprav ni ugotovilo, da bi bilo tožnikovo ravnanje nepravilno.

14.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krijeta toženki svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj nista pripomogla k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: