Jedro

Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za polni obseg dela 40 ur na teden pri toženi stranki od 1. 9. 2022 dalje in da tožnici pri toženi stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje, temveč je trajalo do 24. 4. 2023, ko je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo; toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za čas od 1. 9. 2022 do 31. 12. 2022 še za dodatnih 20 ur tedensko, od 1. 1. 2023 do 24. 4. 2023 pa za poln delovni čas 40 ur tedensko; toženi stranki je naložilo plačilo denarnega povračila v višini 1.000,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek do vtoževanih dveh plač, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici plačati razliko plače za poln delovni čas v skupni višini 2.340,33 EUR neto in sicer za mesec september, oktober in november 2022 zneske 586,75 EUR neto, za mesec december 2022 pa znesek 580,08 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova prevoza na delo za september 2022 znesek 28,08 EUR in za oktober 2022 znesek 25,56 EUR, regres za malico za september 2022 v znesku 115,92 EUR in za oktober 2022 v znesku 114,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo sorazmernega dela regresa za leto 2022 v višini 253,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2023 dalje, višji zahtevek (104,66 EUR do vtoževanih 358,00 EUR), je zavrnilo. Iz naslova nadurnega dela je sodišče toženi stranki naložilo plačilo 2.362,33 EUR neto in sicer za september 2022 znesek 856,81 EUR, za mesec oktober 2022 znesek 804,42 EUR, za mesec november 2022 znesek 132,84 EUR in za mesec december 2022 znesek 568,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, višji zahtevek (za plačilo 711,25 EUR do vtoževanih 3.073,58 EUR neto), je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.526,58 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo (ugodilni del) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je toženec dokazal, da je imel s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 9. 2022 do 31. 12. 2022, kar je dokazoval tudi s predloženimi plačilnimi listami za tožnico za to obdobje, iz katerih je razvidno, da je tožnica prejemala plačo za krajši delovni čas, potrdilo o plačilu plače in pripadajočih dodatkov ter plačilu regresa za letni dopust za leto 2022 ter potrdilom o prijavi tožnice v zavarovanje za krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje pa je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno odločilo, da toženec zakonske domneve iz 12. člena ZDR-1 ni uspel izpodbiti. Zgolj dejstvo, da tožnica ni osebno podpisala pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da med strankama ni bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas in krajši delovni čas, saj je navedeno toženec dokazal s predloženimi listinami. Tožnica je bila v sklopu projekta Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje "Usposabljam.se" 2020/2021 napotena na usposabljanje k tožencu od 25. 5. 2022 do 24. 8. 2022. Iz poročila uspešnosti udeleženca izhaja, da je tožnica imela ocenjeno usposabljanje uspešno, prav tako pa iz poročila izhaja čas po usposabljanju 1. 9. 2022 do 31. 12. 2022, kar je toženec tudi realiziral. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da tožnica ni vedela, da bo pri tožencu delala le določen čas. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnica ni veljavno podpisala oziroma sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je za mesece september do december 2022 na transakcijski račun vselej prejela plačo za krajši delovni čas, na kar nikoli ni imela pripomb, prav tako je bila vključena v obvezna socialna zavarovanja in zdravstveno zavarovanje za določen čas za polovični delovni čas, zato že navedeno kaže, da je bila podana konkludentna volja tožnice za delovno razmerje za določen čas za krajši delovni čas po 20 ur tedensko. Napačna je ocena sodišča, da je tožnica opravljala poln obseg dela v kuhinji - piceriji od 1. 9. 2022 dalje iz naslova zaposlitve za poln delovni čas. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je štelo evidenco tožnice, kot verodostojno. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica edina zaposlena kuharica pri tožencu, saj je iz izpovedi strank in prič izhajalo, da so bili zaposleni tudi drugi v restavraciji in kuhinji toženca. Kot so izpovedale priče in toženec je tožnica samovoljno ostala na delu, brez navodil toženca, po končanem delovnem času. Tožnica je tudi iz blagajne toženca pobirala denar dnevno za različne namene in večkrat sama koristila restavracijo, ko toženca ni bilo. Iz ravnanj tožnice izhaja, da je s tožencem imela poseben dogovor glede zaposlitve, saj je očitno vzela del zaslužka in tudi skrbela za poslovanje lokala, ko toženca ni bilo. ZDR-1 v 73. členu določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene tudi za osebe, ki opravljajo določeno funkcijo npr. poslovodne osebe in je dopustno drugače urediti pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami. Tožnica je lahko s tožencem sklenila tudi civilno pravno pogodbo. Zato stališče sodišča, da bi moral toženec s tožnico obvezno skleniti pisno pogodbo o zaposlitvi nima opore v materialnem pravu. Tožnica je bila z izpodbijano sodbo zato neupravičeno obogatena na škodo toženca. Sodišče ni ugotavljalo posameznih kriterijev in elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, niti ni presojalo konkretnega razmerja med pravdnima strankama, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zaradi neustrezne obrazložitve izpodbijane sodbe je kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave RS. Prenehanje delovnega razmerja tožnice pri tožencu z dne 31. 12. 2022 je bilo zato zakonito in delovno razmerje tožnice pri tožencu nadalje ni več trajalo, zato je tudi točka II sodbe nezakonita. Ni podan obstoj delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas za poln obseg dela, zato je posledično nezakonita tudi sodba v III. točki izreka, ko sodišče tožencu nalaga, da je dolžan tožnico prijaviti v obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter ji izplačati plačo v tem času za polni delovni čas. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnica tožbo vložila pravočasno. Zgolj dejstvo, da je zdravnica tožnice po pregledu dne 16. 1. 2023 zapisala, da ni več zavarovana, ne more pomeniti, da je tožnica šele takrat izvedela za prenehanje delovnega razmerja pri tožencu. Toženec navaja, da tožnica ni ustrezno postavila zahtevka za denarno povračilo, ki ji ga je sodišče prisodilo v IV. točki izpodbijane sodbe, zato je v tem delu sodbe prekoračen tožbeni zahtevek v smislu 357. člena ZPP. Hkrati pa navaja, da je sodišče tožnici previsoko odmerilo denarno povračilo, glede na to, da se je tožnica zaposlila pri novem delodajalcu in je pri tožencu delo opravljala le kratek čas. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da je bila dogovorjena plača s tožnico 1.000,00 EUR, saj je tožnica prejemala minimalno plačo in nanjo tekom zaposlitve ni imela nobenih pripomb. Tudi priča A. A. ter toženec sta izpovedala, da je bila dogovorjena minimalna plača, ki je v letu 2022 znašala 1.074,43 EUR bruto oziroma 749,72 EUR neto. Iz evidenc delovnega časa, ki jo je toženec vodil skladno z delovnopravno zakonodajo izhaja, da je tožnica v mesecu septembru 2022 delala le 16 dni in opravila skupaj 84 ur, oktobra 2022 16 dni in opravila 84 ur, novembra 2022 15 dni in skupaj opravila 88 ur ter decembra 2022 11 dni in opravila 52 ur, zato je sodišče tožnici iz naslova delovnega razmerja neupravičeno dosodilo dodatna povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo ter nadure. Tožnica ni uspela dokazati, da je zatrjevane ure dejansko opravila iz naslova delovnega razmerja pri tožencu. Tožnica pa tudi ni z ničemer izkazala, da ji je toženec kot delodajalec izrecno odredil kakršnokoli nadurno delo, zato ne more terjati od toženca plačilo nadurnega dela, ki ji ga ni izrecno odredil. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka, saj tožnica v sporu ni uspela v celoti, zato je odločitev o stroških nezakonita. Toženec pa izpostavlja tudi, da je pri sojenju v tem postopku sodelovala oseba, ki je sorodstveno povezana s partnerko tožnice B. B. in da je to vplivalo na odločitev sodišča in s tem uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve toženca v pritožbi in navedla, da toženec v pritožbi navaja številne nove trditve, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal in jih sedaj v pritožbenem postopku ne more več uspešno uveljavljati. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da tožnica ob nastopu dela ni podpisala pogodbe o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja toženec. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Toženec na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in dokazno ocenilo dokazov toženca in sicer Poročila o uspešnem usposabljanju tožnice, iz katerega izhaja navedba, da bo tožnica zaposlena za določen čas, predložene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, plačilnih list za tožnico za obdobje od septembra 2022 do decembra 2022, iz katerih je razvidno, da je tožnica prejemala plačo za krajši delovni čas, potrdil o plačilu plače in pripadajočih dodatkov ter potrdila o prijavi tožnice v zavarovanje za krajši delovni čas. Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da četudi tožnica ni veljavno podpisala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, da je s konkludentnimi dejanji izkazala soglasje za delovno razmerje za določen čas, ker je v obdobju september 2022 do december 2022 na transakcijski račun prejemala plačo za krajši polovični delovni čas ter v zvezi z izplačilom plače ni imela pripomb ter je bila vključena v obvezno socialno zavarovanje, ki vključuje tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, s čimer bi naj bila tožnica seznanjena, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za polovični delovni čas. Navedeno za presojo, ali je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena za določen čas v skladu z 12. in 54. členom ZDR-1, ni relevantno. Dokazno breme, da so bili pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je na delodajalcu.

8. Prav tako se toženec neutemeljeno sklicuje, da je imel s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi vključitve tožnice v ukrepe aktivne politike zavarovanja, v skladu z zakonom o usposabljanju v sklopu projekta Zavoda RS za zaposlovanje, kar predstavlja razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 54. členu ZDR-1. Tožnica se je pri tožencu, na podlagi pogodbe o vključitvi v usposabljanje za delovno mesto kuhar, usposabljala v obdobju 25. 5. 2022 do 24. 8. 2022. Po končanem usposabljanju pa je nadaljevala z delom v lokalu toženca in predmet tega spora so pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 9. 2022 do 24. 4. 2023. 9. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno sledilo evidencam delovnega časa, ki jih je predložila tožnica (priloga A/2, A/3), saj je o številu opravljenih ur prepričljivo izpovedala tožnica ter je sodišče na podlagi zaslišanja toženca ugotovilo, da so bile evidence, ki jih je predložil toženec pripravljene za potrebe priprave odgovora na tožbo in da ne gre za evidence o izrabi delovnega časa, ki jih je bil toženec dolžan voditi skladno z določbo 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožnica bila zaposlena kot edina kuharica v lokalu - piceriji, ki je bil odprt šest dni v tednu po 10 ur in so šele v oktobru pri tožencu zaposlili pomoč v kuhinji, kar toženec ni prerekal. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče ne bi smelo upoštevati evidenc delovnega časa tožnice, ker niso objektivno preverljive. Sklicevanje toženca v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je imel toženec sklenjen poseben dogovor glede zaposlitve s tožnico, ter da je tožnica vzela del zaslužka iz blagajne toženca in tudi skrbela za poslovanje lokala ter da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sklenitev delovnega razmerja za osebe, ki opravljajo določeno funkcijo pri tožencu, npr. poslovodne osebe imajo lahko v skladu z 73. členom ZDR-1 drugačno ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno novoto predstavljajo tudi pritožbene trditve, da sta se stranki v spornem času dogovarjali, da bosta skupaj odprli picerijo in da se bo tožnica delno poplačala iz blagajne toženca, kar sta uredili s civilnopravno pogodbo.

10. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da tožnica ob nastopu dela ni podpisala pogodbe o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom in v ta namen ni nikogar pooblastila ter da je njen podpis na pogodbi ponarejen. Pravilno je zaključilo, da toženec ni dokazal, da je bila med strankama od 1. 9. 2022 dalje sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas s polovičnim delovnim časom v skladu z določbami od 54. do 56. člena ZDR-1. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožnici, da je bila dogovorjena plača v znesku 1.000,00 EUR. Toženec ni substancirano prerekal zahtevka tožnice iz naslova razlike plače in stroškov prehrane in prevozov. Trdil je le, da je tožnici izplačala vse s tem, da ji je za 20 ur tedensko plačala 537,22 EUR bruto.

12. Glede na to, da toženec ni evidentiral delovnega časa tožnice so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožnica ni izkazala, da je opravila nadurno delo in da bi moralo sodišče prve stopnje zato zahtevek tožnice zavrniti. Sklicevanje toženca, da bi lahko tožnica uveljavljala plačilo nadur le, če bi dokazala, da ji je delodajalec nadurno delo tudi izrecno odredil, pa je neutemeljeno. Sodba sodišča prve stopnje je tako v delu prisojenih nadur obrazložena in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato so neutemeljene pritožbene trditve o kršitvah 22. člena Ustave RS.

13. Neutemeljeno toženec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 2. točki 339. člena ZPP, ker je v postopku sodelovala oseba, ki je v sorodstvenem razmerju s partnerko tožnice B. B., pri tem pa ne navede poimensko osebe, ki je sodelovala v postopku. Sicer pa ZPP v drugem odstavku 72. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najkasneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške. Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).