Jedro

Materialnopravno pravilna je zavrnitev zahtevka za plačilo 1.700.000 SIT. V tem delu spremenjena tožba ni bila sklepčna, ker tožnik ni navedel, za katero desetletno obdobje v času od 1987 do 2004 uveljavlja odškodnino za izgubljeni zaslužek. To je prvostopenjskemu sodišču onemogočalo presojo o utemeljenih ugovorih zastaranja, zaradi česar ne bi smelo izdati vmesne sodbe.

Izrek

Revizija zoper odločitev o 2.712,40 EUR (650.000 SIT) se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženca zahteval plačilo odškodnine, ker je zaradi kršitve obveznosti kmetijske zemljiške skupnosti Občine ... iz menjalne pogodbe z 9. 12. 1987 utrpel premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek (glede podlage) utemeljen. Menilo je, da je toženi sklad pravni naslednik kmetijske zemljiške skupnosti, ki ni v celoti izpolnila svoje obveznosti iz menjalne pogodbe, ker ni predlagala njene zemljiškoknjižne izvedbe, kasneje pa to zaradi denacionalizacijskega postopka ni bilo več mogoče. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da sklad ni univerzalni pravni naslednik prejšnjih kmetijskozemljiških skupnosti kot upravljalcev kmetijskih zemljišč. Določbo četrtega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) je razlagalo tako, da se pravno nasledstvo nanaša le na upravljanje na sklad prenesenih zemljišč, zakon pa ni določil tudi prenosa sredstev, pravic in obveznosti prejšnjih upravljalcev.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga relativne procesne kršitve pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je po tožnikovem mnenju predrugačilo dejansko stanje, ko je spremenilo oceno prvostopenjskega sodišča, da tudi ravnanja toženčevih delavcev v zvezi z reševanjem nastalega problema dokazujejo, da se je toženec obnašal kot lastnik in gospodar zemljišč. S tem je kršilo drugi odstavek 374. člena (prav 347. člena) Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Da je materialnopravno zmotna presoja pritožbenega sodišča, da toženec ni pravni naslednik kmetijskozemljiških skupnosti, tožnik utemeljuje s sklicevanjem na posamezne določbe ZSKZ, na razloge Ustavnega sodišča Republike Slovenije v eni izmed njegovih odločb in na nelogičnost razlage za prenos samo upravljalskih upravičenj na prenesenih zemljiščih, ne pa tudi drugih pravic in obveznosti.

4. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročilo tožencu, ki ni vložil revizijskega odgovora.

5. Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

6. Tožnik je v tožbi prvotno zahteval plačilo zneska 10,768.204 SIT (44.934,92 EUR) kot odškodnino za škodo, nastalo zaradi neizvedbe menjalne pogodbe v zemljiški knjigi. Po tožbenih trditvah navedeni znesek predstavlja vrednost tistih tožnikovih zemljišč (k.o. A.), ki jih je z menjalno pogodbo dal v zameno za pridobljena zemljišča (k.o. B.). Ker je tožnik med pravdo dobil vrnjena in prevzel tudi posest na zemljiščih v k.o. A., njihove vrednostni ni več mogel terjati. Zato je na naroku 12. 11. 2004 spremenil tožbo. Zahteval je sicer le plačilo 2,380.000 SIT (9.806,38 EUR), ki pa ga je utemeljeval z drugačno trditveno podlago: 650.000 SIT (2.712,40 EUR) je zahteval kot povrnitev investicij v zemljišča v k.o. B., torej v tista, ki jih je dobil v zameno za svoja zemljišča, vendar pa so bila (zaradi neizvedbe menjalne pogodbe v zemljiški knjigi) več let kasneje vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu. Znesek 1,700.000 SIT (7.093,97 EUR) pa je utemeljeval z desetletno izgubo zaslužka, ker ni mogel uporabljati svojih v zameno danih zemljišč v k.o. A..

7. Kadar tožnik uveljavlja proti tožencu več zahtevkov z različno podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP). Zahtevek za povrnitev vlaganj v zemljišča v k.o. B. in zahtevek za plačilo izgube na zaslužku v zvezi z zemljišči v k.o. A. imata različno podlago (vezana sta na različne nepremičnine, očitno tudi na bistveno različno časovno obdobje, na njuno različno usodo, tožnik sam nakazuje še na različno pravno podlago pri prvem zahtevku). Zahtevek za povrnitev vlaganj v znesku 650.000 SIT (2.712,40 EUR) ne presega zneska 4.172,93 EUR (1,000.000 SIT), kar je glede na drugi odstavek 367. člena ZPP revizijski prag za dovoljenost revizije. Zato v tem delu tožnikova revizija ni dovoljena.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 1,700.000 SIT (7.093,97 EUR) na pritožbeni stopnji materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov. Glede na 371. člen ZPP v besedilu pred uveljavitvijo novele ZPP-D (novele v tej zadevi zaradi njene prehodne določbe drugega odstavka 130. člena ni mogoče uporabiti) je pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava izhajalo iz osnovne zahteve, da mora biti tožba sklepčna, da mora torej utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pojasnjeno je že bilo, da je tožnik na naroku 12. 11. 2004 tožbo spremenil. Takrat je glede tega zneska navedel le, da gre za izgubljeni dobiček zaradi desetletne neuporabe zemljišč v k.o. A. ter da je pri tem upošteval čisti računski dobiček in nekatere ekonomske dejavnike. Take trditve so presplošne in nezadostne, da bi utemeljevale tožbeni zahtevek. Manjka predvsem osnovna opredelitev, za katero desetletno obdobje od prepustitve zemljišč v k.o. A. v letu 1987 do spremembe tožbe v letu 2004 tožnik zahteva izgubljeni dobiček. Tožnik te trditvene podlage ni utemeljil niti kasneje kljub toženkinemu ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je zato v vmesni sodbi navedlo samo, da tožbeni zahtevek ni v celoti zastaral, o čemer da bo dokončno presojalo v končni sodbi, vendar je tak pristop materialnopravno zmoten, saj je treba o ugovoru zastaranja odločiti prej: če je zahtevek zastaran, potem tudi po podlagi ni utemeljen (primerjaj razloge pravnega mnenja Občne seje VS RS z 18. 12. 2001). Na toženkino pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja pritožbeno sodišče ni odgovorilo, ker je pritožbi ugodilo iz drugih razlogov. Zaplet je že v izhodišču povzročil sam tožnik z nesklepčnostjo svoje spremenjene tožbe.

9. Do revizijsko uveljavljane procesne kršitve v postopku na pritožbeni stopnji ni prišlo. Pritožbeno sodišče ni spremenilo dejanskega stanja o tem, kako so ukrepali toženčevi delavci po nastanku spora, le pomen ugotovljenega ravnanja je ocenilo drugače kot prvostopenjsko sodišče. Drugačna materialnopravna presoja ugotovljenega ravnanja ne pomeni spremembe dejanskega stanja in zato pritožbeno sodišče ni bilo dolžno razpisati pritožbene obravnave.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.