Jedro

Sodišče mora svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj je na naroku za glavno obravnavo preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je opredelilo le do zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov, ni obrazložilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec plačati znesek 349.171,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, znesek 2.277,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2007 dalje do plačila, znesek 101.137,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila, znesek 101.137,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje, znesek 101.137,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila in znesek 101.137,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. V III. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 7.783,23 EUR, v 15 dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzema bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa navaja, da je napačno naziranje prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nastanka škode. Tožeča stranka je v obravnavanem sporu vtoževala škodo, ki jo je utrpela, ker se zaradi ravnanja toženca ni mogla prijaviti na razpis A., izgubljeni dobiček za obdobje od leta 2009 do leta 2012, ker je bilo zaradi ravnanja toženca prekinjeno njeno sodelovanje s podjetjema B. in C. ter škodo, ki jo je utrpela, ko je toženec koristil že plačano jadrnico in na jadranje peljal določene osebe, zaposlene pri podjetju D. d.o.o. Tožeča stranka meni, da so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca, vključno s škodo. Tožeča stranka je v vlogi z dne 13. 6. 2013 obrazložila zahtevek iz naslova izgubljenega dobička in za svoje navedbe predložila listinske dokaze (seznam projektov, račune ter drugo dokumentacijo za obdobje od leta 2004 do leta 2008 in predlagala izvedenca finančne stroke). Skupna vrednost teh projektov je bila 10.113.720,73 EUR oziroma 2.022.744,15 EUR letno. Poleg tega je navedla, da je čisti dobiček vsakega od teh projektov znašal v povprečju vsaj 5 % vrednosti posameznega projekta, kar je v obdobju od leta 2004 do leta 2008 na letni ravni znašalo 101.137,21 EUR. To pa je bil dobiček, ki bi ga bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari tudi v obdobju od leta 2009 do leta 2012. Ta ocena je realna, toženec je ni grajal, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zakaj meni, da takšna ocena ni realna. Za škodno ravnanje toženca (do izpada dohodka pri tožeči stranki je prišlo zato, ker se je toženec s podjetjem B. dogovoril, da bo to podjetje začelo sodelovati s podjetjem E. d.o.o. in prenehalo sodelovati s tožečo stranko) je tožeča stranka predložila vse dokaze, vključno z računi za obdobje od leta 2004 do 2008, zapisnik o zaslišanju F.F., dopise in potrdila podjetja B. in predlagala izvedenca finančne stroke. Tožeči stranki ni jasno, katero obdobje naj bi upoštevala za oceno izgubljenega dobička, če ne obdobja od leta 2004 do vključno leta 2008. To štiriletno obdobje je uporabila zato, ker tudi izgubljeni dobiček vtožuje za obdobje štirih let, to je od leta 2009 do leta 2012. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, zakaj naj bi tožeča stranka vtoževala drugačen odstotek izgubljenega dobička. Ocena o 5 % izgubljenem dobičku je realna, v dokaz takšne ocene pa je tožeča stranka predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi se lahko do te ocene opredelil. Sodišče ne bi smelo brez izvedenca zgolj pavšalno zavrniti njenega zahtevka z navedbo, da ocena o 5 % čistem dobičku za obdobje od leta 2004 do leta 2008 ni pravilna in da to obdobje ni relevantno, saj strokovnega znanja za to nima. Zato bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ocena o 5 % čistem dobičku ni pravilna, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpovedbo toženca, da je podjetje E. izvedlo projekte za D., G., H., I., J. in K., z označbo vrednosti, pri čemer pa za posamezne projekte niti ni navedel vrednosti. Ker je projekte s produkti podjetja B. v obdobju po letu 2008 izvajalo toženčevo podjetje E. d.o.o., je zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v celoti utemeljen, saj bi enake posle opravljala tožeča stranka, če ne bi bilo škodljivega ravnanja toženca. Iz izpovedb toženca in zakonitega zastopnika tožeče stranke jasno izhaja, da je tožeča stranka zahtevek iz naslova izgubljenega dobička obrazložila, uporabila primerno obdobje in dokazala, da bi prihodek ustvarjala tudi v prihodnje, če ne bi ta prihodek zdaj ustvarjalo podjetje E. d.o.o. Ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko potrdil pravilnost ocene tožeče stranke o izgubljenem dobičku, je kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke, da bi uspela na razpisu A., če bi se lahko prijavila na ta razpis, zgolj špekulativne. Iz navedb tožeče stranke in izvedenih dokazov izhaja, da se je tožeča stranka dalj časa pripravljala na ta razpis (prodajne aktivnosti so trajale približno dve leti, izvajal jih je tudi toženec, izvedenih je bilo tudi približno 30 sestankov pri predstavnikih naročnika, …). Na podlagi razpisa je tožeča stranka prav zaradi zahtev po rešitvah B. vedno uspevala, zaradi toženčevega ravnanja pa se tožeča stranka na razpis A. ni mogla prijaviti. Iz predložene predkalkulacije za projekt A. je razvidno, da bi ponudba tožeče stranke znašala 2.032.500,00 EUR, torej bistveno manj od ponudbe L. d.d. (2.398.983,32 EUR) oziroma M. d.o.o. (2.228.069,70 EUR). Če bi se tožeča stranka na ta razpis prijavila, bi prav gotovo uspela, še sploh, ker v tem primeru L. oziroma E. ne bi imel podpore B. in C.. Ponudba tožeče stranke bi bila bistveno nižja od ostalih dveh ponudb, zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje neutemeljeni. Tožeča stranka se na ta razpis ni mogla prijaviti, ker je podjetje B. na razpisu podprlo podjetje E. d.o.o., ki se je prijavilo v okviru podjetja L. d.d. Za ta razpis so se pri tožeči stranki izvajale obsežne priprave oziroma predprodajne aktivnosti, vendar pa se tožeča stranka nanj ni mogla prijaviti zaradi škodljivih ravnanj toženca, ki je tožeči stranki speljal posle in sodelovanje s podjetjema B. in C.. Tožeča stranka bi na tem razpisu prav gotovo uspela, saj je uspela na vseh preteklih razpisih, pri katerih je ponudila rešitve podjetja B. Do vseh teh dejstev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi izgubljeni dobiček v zvezi s projektom A. je tožeča stranka dokazala s predloženimi dokazi, enako velja tudi za stroške predprodajnih aktivnosti, za pripravo dokumentacije in za druge potrebne stroške. Tega toženec niti ni prerekal, kalkulacijo tožeče stranke pa bi lahko preveril izvedenec finančne stroke, če bi ga sodišče prve stopnje postavilo. Ker tega ni storilo, je kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja tudi za razpis D. d.o.o. Do ponovljenega razpisa je v tem primeru prišlo zaradi neresničnih podatkov, ki jih je navajal toženec, po ponovljenem razpisu pa je bila izbrana tožeča stranka z bistveno nižjo ponudbo od njene prve ponudbe, zato ji je nastala vtoževana škoda. Stroški ponovne priprave razpisa so po oceni tožeče stranke znašali 6.000,00 EUR, kar bi lahko ugotovil tudi izvedenec finančne stroke. Sodišče prve stopnje pa je vse ostale dokaze tožeče stranke (ki jih tožeča stranka konkretno navaja v svoji pritožbi na straneh od 14 do 16) zavrnilo, pri čemer pa te svoje odločitve ni obrazložilo niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S tem je tožeči stranki odvzelo možnost, da izvaja dokaze v svojo korist in enakovredno sodeluje v postopku. V tem delu je izpodbijana sodba tudi neobrazložena, zato se te odločitve sodišča prve stopnje niti ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka z namenom dokazovanja zatrjevanih dejstev in utemeljevanjem svojega tožbenega zahtevka predlagala v izvedbo večje število dokazov, poleg tistih, ki jih je v obliki listinske dokumentacije vložila v spis (ta dokumentacija se nahaja v spisu v prilogah A). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke in toženca. V dokaznem sklepu, sprejetem na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2014, je sodišče prve stopnje navedlo, da zaključuje dokazni postopek, ker je zadeva dovolj razjasnjena in da se vsi ostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo. V zvezi s tem je pooblaščenec tožeče stranke ugovarjal procesno kršitev po 286.b členu ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, pri čemer je te dokaze tudi posamično navedel in pojasnil, katera dejstva s temi dokazi dokazuje. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2004 ni razvidno (to ne izhaja niti iz zapisnikov prejšnjih dveh narokov za glavno obravnavo), da bi sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj preostalih predlaganih dokazov tožeče stranke ni izvedlo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku prebralo tudi vse listine, ki sta jih v dokazne namene predlagali stranki (priloga A2 - A121, B2 - B7), preostale predlagane dokaze pa je zavrnilo kot nepotrebne z obrazložitvijo, da nudijo izvedeni dokazi zadostno podlago za odločitev.

6. Odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je glede na 213. in 287. člen ZPP pridržana sodišču. Ob tem pa je potrebno poudariti, da pri tej odločitvi ne gre za povsem prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije; Ustava RS, Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nadalj.). Vendar to ne pomeni, da je pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokazov, ki ne bi bili bistveni za zadevo. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče sme zavrniti tudi izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva, ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012). Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov mora sodišče ustrezno obrazložiti.

7. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj je na naroku za glavno obravnavo preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je opredelilo le do zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov ni obrazložilo, tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003) oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov ni ustrezno obrazložilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo lahko sodišče prve stopnje zgoraj ugotovljeno pomanjkljivost odpravilo.

8. Pritožbeno sodišče pa se v nadaljevanju opredeljuje tudi do nekaterih bistvenih pritožbenih očitkov tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovitve oziroma stališča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2013 obrazložila zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, za svoje navedbe predložila listinske dokaze in predlagala tudi izvedenca finančne stroke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz te pripravljalne vloge izhajala le ocena tožeče stranke o tem, koliko naj bi znašal njen dobiček v obdobju od leta 2004 do 2008. Sodišče prve stopnje ima prav, da je imela tožeča stranka na razpolago vso dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko točno izračunala višino zatrjevanega dobička v tem obdobju, kar bi lahko pomenilo tudi ustrezno podlago za ugotavljanje višine izgubljenega dobička za obdobje od leta 2009 do 2012 (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Šele v takšnem primeru bi bilo mogoče po stališču pritožbenega sodišča oceniti, ali bi tožeča stranka ob normalnem teku stvari dobiček ustvarjala tudi v bodoče in koliko bi ta znašal. Tožeča stranka v pritožbi nadalje zatrjuje, da je kot osnovo za vtoževani izgubljeni dobiček v obdobju od leta 2009 do 2012 vzela primerljivo obdobje in da ji ni jasno, katero obdobje naj bi upoštevala, če ne obdobja let od 2004 do 2008. Ob tem je potrebno ugotoviti, da predstavlja obdobje let od 2004 do 2008, v katerem naj bi imela tožeča stranka povprečno 5 % dobiček, obdobje petih let, medtem ko tožeča stranka izgubljeni dobiček vtožuje za obdobje štirih let (od leta 2009 do 2012). Razen tega je iz podatkov spisa (A119) razvidno, da je tožeča stranka v letu 2004 izvedla kar šest projektov (medtem ko je v preostalem štiriletnem primerjalnem obdobju izvedla le še devet projektov), pri čemer je bila tudi skupna vrednost projektov v letu 2004 precej nad povprečjem letnega izračuna za celotno primerjalno obdobje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi tožeča stranka vtoževala drugačen odstotek izgubljenega dobička. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi ji tudi v obdobju let od 2009 do 2012 nastajal dobiček v višini 5 % in ne, da bi morala vtoževati izgubljeni dobiček v drugačnem odstotku. Teh pomanjkljivih trditev tožeče stranke pa ne bi mogel nadomestiti niti dokaz z izvedencem finančne stroke, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bile le špekulativne navedbe tožeče stranke, da bi uspela na razpisu A., če bi se prijavila. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil ta razpis prekinjen s strani naročnika, ker je prišlo do bistvenega odstopanja informativnih cen v prijavah od ocenjene vrednosti naročnika (B21, A118), na podlagi izvedenih dokazov pa ni mogoče zaključiti, da bi na tem razpisu tožeča stranka uspela s ponudbo v višini, ki izhaja iz njene predkalkulacije (A69). Razen tega je tožeča stranka v zvezi s tem poslom vtoževala izgubljeni dobiček v vrednosti približno 15 % vrednosti projekta po predkalkulaciji, pri čemer pa niti ni pojasnila višine tega izgubljenega dobička, oziroma zakaj naj bi bil ta višji od 5 %, ki ga sicer vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno ugotovilo, da tožeča stranka tudi v zvezi z razpisom D. d.o.o. ni dovolj jasno in določno navedla, kako je prišla do zneska, ki ga zaradi tega razpisa vtožuje, tega pa ni znal pojasniti niti zakoniti zastopnik tožeče stranke, ko je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišan.

9. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.