Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo, pravilno pa je tudi ugotovil, da tožnik ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti in ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejel prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vloženo na podlagi določbe prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). V obrazložitvi odločbe med drugim povzema kaj je tožnik povedal na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu ter podrobno povzema določilo 1.č člena ZUSDDD. Ugotavlja, da je tožnik bil dne 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je 23. 12. 1990 imel prijavljeno stalno bivanje v Republiki Sloveniji, 26. 2. 1992 pa je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Iz njegovih izjav je razvidno, da je skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo. Po mnenju prvostopenjskega organa odhod tožnika sicer ni neposredno posledica izbrisa, je pa upošteval izjavo tožnika, da se je v Republiko Slovenijo poskušal vrniti februarja ali marca 1992, kljub temu da za to ni predložil posebnih dokazil. Po oceni prvostopenjskega organa pa tožnik v nadaljevanju ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Pri tem prvostopenjski organ poudarja, da je tudi sam tožnik večkrat izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti. Tožnik ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Nasprotno, v svojih izjavah je večkrat povedal, da se ni poskušal vrniti.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da v postopku ni bil upoštevan 23. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Prav tako mu ni bilo omogočeno, da sodeluje v postopku izvedbe dokazov, to je z zaslišanjem prič. Razen tega je izrek odločbe nejasen in nesmiseln, odločba nima jasne obrazložitve, na podlagi česa je prišlo do zavrnitve prošnje. Tožniku je bila kršena pravica, da sodeluje v postopku, ker ni bil vabljen na ustno obravnavo, ko so bile zaslišane priče. Poleg tega je pogoj določene maksimalne desetletne dopustne odsotnosti v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Tožnik tudi navaja, da je prvostopenjski organ pristransko citiral samo določene dele njegovih izjav. Nedvomno je tožnik zapustil Slovenijo zaradi dopusta in se je nameraval vrniti nazaj. Vrnitev pa jim je bila onemogočena. Razen tega je stalno povpraševal po možnosti vrnitve in ureditvi statusa. V tožbi se sklicuje tudi na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) z dne 13. 7. 2010 v primeru Zorana Minića, ki je tudi odšel z območja Republike Slovenije in je sodišče ugotovilo, da je imel center življenjskih interesov v Sloveniji. Prvostopenjski organ tudi napačno tolmači vsebino pojmov dejansko življenje in središče življenja. Tožnik si je večkrat poskušal urediti status v Sloveniji. Izkušnje tožnika so take, da nobenemu od njegovih prijateljev ni uspelo urediti statusa. Zakonsko določena maksimalna desetletna dopustna odsotnost je protiustavna. Poleg tega je stališče upravnih enot neenotno glede tega, od kdaj se šteje ta rok. Zaradi neustavnosti določb ZUSDDD bi lahko tožena stranka zavrnila uporabo določb ZUSDDD in uporabila inštitut exceptio illegalis. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi navaja enake razloge, kot jih je navajal že v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka že opredelila v svoji odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega življenja od tega dne dalje. ZUSDDD v 1.č členu določa kdaj se šteje, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja in katere odsotnosti se štejejo za upravičene. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da je v primeru tožnika podan razlog upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar je bilo potrebno ugotavljati, ali se je tožnik poskušal vračati v nadaljnjem petletnem obdobju. Četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD namreč določa, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljevanjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ker kljub temu, da je bil v prvem petletnem obdobju upravičeno odsoten, niso podani poskusi vračanja v drugem petletnem obdobju. Ker se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo, pravilno pa je tudi ugotovil, da tožnik ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti in ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.

7. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da naj bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ki jo določa 23. člen URS. Navedeno določilo določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Že samo dejstvo, da o pravilnosti izpodbijane odločbe odloča sodišče, dokazuje, da je tožniku zagotovljena pravica do sodnega varstva. Tožniku prav tako ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj je imel pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo.

8. Glede navedbe tožnika, da mu ni bilo omogočeno, da sodeluje pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič, pa sodišče pojasnjuje, da v prvotnem postopku tožniku to res ni bilo omogočeno in je prav zaradi tega bila prvotna odločba o zavrnitvi njegove prošnje (odločba z dne 5. 5. 2014) s sodbo št. I U 1386/2014-10 z dne 4. 2. 2015 odpravljena in je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Vendar pa je v ponovljenem postopku prvostopenjski organ upošteval navodilo sodišča in je dal tožniku možnost, da sodeluje pri dokazovanju z zaslišanjem prič. Tožnik je bil na ustni obravnavi 7. 10. 2015 tudi prisoten in je na zaslišanju tudi sodeloval. Predočeno mu je tudi bilo, kaj sta povedali priči dne 6. 11. 2013, ki se ustne obravnave dne 7. 10. 2015 nista udeležili.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrek odločbe nejasen in da naj bi bila nejasna obrazložitev. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne, iz obrazložitve pa je razvidno, da je ključni razlog za zavrnitev ta, da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ker po prvi petletni upravičeni odsotnosti iz Republike Slovenije ni izkazana poskušana vrnitev vračanja v drugem petletnem obdobju, kot to določa četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD. Obrazložitev odločbe je torej dovolj jasna in razumljiva, da se jo da preizkusiti.

10. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je pogoj, ki določa rok odsotnosti, ko se šteje odsotnost še za upravičeno, v nasprotju z EKČP. Tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi bil ta pogoj v nasprotju z EKČP, sodišče pa tudi ni našlo nasprotij tega zakonskega pogoja z EKČP. 11. Sodišče tudi meni, da je prvostopenjski organ pravilno citiral izjave tožnika, kar je možno ugotoviti z vpogledom v upravni spis, konkretno v zapisnike o zaslišanju priče in tožnika. Tožnik pa tudi konkretno ne navaja, katera izjava naj bi bila v odločbi pristransko citirana.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da se je tožnik nameraval vrniti v Slovenijo in da se ni mogel vrniti nazaj, pa sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ sledil tožnikovim navedbam, da je bil enkrat na meji zavrnjen in mu je tudi priznal, da je podana upravičena odsotnost za prvo petletno obdobje od zapustitve Republike Slovenije. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se je večkrat pozanimal o poskusih vrnitve v Slovenijo in o ureditvi statusa, pa sodišče pojasnjuje, da je glede izpolnitve pogoja poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju v konkretnem primeru relevantno obdobje med leti 1996 in 2001. V tem obdobju pa tudi po mnenju sodišča niso bili podani poskusi vračanja. Na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije dne 14. 10. 2013 je tožnik na vprašanje, kako se je poskušal vrniti, odgovoril, da se ni poskušal. Ko je bila na ustni obravnavi zaslišana priča A.A. dne 7. 10. 2015, je tožnik podal izjavo, da ko so v Srbiji enkrat uredili dokumente, so izvedeli, da morajo, če želijo priti v Slovenijo, imeti garantno pismo. Povedal je, da je hčerka na ta način tudi prišla v Slovenijo. Rekel je, da je prišla le na obisk in ne z namenom, da bi iskala možnost vrnitve. Sam se ni poskušal vrniti zato, ker je bil brez službe in posledično brez denarja. Rekel je, da pri uradnih osebah ni nikoli preverjal, kakšne so možnosti vrnitve. Pri ljudeh, ki so prihajali v Srbijo, je izvedel, da v Sloveniji ni dela, prav tako kot ga ni v Srbiji, in da ni možnosti vrnitve. Na veleposlaništvu ni zaprosil za izdajo vizuma. Hčerka je prišla v Slovenijo še enkrat in to samo na obisk. Glede na tako izjavo, podano dne 7. 10. 2015, ni mogoče sklepati, da bi bili podani poskusi vračanja v smislu četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj tožnikova ravnanja ne kažejo na aktivnosti, ki bi kazale na poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo in z nadaljevanjem z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji v drugem petletnem obdobju.

13. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo ESČP z dne 13. 7. 2010 v zadevi Zorana Minića in s tem v zvezi izpostavlja točko 186 v zvezi s točko 359 iz te odločitve. V omenjenih delih sodbe ESČP št. 243 z dne 13. 7. 2010 je navedeno, da je dejstvo, da je večina od pritožnikov v Sloveniji vzpostavila družinsko življenje ali vzdrževalo vezi s sorodniki, živečimi v Sloveniji. Navedeno je, da so tam razvili mrežo osebnih, socialnih, kulturnih, jezikovnih in ekonomskih odnosov, ki sestavljajo zasebno življenje vsakega človeka. Iz tožbe ni razvidno, zakaj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s sodbo ESČP v tej točki (točka 359). V konkretnem primeru sodišče sicer ne dvomi, da je imel tožnik do trenutka zapustitve Republike Slovenije v Sloveniji vzpostavljeno družinsko življenje in da je del svojega življenja tudi preživel v Sloveniji. Vendar pa je glede na zahteve ZUSDDD potrebno, da se je oseba po preteku prve petletne upravičene odsotnosti v nadaljnjem petletnem obdobju tudi poskušala vračati. Tega pa v konkretnem primeru, kot je bilo že pojasnjeno, ni bilo. Iz tožbe tudi ni konkretno razvidno, zakaj tožnik meni, da je prvostopenjski organ napačno tolmačil vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja.

14. V zvezi s tožbeno navedbo, da imajo upravne enote neenako prakso pri odločanju v upravnih postopkih v tovrstnih zadevah, pa sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru predmet spora odločba, ki je bila izdana v postopku, ki se nanaša konkretno na tožnika in je sodišče lahko le v tem obsegu ocenjevalo pravilnost izpodbijanega akta.

15. Tožnik v tožbi tudi meni, da je tožena stranka imela možnost uporabiti inštitut exceptio illegalis s tem, da ne bi upoštevala (po tožnikovem mnenju neustavnih) določb ZUSDDD. Glede teh tožbenih navedb pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni konkretno navedel, katere določbe ZUSDDD naj bi bile v nasprotju s konkretnim členom URS, ampak to zgolj na splošno zatrjuje, sodišče pa samo tudi ni našlo neustavnosti v določbah ZUSDDD. Ne glede na navedeno pa upravni organi nimajo možnosti uporabiti inštituta exceptio illegalis, ampak ima to možnost le sodišče. Čeprav sodišče ni našlo nobene neustavnosti v določbah ZUSDDD, pa tudi v primeru, če bi menilo, da je zakon v nasprotju z URS, ne bi moglo uporabiti navedenega inštituta, saj se le-ta lahko uporabi le v primeru uporabe podzakonskih predpisov. V primeru dvoma v ustavnost zakonskih določil bi moralo sodišče, če bi tako neustavnost res ugotovilo, postopek prekiniti in vložiti zahtevo za oceno ustavnosti ZUSDDD.

16. Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki 2 izreka:

17. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.