Jedro

Praviloma se mora obveznost izpolniti kupcu oziroma naročniku, vendar je veljavna izpolnitev tretjemu namesto upniku, če ta za prejemnika izpolnitve določi tretjo osebo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155376/2011 z dne 22. 10. 2011 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka za znesek 2.664,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2010 do plačila in 71,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11 2011 do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo 607,86 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani (prvi odstavek 459. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena istega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Čeprav je sodišče prve stopnje pri izpodbijani sodbi navedlo kot pravno podlago le določbo 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje pojem prodajne pogodbe, pritožbeno sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje, na katerega je vezano, ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za kupno pogodbo z izpolnitvijo obveznosti tretji osebi (280. člen OZ), kar sicer ni naravno za pravno razmerje inter partes, je pa v skladu s prostim urejanjem obligacijskih razmerij in je načeloma splošno priznano.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila dobavo 3577 litrov kurilnega olja na naslov tretjega D. G.. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v pravnem razmerju s toženo stranko. Presoja sodišča o sklenitvi pogodbe med tožečo stranko in toženo stranko s tako vsebino je oprta ne le na dokazni oceni računa, konta in dobavnice, kot zmotno navaja pritožba, pač pa tudi v tej povezavi na izpovedbi priče N. K., kot tudi upoštevaje procesno dejanje tožene stranke glede priznanja o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in kasnejšega zanikanja tega (2. odst. 214. člena ZPP). S pritožbenimi navedbami, da dobave olja ni naročila tožena stranka, pač pa tretji, da je priča izjavila, da je bilo olje naročeno s strani tretjega, izpodbija dokazno oceno, s tem pa dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišča prve stopnje. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Zato ti očitki niso upoštevni.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da sta bili bistveni sestavini pogodbe, to je cena in predmet (količina in vrsta), soglasno določeni. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ta elementa pogodbe nista bila sporna.

9. Vsebina pogodbe med pravdnima strankama je bila v tem, da se dobavi kurilno olje na naslov DG. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka naročilo izpolnila v skladu z dogovorjenim. Izročitev olja tretjemu je bila opravljena. Tožeča stranka je veljavno izpolnila obveznost z izročitvijo kupljene stvari tretjemu, ki glede na vsebino pogodbe sodi v krog oseb, določenih v 280. členu OZ (1). Pritožba se neutemeljeno zavzema, da že samo dejstvo, da je bilo blago dostavljeno tretjemu, kaže na prodajno razmerje med tožečo stranko in tretjim D. G.. Praviloma se mora obveznost izpolniti kupcu oziroma naročniku. Vendar je veljavna izpolnitev tretjemu namesto upniku, če ta za prejemnika izpolnitve določi tretjo osebo. Ravno v tej zadevi je, glede na vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, šlo za takšno situacijo. Izpolnitev pogodbe (izročitev predmeta), po dogovoru s toženo stranko opravljena tretji osebi, v razmerju do tožeče stranke ne vpliva na toženkino obveznost plačila naročenega in kupljenega blaga ter tako ne daje podlage za pritožbeno stališče tožene stranke, da ni pasivno legitimirana v sporu. V razmerju do tožeče stranke, ki je pogodbeno obveznost izpolnila po navodilih in v skladu z zahtevami tožene stranke, se tožena stranka ne more razbremeniti plačilne obveznosti. Za njuno razmerje ni pomembno, ali je tretji na ta način dobil kakršnokoli neupravičeno korist; to je stvar, ki jo lahko tožena stranka ureja le v razmerju do tretjega.

10. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Glej M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, str. 315, 316.