Jedro

Poleg delodajalca nosi odgovornost za varnost in zdravje tudi naročnik del zgolj tedaj, ko organizira, odreja in nadzira delo; ko mu torej delodajalec delavce posodi. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe razkriva, da ne gre za tak primer. Obveznost nadzora kvalitete opravljenega dela in končnih izdelkov s strani naročnika ni vključevala tudi dolžnosti dajanja navodil o načinu in organizaciji dela ter skrbi za usposobljenost delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od toženke zahtevala plačilo 3.714,80 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 3.700,00 EUR od dne 3. 3. 2012 dalje do plačila in od zneska 14,80 EUR od dne 10. 4. 2010 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je sodišče naložilo v plačilo 56,47 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporen obstoj škodnega dogodka, zmotna pa je odločitev, da tožena stranka za njegov nastanek ne odgovarja. Toženka je prepozno oz. sploh ni prerekala tožnikovih trditev, da je njen zavarovanec opustil dolžnosti, ki jih ima po Zakonu o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD) in po Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba). Sodišče bi neprerekana dejstva moralo šteti za priznana, ker tega ni storilo, je prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka prav tako ni prerekala, da je T. sam podrobno organiziral potek dela, izdajal delovne naloge, in da je določena dela opravil tudi sam, zato odgovarja solidarno z izvajalcem D., d.o.o., saj so se njune dolžnosti glede izvajanja ukrepov s področja varnosti prepletale oz. so bile v pretežni meri na T. T. je bil dolžan poskrbeti za osebna zaščitna in delovna sredstva, torej je bil dolžan skrbeti tudi za dejansko uporabo teh sredstev in za varno uporabo nevarnih delovnih orodij. Nevarno dejavnost je naročil T., zato je to šteti za njegovo dejavnost. Po sodbi VSRS II Ips 659/2007 riziko iz opravljanja nevarne dejavnosti nosi tisti, v čigar interesu se dejavnost opravlja. Pri presoji objektivne odgovornosti ni potrebno, da bi se ugotavljala vzročna zveza med načinom škodnega dogodka in dejavnostjo zavarovanca tožene stranke. Iz Sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti (v nadaljevanju: Sporazum) izhaja dolžnost T., da skrbi za varnost in zdravje delavcev na skupnem delovišču. Odgovornost za nastalo škodo ni mogoče pogodbeno izključiti. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri razjasnilo in ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ne odgovarja tožniku za škodo, ki mu je nastala pri delovni nesreči. 6. Tožnik se je poškodoval pri delu s kotno brusilko. Zaposlen je bil pri samostojnem podjetniku A. A., s.p., ki je bil podizvajalec glavnega izvajalca D., d.o.o., pri izvedbi vzdrževalnih del na objektu naročnika T. Glavno vprašanje obravnavane zadeve je, ali tožniku za nastalo škodo odgovarja naročnik del – T. (zavarovanec tožene stranke). Tožnik je uveljavljal tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovornost, sodišče prve stopnje pa je njegov zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je T. vzdrževalna dela predal glavnemu izvajalcu - podjetju D., d.o.o., ki je samo organiziralo, odrejalo in nadziralo opravljanje del ter tožniku tudi priskrbelo kotno brusilko. Glede objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni zatrjeval vzročne zveze med načinom nastanka poškodb in neustreznostjo delavnice.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni prerekala tožbenih trditev o neizpolnitvi obveznosti po ZVZD in Uredbi. Bistveni ugovor tožene stranke, ki ga je ta podala že v odgovoru na tožbo, je, da je bil za nadzor nad delom tožnika odgovoren njegov delodajalec D., d.o.o., medtem ko naročnik te odgovornosti napram tožniku ni imel. Čeprav splošen, ta ugovor (v primeru utemeljenosti) v resnici prereka večino tožbenih naracij, saj po njem naročnik, čeprav nosilec samostojnih odgovornosti na delovišču (ki jih tekom postopka zatrjuje tožnik), za konkretnega delavca ni odgovarjal kot njegov delodajalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zavarovanca tožene stranke ne moremo šteti za neformalnega delodajalca v luči odločb Vrhovnega sodišča RS(1), zato ga v odnosu do tožnika ne zavezujejo obveznosti delodajalca po ZVZD. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Poleg delodajalca nosi odgovornost za varnost in zdravje tudi naročnik del zgolj tedaj, ko sam organizira, odreja in nadzira delo; ko mu torej delodajalec delavce posodi.(2) Dejanska podlaga izpodbijane sodbe razkriva, da ne gre za tak primer. Konkretno delo brušenja s kotno brusilko tožnik ni opravljal po navodilu zavarovanca tožene stranke ali v okviru njegove organizacije, temveč mu je konkretno delo odredilo podjetje D., d.o.o., ki mu je priskrbelo tudi orodje za delo. Medtem ko dejstva primera kažejo, da v razmerju med tožnikovim dejanskim delodajalcem (podizvajalcem) in glavnim izvajalcem (podjetjem D., d.o.o.) lahko govorimo o razmerju „neformalnega delodajalca“ z vidika prakse Vrhovnega sodišča RS, nadaljnji odnos med glavnim izvajalcem in naročnikom teh značilnosti ni imel. 8. Izvedeni dokazni postopek pred prvostopenjskim sodiščem ovrže nadaljnji pritožbeni argument, da naj bi se dolžnosti T. in D., d.o.o., prepletale oz. naj bi bile v pretežnem delu na T. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da obveznost nadzora kvalitete opravljenega dela in končnih izdelkov s strani naročnika ni vključevala tudi dolžnosti dajanja navodil o načinu in organizaciji dela ter skrbi za usposobljenost delavcev, ki so delali po navodilih D., d.o.o. Teh ugotovitev ne ovrže niti Sporazum, sklenjen med naročnikom in glavnim izvajalcem, in ki v nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožba, ne določa njune solidarne odgovornosti. Po izrecni določbi Sporazuma (Posebne zahteve na str. 4) ostaja v razmerju do podizvajalcev izključno odgovoren samo izvajalec. Za varnost in zdravje delavcev je T. (skladno z določbo IV.6 Sporazuma) odgovarjal zgolj v primeru tistih delavcev, ki so bili neposredno vključeni v delovne skupine T., ne pa tudi za delavce drugih (pod)izvajalcev. To je skladno tudi s samim namenom sklenitve sporazuma po 25. členu ZVZD, ki ni v razporeditvi odgovornosti med naročnikom in izvajalcem, temveč v določitvi skupnih ukrepov dveh (ali več) delodajalcev, katerih delavci delajo na istem delovišču (saj zaradi sočasnega dela prihaja do povečanja nevarnosti, zaradi česar je nujna določitev skupnih ukrepov). Sporazum tako določa obveznosti T. kot delodajalca za njegove (na skupnem delovišču prisotne) delavce, ne pa njegovih morebitnih obveznosti v svojstvu naročnika del, ki jih je predal v delo drugemu izvajalcu, in za izvedbo katerih odgovarja izvajalec.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo naslovnega sodišča I Cp 3851/2011 o tem, da se odškodninske odgovornosti na drugega ne da prenesti s pogodbo. V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi zavarovanec tožene stranke (naročnik) s sklenitvijo Sporazuma na glavnega izvajalca prenesel odgovornost za varnost in zdravje tožnika kot delavca, pač pa naročnik ne nosi odgovornosti, ker ga glede na okoliščine primera ne moremo šteti za tožnikovega delodajalca (odgovarja pa za delavce, ki so na skupnem delovišču delali kot njegovi, torej naročnikovi delavci). Dejstva, s katerimi se ukvarja ta pravda, so tako bistveno drugačna od dejanske podlage citirane odločbe, ki se je ukvarjala z vprašanjem odškodninske odgovornosti lastnika stavbe za škodo, ki je v stavbi (konkretno: zaradi mokrih površin) nastala tretjim osebam.

10. Po navedbah pritožnika naj bi odgovornost zavarovanca tožene stranke izhajala tudi iz domnevne kršitve določb Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. K ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je T. obveznosti naročnika po Uredbi izpolnjeval, pritožbeno sodišče še dodaja, da so trditve tožnika v tem delu nesklepčne(3), saj tekom postopka ni pojasnil povezave med zatrjevanimi kršitvami (o imenovanju koordinatorja in izdelavi varnostnega načrta) in nastalo poškodbo. Kršitve Uredbe, ki jih pritožba (sicer neutemeljeno) šteje za nesporne, tako ne moremo šteti za vzrok škodnega dogodka, saj tožnik ni zatrjeval in (še manj) dokazal vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo.

11. Pritožnik pa ne more uspeti niti z uveljavljanjem objektivne odškodninske odgovornosti. Čeprav drži, da predstavlja kotna brusilka nevarno stvar, delo z njo pa nevarno dejavnost, te nevarnosti v konkretnem primeru ne moremo pripisati zavarovancu tožene stranke kot naročniku vzdrževalnih del. S konkretno dejavnostjo brušenja se po povedanem namreč ni ukvarjal zavarovanec toženke, temveč tožnikov (neformalni) delodajalec - podjetje D., d.o.o. Nevarna dejavnost se tako ni opravljala kot dejavnost naročnika (kot to zatrjuje pritožba), temveč zgolj za naročnika in kot dejavnost glavnega izvajalca. Tudi izbira (nevarnega) delovnega sredstva je dolžnost delodajalca. Podlaga objektivni odgovornosti pa ne more biti niti lastništvo delavnice, saj (kot to ugotavlja že izpodbijana sodba) tožnik ni zatrjeval, da je do poškodbe prišlo prav zaradi nevarnih lastnosti delavnice.

12. V sled navedenemu pritožbeno sodišče zaključuje, da lahko za škodo, ki je nastala tožniku, (krivdno in objektivno) odgovarja le tožnikov delodajalec, ne pa zavarovanec tožene stranke kot naročnik vzdrževalnih del. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): VSRS II Ips 634/2004 z dne 12. 1. 2006, II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009, II Ips 199/2007 z dne 28. 6. 2010, II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010, II Ips 21/2012 z dne 13. 9. 2012. Op. št. (2): Tako izhaja tudi iz odločbe VSRS II Ips 659/2007, na katero se sklicuje pritožba.

Op. št. (3): Nesklepčnost je okoliščina, ko tožbeni zahtevek po materialnem pravu, glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen (tretji odstavek 318. člena ZPP).