Jedro

Navajanje nove pravne podlage brez trditvene podlage je pritožbena novota, ki v pritožbeni fazi postopka ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 34090/2011 z dne 18. 3. 2011 razveljavilo v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka sodbe). Tožeči stranki M. K. je naložilo, da povrne toženi stranki M. L. pravdne stroške v znesku 1.767,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožnica. Navaja, da ni sporno, da je 17. 6. 2009 izročila toženki 40.000,00 EUR. Iz zaslišanja tožnice pa izhaja, da je s toženko sklenila posojilno pogodbo za dani znesek. To izjavo potrjuje tudi listina z dne 17. 6. 2009. Toženka je prejeti znesek dolžna vrniti tožnici, saj gre le za razmerje med njima kot fizičnima osebama. Stranki nista sklenili družbene pogodbe, ki bi se nanašala na dogovor o skupnem poslu in o tem, da bi za skupni projekt prispevali vsaka ½ in si v enakem deležu tudi razdelili dobiček ali izgubo. Tudi ne drži, da za rešitev te zadeve ni pomemben odnos med W. E. iz D. in firmama L. d.o.o. in P. d.o.o. Nadalje navaja, da je tožena stranka predložila listine v nemškem in angleškem jeziku, sodišče pa toženke ni pozvalo, da predloži prevode teh listin. Sodišče pa je v sodbi oblikovalo tožbeni zahtevek drugače, kot ga je tožeča stranka opredelila in postavila v vlogi dne 17. 12. 2011. Pritožba pa nadalje še navaja, da v primeru, če ni druge podlage kot je posojilna pogodba, vseeno obstaja obveznost za vračilo tega denarja na podlagi pravil o neopravičeni obogatitvi. Zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da predstavlja izročeni znesek 40.000,00 EUR toženki posojilo, pa samo po sebi ne dokazuje oziroma ne pomeni upravičenosti, da toženka ni dolžna tožnici vrniti omenjenega zneska, saj bi moralo sodišče v tem primeru uporabiti pravilno materialnopravno podlago za odločitev o samem tožbenem zahtevku – zakonsko obveznost – vračilo neupravičene obogatitve ob nespornem premiku premoženja, ki se je v konkretnem primeru zgodil. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožnice in v celoti pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na konkretne navedbe v pritožbi je dodati, da je tožnica ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da njen zahtevek do toženke temelji na posojilni pogodbi z dne 17. 6. 2009 (priloga A4). Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da zapisa v prilogi pod A4 ni mogoče šteti kot posojilno pogodbo, pač pa le kot potrdilo o tem, da je toženka 17. 6. 2009 od tožnice M. L. prejela 40.000,00 EUR. Listina ni naslovljena, prav tako iz nje ne izhaja, da gre za posojilo, niti da je znesek prevzemnica dolžna vrniti in tudi ne do kdaj. Da gre za posojilo, je zatrjevala le tožnica. Toženka in priče pa so povedale, da sta bili pravdni stranki poslovni partnerki v projektu nakupa in prodaje nakita E.. Sporni znesek je predstavljal avans za pokritje polovice stroškov skupnega projekta. Torej je šlo za poslovno razmerje med pravdnima strankama in ne za razmerje pravdnih strank oziroma njunih d.o.o. do W. E. z D., s katerim so se glede nakita dogovarjali. Zato navajanja v pritožbi o odnosu pravdnih strank do E. za rešitev te zadeve niso pomembna – niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja. Toženka je z navajanjem oziroma opisovanjem razmer dokazovala le to, da prejeti denar ni bil posojilo, ki bi ga bila dolžna vrniti tožnici.

6. Pritožnica nadalje očita sodišču, da toženke ni pozvalo, da predloži prevode listin po sodnem tolmaču in to iz nemščine v slovenščino. Iz spisa izhaja, da so listine pod B16 prevedene po sodnem tolmaču M. H. Prevedeni niso računi v priloga od B2 do B15, ki pa se ne nanašajo na razmerje med pravdnima strankama in na odločitev sodišča niso vplivala, tožnica pa tekom postopka prevodov niti ni zahtevala.

7. Sodišče je izrek sodbe oblikovalo tako kot se oblikuje v primeru, če se postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in nato po ugovoru nadaljuje v pravdnem postopku. Z oblikovanjem tožbenega zahtevka v vlogi z dne 28. 12. 2011 pa tožeča stranka od tožene ni zahtevala popolnoma nič drugega in nič drugače kot s predlogom za izvršbo. Odločitev sodišča je pravilna.

8. Šele v pritožbi pa tožnica pravi, da v primeru, če pravna podlaga za vrnitev denarja ni posojilna pogodba, obveznost toženke za vračilo denarja obstoji na podlagi pravil o neopravičeni obogatitvi. Navajanja nove pravne podlage brez trditvene podlage pa je pritožbena novota, ki v pritožbeni fazi postopka ni dovoljena (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato tudi na te navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja.

9. Pritožba tožeče stranke po povedanem ni utemeljena. Ker prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nepravilnosti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločilo je tudi, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve. Bil je nepotreben, zato jih krije tožena stranka sama.