Jedro

V konkretnem primeru je prišlo do statusne spremembe prejšnjega toženčevega delodajalca A. d. o. o., katerega del se je skupaj s pripadajočim premoženjem oddelil in pripojil k tožeči stranki. Delavci, ki so svoje delo opravljali v povezavi s tem premoženjem, pa so prav tako prešli k tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi toženec prešel k tožeči stranki že na podlagi 73. člena ZDR. Ker je toženec prešel od prejšnjega delodajalca k tožeči stranki na podlagi samega zakona, je že na podlagi samega zakona tožeča stranka vstopila v vse pravice in obveznosti, ki jih je imela do toženca prejšnja delodajalka A. d. o. o., torej tudi v pravice in obveznosti iz pogodbe o študiju ob delu. S pogodbo o študiju ob delu se je toženec zavezal, da bo po zaključenem študiju ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu 3 leta, v nasprotnem primeru pa bo povrnil delodajalcu vse oziroma sorazmerni del stroškov študija, če bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na njegovo željo ali po njegovi krivdi. Toženec je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka zaradi toženčeve neizpolnitve pogodbe o študiju ob delu upravičena do povračila stroškov izobraževanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, naj tožeči stranki plača znesek 47.151,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2015 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek iz naslova obresti pred 4. 5. 2014 (II. točka izreka). Tožencu je še naložilo naj plača tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 1.907,46 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) vlaga pravočasno pritožbo toženec po pooblaščenki zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe oziroma njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem toženca in mu s tem kršilo pravico do izjave in kontradiktornosti postopka. Ponavlja, da mu je bila 29. 3. 2013 iz poslovnega razloga redno odpovedana pogodba o zaposlitvi s strani delodajalca A. d. o. o., kar izhaja tudi iz obvestila ob odpovedi. Trdi, da z A. d. o. o. kot prenosnika na B. kot prevzemnika ni prešel skladno s 73. členom ZDR, česar ne more sanirati dogovor med njima. V primeru spremembe delodajalca po njegovem mnenju prenosnik delavcu ne odpove pogodbe o zaposlitvi, prevzemniku pa ni treba sklepati nove pogodbe o zaposlitvi, saj pravice in obveznosti avtomatično preidejo na delodajalca prevzemnika. Zanika, da bi do tega prišlo v njegovem primeru, saj je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi s tožečo stranko, in to za drugo delovno mesto. Navaja, da je pri A. d. o. o. opravljal delo na delovnem mestu vodja organizacijske enote II., pri tožeči stranki pa je bila pogodba sklenjena za delovno mesto vodja projektov, opravlja pa povsem druge naloge v drugačnih pogojih dela, pa tudi plačni razred je različen. Pove, da je pri prejšnjem delodajalcu prejemal 30 do 40 % višje plačilo in je imel na voljo službeno vozilo. Trdi, da gre za povsem novo pogodbeno razmerje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v sodbi oprlo le na listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka. Po njegovem mnenju je v predmetni zadevi ključno vprašanje, kako mu je prenehalo delovno razmerje pri prvem delodajalcu, in v zvezi s tem navaja, da do tega ni prišlo na njegovo željo ali po njegovi krivdi. Poudarja, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zaradi česar so prenehale tudi obveznosti iz 6. člena pogodbe o študiju ob delu. Ob tem poudarja, da bi bil v primeru prenehanja delovnega razmerja pri prvem delodajalcu temu dolžan vrniti le sorazmerni del stroškov, ker je ves čas študija tudi normalno operativno delal (popoldne, zvečer in čez vikende), zaradi česar takratni delodajalec ne bi mogel v okviru stroškov uveljavljati plačane odsotnosti z dela za čas mednarodnega podiplomskega študija, kot je to storila tožeča stranka. Navaja, da predmetnemu izračunu, ki ga je pripravila tožeča stranka, ni ugovarjal, ker je tožbeni zahtevek v celoti zavračal, saj meni da ni utemeljen. Meni tudi, da aneks k pogodbi o študiju ob delu toženca k ničemer ne zavezuje, saj iz njega izhaja le dejstvo, da je tožeča stranka z A. sklenila pogodbo o prenosu delavcev, s katero se je zavezala s posebno pogodbo prevzeti vse pravice in obveznosti, ki jih imajo posamezni delavci na podlagi pogodb o študiju ob delu, ter da je med njimi tudi pogodba med njim in A.. Navaja, da toženec pogodbe o prevzemu in prenosu med delodajalcema ni nikoli videl, niti nanjo ni imel nobenega vpliva. Ker je sklenil povsem novo pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko meni, da ni imel statusa prevzetega delavca, zaradi česar se pogodba o prenosu vseh pravic in obveznosti z enega delodajalca na drugega nanj ne more nanašati. Dalje navaja, da je v 2. členu aneksa zavedeno le, da mu stroški prevoza na predavanja niso pripadali, dokler je imel na voljo službeno vozilo, nato pa se je tožeča stranka zavezala k povračilu teh stroškov v skladu s svojim internim aktom. Glede vsega ostalega toženec meni, da je bila pogodba o študiju ob delu že absolvirana v odnosu do prejšnjega delodajalca ter da ga zato obveznost iz pogodbe ne morejo vezati, to pa velja po njegovem mnenju tako za pravice, ki mu jih je zagotavljal prejšnji delodajalec kot tudi za obveznosti iz 6. člena pogodbe, ki jih je imel toženec kot delavec in ki so prenehale z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani prvega delodajalca. Pove, da je tožeči stranki ponudil povrnitev stroškov prevoza, ki mu jih je ta v skladu z aneksom plačala v času dokončanja študija, zavrača pa povračilo stroškov celotnega izobraževanja, saj toženec pogodbe o študiju ob delu ni kršil, ker je ni odpovedal on, temveč jo je odpovedal prejšnji delodajalec, ki je njen podpisnik. Navaja, da dejstvo, da je toženec kasneje sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z novim delodajalcem (tožečo stranko), ne more vplivati na obveznosti, prevzete v okviru prejšnjega delovnega razmerja.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenkah odgovarja, pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je toženec z delodajalcem A. d. o. o. dne 9. 3. 2009 sklenil pogodbo o zaposlitvi in dva aneksa z dne 3. 12. 2011 in 7. 2. 2012 za opravljanje del na delovnem mestu vodja organizacijske enote II, - da je toženec z delodajalcem A. d. o. o. dne 5. 1. 2012 sklenil pogodbo o študiju ob delu za mednarodni podiplomski študij managementa na C. v D. - da se je toženec z navedeno pogodbo zavezal, da bo po zaključenem študiju ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu 3 leta, v nasprotnem primeru pa bo povrnil delodajalcu vse oziroma sorazmerni del stroškov študija, če bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na njegovo željo ali po njegovi krivdi, - da je A. d. o. o. zaradi statusnega preoblikovanja (oddelitve) s tožečo stranko sklenila pogodbo o delitvi in prevzemu (notarski zapis št. SV 196/2013 z dne 14. 3. 2013), v kateri stranki med drugim ugotavljata, da tožeča stranka kot univerzalna pravna naslednica A. d. o. o. vstopi v vsa pravna razmerja, ki so v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na tožečo stranko kot prevzemno družbo, ter da se na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR) na prevzemno družbo prenese 70 delavcev, zaposlenih v dejavnosti, ki je predmet prenosa te pogodbe, - da je bil med delavci, ki so bili preneseni k tožeči stranki, tudi toženec, - da je toženec s tožečo stranko 29. 3. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi, - da je toženec s tožečo stranko sklenil aneks št. 1 k pogodbi o študiju ob delu, - da je toženec 3. 3. 2014 odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki, - da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov izobraževanja zaradi toženčeve neizpolnitve pogodbe o študiju ob delu.

7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem toženca, ni utemeljena. Toženec je bil na narok za glavno obravnavo 3. 11. 2015 pravilno vabljen po pooblaščenki, naroka se zanj ni nihče udeležil, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Glede na to tožencu ni bila kršena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti. Ocena sodišča prve stopnje, da zaslišanje toženca ni potrebno, ker je že na podlagi listinskih dokazov zadeva dovolj razčiščena, je pravilno. Odločilna dejstva (vprašanja načina prehoda toženca od prejšnjega delodajalca k tožeči stranki ter vprašanje vsebine pogodbe o izobraževanju in aneksa št. 1) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov, toženec pa v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi v pritožbi ni konkretno navedel, katera dejstva sploh dokazuje s tem dokazom.

8. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za to, da tožeča stranka ni stranka pogodbe o študiju ob delu, ker mu je delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu (formalno-pravno) prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Iz celotnega sosledja dogodkov namreč izhaja, da je dejansko prišlo do statusne spremembe prejšnjega delodajalca A. d. o. o., katerega del se je skupaj s pripadajočim premoženjem oddelil in pripojil k tožeči stranki, delavci, ki so svoje delo opravljali v povezavi s tem premoženjem, pa so prav tako prešli k tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi tožnik prešel k tožeči stranki že na podlagi 73. člena ZDR. Drži sicer, da je delal pri prejšnjem delodajalcu na drugem delovnem mestu z drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja kot pri tožeči stranki kot novem delodajalcu, vendar pa to dejstvo ne vpliva na način njegovega prehoda k novemu delodajalcu. Če je toženec štel, da je prišlo do poslabšanja pravic iz delovnega razmerja, bi ga to kvečjemu upravičevalo do postopanja po 73. členu ZDR. Razlog, zakaj tega ni storil, za ugotovitev dejanskega prehoda toženca k tožeči stranki na podlagi te določbe ni odločilen. Ker je toženec prešel od prejšnjega delodajalca k tožeči stranki na podlagi samega zakona, je že na podlagi samega zakona tožeča stranka vstopila v vse pravice in obveznosti, ki jih je imela do toženca prejšnja delodajalka A. d. o. o., torej tudi v pravice in obveznosti iz pogodbe o študiju ob delu.

9. Ne drži pritožbeno stališče, da aneks št. 1 k pogodbi o študiju ob delu toženca k ničemer ne zavezuje. Že dejstvo, da je toženec sklenil aneks k pogodbi o študiju ob delu s tožečo stranko kot delodajalcem, pomeni, da je prvotno pogodbeno stranko v tej pogodbi nadomestila tožeča stranka, ki je s tem vstopila v vse pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ki je sklenil prvotno pogodbo o študiju ob delu. To izhaja tudi iz uvodnih ugotovitev v 1. členu aneksa. Glede na celoten potek dogodkov (dejanski prehod delavcev k tožeči stranki na podlagi samega zakona zaradi prenosa dela podjetja prejšnjega delodajalca skladno s 73. členom ZDR) za pridobitev pravic in obveznosti tožeče stranke do toženca iz naslova pogodbe o študiju ob delu, ni bilo potrebno, da bi bilo to v aneksu izrecno navedeno oziroma da bi bile vse pravice in obveznosti iz toženčevega študija ob delu ponovno navedene.

10. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da gre pri trditvah v zvezi z višino prisojenih stroškov izobraževanja za nedopustne pritožbene novote. Toženec jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Trditev, da izračunu toženec ni ugovarjal, ker je tožbeni zahtevek zavračal kot neutemeljen, ne zadosti za zahtevi po konkretiziranem nasprotovanju višini tožbenega zahtevka. Glede na navedeno se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). O pritožbenih stroških toženca pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih ni priglasil.