Jedro

V izvršilnem postopku na izvršbi na nepremičnino, v kolikor nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana na dolžnika, upnik pa nima listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, 168. člen ZIZ ne daje podlage upniku, da lahko od dolžnika in tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik te nepremičnine, s tožbo v pravdi zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na dolžnika.

Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. To pomeni, da mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo že na podlagi sodbe, v kolikor je zahtevku ugodeno, po uradni dolžnosti lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek, da so tožene stranke M.K., I.S., S.G.T., N.S., Z.D. in S.D., dolžne tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo pri delu stavbe v zemljiški knjigi označene nepremičnine z ID 000, stanovanja z balkonom št. Y, ki je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani vpisana v vl. št. 000, k.o. X, pod 16.E mogoč vpis lastninske pravice do 4/10 na ime peto tožene stranke Z.D., in do 6/10 na ime šesto tožene stranke S.D., v 15 dneh pod izvršbo, sicer tako listino nadomešča ta sodba, zavrne; - v IV. točki izreka razveljavi in se v tem delu in glede odločitve o podrednih tožbenih zahtevkih zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe in s sodbo pod II. točko izreka tožencem naložilo izstavitev tožeči stranki listino, na podlagi katere se bosta lahko v zemljiški knjigi kot lastnika vpisala do 4/10 peta tožena stranka in do 6/10 šesto tožena stranka na v izreku te odločbe navedenem stanovanju, v 15. dneh, ker bo sicer takšno listino nadomeščala ta sodba, pod III. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se zaznamuje ta spor v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v vl. št. 000 k.o. X pod 16.E pod IV. točko izreka pa je toženim strankam naložilo v povrnitev tožeči stranki 150,00 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje so se v roku pritožili prva, druga, tretja in četrta tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in zavrne objektivno spremembo tožbe. Navajajo, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidna materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa določba 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) upnikom ne daje pravice zahtevati izstavitev listine, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Obveznosti izstaviti listino v situaciji, ko takšna že obstaja, ne more biti, v kolikor pa listine same ni, ter obstaja obligacijska obveznost prve do četrte tožene stranke na izstavitve nekakšne listine, pa situacija iz petega odstavka 168. člena ZIZ sploh ni podana, ker listina, sposobna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo še ne obstaja. Upnik ima na podlagi določbe petega odstavka 168. člena ZIZ možnost zahtevati le tožbeni zahtevek, ki se glasi za vknjižbo lastninske pravice pri določeni nepremičnini v korist dolžnika. Pritožniki se pri tem izrecno sklicujejo na uveljavljeno obstoječo sodno prakso in v izkaz navedenega prilagajo pritožbi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 175482009 z dne 5. 8. 2009, katera se sklicuje na obširno sodno prakso in pri tem navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3580/2005 z dne 10. 8. 2005, sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 334/2008 z dne 4. 12. 2008 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 592/2001 Zmotno materialnopravno stališče v obravnavani odločbi izhaja tudi na podlagi strokovnega članka Danila Ukmarja, objavljenega v Pravni praksi 32/2008. Na zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot je v tej pravdi, se mogoče podlaga nahaja v določbah 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katere pa se tožena stranka ni sklicevala, pa tudi sicer, v kolikor bi se, bi bila takšna tožba prepozna.

3. Šesto tožena stranka v odgovoru na pritožbo potrjuje odločitev sodišča prve stopnje s sodbo, opisuje postopek, ko sta peta in šesta tožena stranka skušali vknjižiti lastninsko pravico na stanovanju nanju na podlagi pogodbe iz priloge A2 in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prav tako zavrača pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zmoti je pritožba, da v razlogih izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje naj ne bi podalo materialnopravne podlage, na kateri temelji njegova odločitev. Ta materialnopravna podlaga je izrecno citirana določba 168. člena ZIZ, prodajna pogodba z dne 29. 5. 2000 (priloga A2) in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 360/2008 z dne 16. 12. 2009 (priloga A8).

7. Pritrditi pa je pritožbi, da v izvršilnem postopku na izvršbi na nepremičnino, v kolikor nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana na dolžnika, upnik pa nima listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, 168. člen ZIZ ne daje podlage upniku, da lahko od dolžnika in tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik te nepremičnine, s tožbo v pravdi zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na dolžnika. V petem odstavku 168. člena ZIZ je namreč izrecno določeno, da če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Takšen zahtevek tožnika je drugi podredni zahtevek tožeče stranke. Res je sicer sodna praksa v povezavi s pravno teorijo glede ustreznosti zahtevka po izstavitvi zemljiškoknjižne listine ob okoliščinah iz petega odstavka 168. člena neenotna (izpodbijana odločba se sklicuje na prakso, ki takšen zahtevek dopušča, in pritožnice na prakso in teorijo, ki mu oporeka). Naslovno sodišče se pridružuje stališču, da zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, kot je v tej pravdi primarni zahtevek, ni primeren. Pri tem se opira na jezikovno razlago določbe petega odstavka 168. člena ZIZ, ki izrecno predvideva tožbo za vpis lastninske pravice na dolžnika. To pomeni, da mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo že na podlagi sodbe, v kolikor je zahtevku ugodeno, po uradni dolžnosti lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na dolžnika. Pri izstavitvi zemljiškoknjižne listine se lastninska pravica na dolžnika ne bi vpisala že na podlagi sodbe, ampak bi bilo potrebno vložiti poseben predlog za njen vpis oziroma bi se v izvršbi vrnili v fazo po tretjem in četrtem odstavku 168. člena ZIZ, ko upnik razpolaga z ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis lastnine na dolžnika, jo predloži izvršilnem sodišču in to potem poskrbi za vpis lastnine po uradni dolžnosti.

8. Pritožbeno sodišče je v posledici v prejšnji točki pojasnjenega in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku v I. točki izreka spremenilo tako, da je ta zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP), glede obeh podrednih tožbenih zahtevkov je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je o njih potrebno odločiti zaradi zavrnitve primarnega zahtevka, zoper odločitev s sklepom je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), odločitev o stroških postopka (na prvi stopnji in pred pritožbenim sodiščem) pa je pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP), da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.