Up-793/03 - 4

8. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 196/03 z dne 7. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 768/01 z dne 15. 5. 2003 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 637/97 z dne 23. 1. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to potrdilo odločitev delovnega sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki v delovnem sporu izplačati zapadle plače v skupnem znesku 485.365,15 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do 18. 11. 1993, regres za letni dopust za leto 1993 v znesku 37.830,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na to, da denarna terjatev tožeče stranke ne presega z zakonom določenega zneska, zato za vsebinsko obravnavo pritožničine vložene revizije ni izpolnjena v drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) predpisana procesna predpostavka.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da vrednost zahtevkov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi presega prag za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih. Z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča, da se obresti ne morejo upoštevati kot glavni zahtevek, če se kot take ne uveljavljajo, pritožnica ne soglaša. Meni, da iz tožbenega zahtevka tožeče stranke nedvoumno izhaja, da so obresti samostojni zahtevek, saj jih je tožeča stranka konkretno opredelila. Pritožnica svoje stališče opira na razlago 374. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), iz katerega naj bi izhajalo, da obresti, ki so sicer po svojem nastanku akcesorne narave, z nastankom obstojijo kot samostojna terjatev, razen glede zastaranja. Obresti naj bi bile tudi samostojne v svojem pravnem naslovu in torej iztožljive v absolutnem znesku šele tedaj, ko bi bila glavna terjatev plačana. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb in priglaša stroške postopka z ustavno pritožbo po Odvetniški tarifi.

B.

3.Pritožnica izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev revizije. Meni, da je Vrhovno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je namesto drugega odstavka 39. člena ZPP uporabilo prvi odstavek tega člena in jo je zato prikrajšalo za vsebinsko obravnavo vložene revizije.

4.Ali je Vrhovno sodišče pravilno uporabilo določbo 39. člena ZPP, je vprašanje pravilnosti uporabe prava, ki je Ustavno sodišče same po sebi ne presoja. V zvezi s tem bi Ustavno sodišče lahko presojalo le, ali odločitev sodišča temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je na področju sodnih postopkov odraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Vrhovno sodišče je namreč pritožnici jasno obrazložilo, zakaj vtoževanih zamudnih obresti ni moglo šteti kot glavni zahtevek. Svojo razlago je v skladu s pravili pravne stroke oprlo na ustrezne določbe ZPP. Da bi te bile v neskladju z Ustavo, pa pritožnica ne zatrjuje. Zgolj pritožničino nasprotovanje izpodbijani odločitvi in zatrjevanje njene napačnosti ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

5.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnica ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan