Jedro

Začasne odredbe se izdajajo v zavarovanje zahtevka in so po sodni praksi lahko identične v preživninskih zadevah z zahtevkom. Vendar pa je pogoj, da je terjatev verjetno izkazana. Preživninska terjatev pa je verjetno izkazana, če se zakonec ne more zaposliti, je nezaposlen in nima sredstev za preživljanje.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin (tožničin po nasprotni tožbi) predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se naj tožniku (tožencu po nasprotni tožbi) naloži, da ji mora do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, s katero bo odločeno o njeni zahtevi o pravici do preživnine in višini preživnine, ki jo naj tožnik (toženec po nasprotni tožbi) toženki (tožnici po nasprotni tožbi) prispeva k preživljanju.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je toženka pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala takšno spremembo sklepa, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Trdila je, da je zmoten zaključek sodišča, da je sposobna opravljati lažja dela in da je ponujeno lažje delo v okviru javnih del odklonila, zaradi česar naj ne bi bilo pogojev za izdajo začasne odredbe. Med razvezno pravdo so se toženki zdravstveni pogoji še poslabšali in zaposlitve ni mogla najti. Zmotno je zato stališče sodišča, da je tožnica bila v letu 1995 sposobna v okviru javnih del opravljati dela ter da je ta dela brez razloga odklonila. Izvedenec dr. Franjo Velikanja vendar ugotavlja, da je okvara njenega zdravja dokazana in da je upravičena do omejitev pri delu. Tožnica meni, da del, ki so ji bila ponujena, ne zmore, ker ni izkazano, da gre za dela, pri katerih bi morala prenašati bremena nad 10 kg, jih opravljati v prisilnem položaju in tako, da mora zgornje okončine dvigovati nad višino ramen. Zato "pomoči na domu" ne zmore opravljati. Tožnica že več let išče primerno zaposlitev, vendar je ne najde in ji doslej ni bilo ponujeno nobeno primerno delo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje odloča v zakonskem sporu pravdnih strank, ki je glede razveze zakonske zveze, dodelitve skupnega otroka v vzgojo in oskrbo ter plačevanje preživnine otroku že pravnomočno končan s sodbo P 00/95 prvega sodišča, v zvezi s sodbo in sklepom tukajšnjega sodišča Cp 000/96. Odločitev sodišča prve stopnje o nasprotnem zahtevku tožnice, da ji je toženec dolžan prispevati k preživnini po 10.000,00 SIT mesečno, pa je bila razveljavljena in vrnjena v novo sojenje zaradi preizkusa tožnikovih pritožbenih trditev, da se je toženka sposobna sama preživljati. Imela naj bi možnost zaposlitve preko javnih del, kjer ji je bilo ponujeno primerno lažje delo, a ga je odklonila. Tekom novega postopka je tožnica predlagala začasno odredbo, s katero bi se naj naložilo tožencu, da k njenemu preživljanju prispeva mesečno po 10.000,00 SIT od 1. 12. 1998 dalje.

Pravna podlaga za odločitev o začasni odredbi v tem sporu je v čl. 72 odst. 2. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki pravi, da lahko med postopkom za razvezo zakonske zveze sodišče na predlog zakonca izda začasno odredbo o njegovem preživljanju.

V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je v poglavju o pravicah in dolžnostih zakoncev v čl. 50 določeno, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je v njegovi moči.V poglavju o razmerjih med razvezanima zakoncema pa je v čl. 81 določeno, da se s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen ali se ne more zaposliti, določi na njegovo zahtevo oz. na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim.

Začasne odredbe se izdajajo v zavarovanje zahtevka in so po sodni praksi v preživninskih zadevah lahko identične z zahtevkom. Vendar pa morajo biti terjatve verjetno izkazane. Terjatev toženke, to je pravica do preživnine po razvezi zakonske zveze pa bi bila verjetno izkazana, če bi bili podani pogoji za priznanje pravice do preživnine po čl. 81 ZZZDR, to je, če bi bilo izkazano za verjetno med drugim, da se toženka ne more zaposliti. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje smiselno izhaja, da sodišče šteje, da bi se toženka mogla zaposliti in dobiti svojemu zdravstvenemu stanju in siceršnjim sposobnostim primerno delo, a ga je, kot to izhaja iz poročila pristojnega centra za socialno delo, odklonila. Iz izvedeniških mnenj izvedencev zdravnikov namreč izhaja, da je tožnica sposobna lažjega dela npr. v gospodinjstvu, pri pomoči ostarelim in varstvu otrok na domu in ji je bilo takšno delo v okviru javnih del ponujeno. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da glede na doslej zbrano dokazno gradivo,tožničin zahtevek, da se ji prizna pravica do mesečne preživnine, ni verjetno izkazan. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožba namreč ni izpodbila cit. odločujočih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da bo sodišče prve stopnje moralo, ko bo odločalo o pravici do preživnine, upoštevati tudi zdravstveno in siceršnjo prognozo tožničinega socialnega stanja (upoštevaje njeno starost) in s tem v zvezi bodočo možnost zaposlitve in pridobitve socialne varnosti na področju preživljanja in drugih pravic npr. iz pokojninskega zavarovanja. To problematiko sodišča rešuje eventuelno s takozvanimi simboličnimi preživninami - seveda ob upoštevanju siceršnjih zakonitih pogojev za pridobitev pravice do preživnine in ob pogoju, da se z gotovostjo pričakuje, da bo v doglednem času po razvezi zakonec ostal brez zadostnih sredstev za življenje.