Jedro

S postavljenim tožbenim zahtevkom je bil uveljavljan obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih denarnih zneskih. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnica izpolnjevala pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek, da je toženec dolžan obračunati in plačati prispevke za poklicno zavarovanje na osebni račun tožnice pri Kapitalski družbi d. d. (KAD) v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS (Sklad), in sicer v zneskih, ki so razvidni iz I. točke izreka sklepa, ter da ji je od prisojenih glavnic dolžan plačati obresti tudi od 18. do 20. dne v mesecu za pretekli mesec. Naložilo mu je, da za obdobje od aprila 2016 do januarja 2019 v korist tožnice obračuna in na njen osebni račun pri KAD v Sklad plača prispevke za poklicno zavarovanje, in sicer v mesečnih zneskih, razvidnih iz II. točke izreka sodbe. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj predmet tožbenega zahtevka ni bil le premoženjskopravni zahtevek, ampak se je presojala tudi pravica tožnice do poklicnega zavarovanja, zato bi moral odločati senat in ne sodnik posameznik. Podana je kršitev 7. in 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ker delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje. Gre za spor o pravici do in iz poklicnega zavarovanja, ki je v pristojnosti socialnega oddelka naslovnega sodišča. Nadalje navaja, da tožnica ni izpolnjevala pogoja 80 % prebitega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadaljnji) štela zavarovalna doba s povečanjem (prim. Pdp 345/2018, Pdp 353/2017). Pri izračunu tega delovnega časa je namreč treba upoštevati le vožnjo v prometu. V ta namen je toženec predlagal postavitev izvedenca, a sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. V delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1). Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne glede na vrednost spornega predmeta pa v zadevah, taksativno naštetih v tretjem odstavku citiranega člena. S postavljenim tožbenim zahtevkom je bil uveljavljan obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih denarnih zneskih. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

7. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP mora tožena stranka podati ugovor stvarne nepristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženec je tak ugovor prvič podal v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju, t. j. od aprila 2016 do januarja 2019, kot voznica avtobusa izpolnjevala vse pogoje za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje (glede na neprerekano trditev tožnice so ji bili ti prispevki plačevani do 11. 2. 2011, nato pa ne več). Tožencu je zato naložilo, da te prispevke za navedeno obdobje plača. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so utemeljevali ugoditev tožbenemu zahtevku, in jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam o štetju zavarovalne dobe s povečanjem pa podaja naslednjo obrazložitev.

9. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu; na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnica izpolnjevala pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave, pospravljanja vozila … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju obstoja pogoja upoštevati le čas tožničine vožnje v prometu. Zgolj ta čas, za dokazovanje katerega je toženec predlagal izvedbo dokaza z izvedencem računovodske stroke, ni bil odločilnega pomena, zato prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokaza ni izvedlo, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na stališča, zavzeta v Pdp 345/2018, saj je bil predmet te zadeve povsem drug (transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas). Prav tako neuspešno je sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 353/2017, saj ta ni temeljila na presoji določil citiranega Sklepa.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

12. Toženec krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).