Jedro

Za priznanje statusa je v ZZVN tudi pogoj, da mora imeti v primeru, če je bil ukrep ali dejanje izvršeno izven teritorija Republike Slovenije, a na teritoriju bivše Kraljevine Jugoslavije, oseba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od prenehanja nasilja (6. odstavek 2. člena ZZVN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 29.5.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.-R. z dne 5.5.1999, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca. Tožena stranka je sledila organu prve stopnje, da tožniku zahtevanega statusa ni mogoče priznati, saj Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 28/00, 1/01 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN) daje pravico do statusa žrtve vojnega nasilja le slovenskim državljanom, nad katerimi je bilo nasilje storjeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, vendar pod pogojem, da so po prenehanju vojnega nasilja imeli stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije (6. odstavek 2. člena ZZVN). Ker pa iz vseh zbranih dokazov izhaja, da je bil tožnik v času vojne v T. kot vojna sirota in da se je vrnil v N.S. dne 10.5.1945, kasneje pa je bil v S. in nato v Z. na študiju, v Sloveniji pa ima stalno prebivališče prijavljeno šele od 23.4.1984 dalje, pogoj stalnega prebivališča ni izpolnjen. Na podlagi izvedenih dokazov pa prav tako ni mogoče šteti, da se je tožnik na ozemlju Slovenije naselil in imel prebivališče najkasneje do 31.5.1945. Sodišče prve stopnje se je glede na ugotovljeno dejansko stanje strinjalo z odločitvijo tožene stranke, saj se po določbah 7. odstavka 2. člena ZZVN šteje, da je imela oseba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945. Iz spisa izhaja, da je bilo za tožnika na podlagi uradne evidence registra prebivalstva L. ugotovljeno, da ima prvo prijavljeno stalno prebivališče v L. od dne 23.4.1984 dalje, tožnik pa tudi ni z ničemer izkazal, da se je naselil v Republiki Sloveniji najkasneje do 31.12.1945 dalje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v Sloveniji stalno prijavljen že 42 let, da se je leta 1959 poročil v K., leta 1974 pa vselil v svojo hišo v L. Ne ve, zakaj se glede njegovega bivališča ne vodi popolne evidence, dopušča pa možnost, da je bil kot diplomat evidentiran drugače. Ponavlja tožbene navedbe, da je bil leta 1941 s prisilnim ukrepom okupatorja pregnan iz N.S., leta 1945 pa ga je vzela k sebi starejša sestra, ki je živela v I. Zato je bil v Sloveniji stalno naseljen že pred 31.12.1945. Meni, da se nihče ni potrudil njegovega bivanja kronološko analizirati. Predlaga, da mu sodišče prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 6. odstavka 2. člena ZZVN, ki je veljal ob času odločanja organa prve stopnje, bi tožnik, zoper katerega je bil prisilni ukrep nesporno izvršen leta 1941 v N.S., pridobil status žrtve vojnega nasilja le pod pogojem, če bi od prenehanja nasilja dalje imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pa je ob reševanju pritožbe tudi preverila, ali je tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja na podlagi novele ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), ki v času odločanja organa prve stopnje še ni bila sprejeta in s katero je bila v 7. odstavku 2. člena uzakonjena pravna domneva, da so imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi tiste osebe, ki so se naselile v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar pa najkasneje do 31. decembra 1945. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da tožnik po prenehanju nasilja ni imel stalnega prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Iz uradne evidence registra prebivalstva je namreč razvidno, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v L. šele od leta 1984 dalje, kar v upravnem postopku ni bilo izpodbito. Pritrjuje tudi presoji, da tožnik ni uspel dokazati, da se je do 31.12.1945 naselil na območju Republike Slovenije z namenom stalnega prebivanja. Pritožnik je pred upravnim organom prve stopnje sicer zatrjeval (te trditve ponavlja tudi v tožbi in pritožbi), da ga je neposredno po koncu druge svetovne vojne in še pred zakonsko relevantnim datumom (31.12.1945) vzela k sebi v I. sestra M.D.P., vendar pa te pravno pomembne okoliščine ne potrjujejo dokazi, ki jih je predložil. Iz izjav obeh sester namreč ne izhaja, da je bil po koncu vojne na ozemlju Slovenije, temveč da se je 10.5.1945 vrnil v N.S. Ostali priloženi dokazi pa njegovih trditev tudi ne potrjujejo, saj kažejo zgolj na to, da je bil v letu 1957 v Z., na naslovu O. Ker bi tožnik svoje trditve moral podkrepiti z ustreznimi dokazi, česar pa ni storil, so njegove trditve ostale neizkazane. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pritrdilo toženi stranki, da ni izkazan pogoj stalnega bivanja na ozemlju Republike Slovenije.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik živi v Sloveniji že 42 let, da se je poročil leta 1959 in leta 1974 preselil v L. ter da so zanj evidence o registru prebivalstva nepopolne, pa pritožbeno sodišče meni, da gre za dejstva, ki bi jih pritožnik lahko uveljavljal že v upravnem postopku oziroma izjemoma v tožbi pred sodiščem prve stopnje. Gre torej za pritožbene novote, ki pa glede na določbe 1. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) niso dopustne.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.