Jedro

Izpodbijanje ima smisel le, če je predmet, ki ga je tretji (toženec) od dolžnika prejel, še na razpolago. Če predmeta ni na razpolago iz razlogov, za katere je pridobitelj odgovoren (kot npr. v danem primeru, če predmet odsvoji) je dolžan plačati vrednost tega predmeta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i, tako da se tožbeni zahtevek, "da pogodba o priznanju lastninske pravice - notarski zapis z dne 26.11.1998, za trisobno stanovanje v II. nadstropju št. 10, v izmeri 95,36 m2, P., nima pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve v znesku 22.894.290,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.1998 dalje do plačila, ter da je tožena stranka dolžna dovoliti, da tožeča stranka to terjatev poplača s prodajo navedenega trisobnega stanovanja, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v roku 15-ih dni", zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 107.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da pogodba o priznanju lastninske pravice v notarskem zapisu z dne 26.11.1998 za trisobno stanovanje v II. nadstropju št. 10, v P., nima pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve v znesku 22.894.290,50 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 28.11.1998 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna dovoliti, da tožeča to terjatev poplača s prodajo predmetnega trisobnega stanovanja. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 195.000,00 SIT, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da tudi v primeru, da bi bilo stanovanje dejansko skupno premoženje, izpodbojna tožba glede celotne pogodbe in stanovanja v celoti ni dopustna. Izpodbijanje bi se lahko nanašalo le na delež , ki bi moral biti najprej ugotovljen. Zato je po mnenju pritožbe nedopustno izpodbijati posel v celoti in ob nedoločenem deležu. Neraziskano pa je ostalo tudi, da je moč izpodbijati pravni posel le v primeru, če je dejanje storjeno v škodo upnika in če zaradi tega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bilo stanovanje v času nastanka davčnega dolga že obremenjeno s hipoteko avstrijske banke za kredit, ki ga je najela S.L. Kredit je znašal več kot je bilo vredno stanovanje in je bil zavarovan še z dodatno hipoteko na drugi nepremičnini. Hipoteka obstaja še danes in četudi bi bile te navedbe novota, se temu ni moč izogniti. Zato ni pravilen zaključek, da je bil prenos lastnine po S.L. storjen v škodo tožeče stranke zaradi davčnih dolgov, saj je slednja najela kredit pred nastankom davčnih dolgov in ga zavarovala s hipoteko. Zato se tožeča stranka s prodajo tega stanovanja ne more poplačati. Ž. d.o.o. je prevzela dolg S.L., kar ne predstavlja prepovedanega posla. Zato se tožeča stranka ne more pred drugimi poplačati iz tega stanovanja, ne more imeti prednosti poplačila pred Ž. d.o.o. Vse to pa je nepomembno ob dejstvu, da je toženec dal denar za nakup stanovanja. Denar za stanovanje je prejel od očeta. Tega dokaza sodišče ne more minimizirati. Ne more zaključiti, da gre za fiktivni posel med tožencem in S. L. z namenom izognitve plačila davkov S.L.. Takšen zaključek je nelogičen. Stanovanje je bilo že prej obremenjeno s hipoteko in je že obstajal upnik, banka, ki je imela pravico poplačati se iz stanovanja pred tožečo stranko. Tožeča stranka zato iz tega stanovanja ne more zahtevati nič. Toženec je s svojo družbo plačal dolg (dolžnice) banki in prevzel hipoteko na stanovanju, ki je itak bilo njegovo. Zato država ne more posegati na to stanovanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da iz kupoprodajne pogodbe o nakupu stanovanja sledi, da je S.L. namensko združevala sredstva za stanovanje ter da bo kupnina plačana v obrokih z visoko obrestno mero T+12%, kar pa je v nasprotju s trditvijo toženca, da je od staršev dobil v gotovini 200.000 DEM in plačal kupnino. Tožeča stranka dvomi v resničnost pogodbe, sklenjene z avstrijsko banko, saj sploh ni bila podpisana, ampak je namesto podpisa neoverjen odtis palca S.L. in brez ugotovljene identitete kupca. Tožeča stranka tudi dvomi v resničnost izjave iz leta 1998 o tem, da bi toženec dobil od staršev denar za nakup hiše, saj iz teksta izjave izhaja, da je izjavo dal L. R., sin M., v štempiljki pa, da gre za L.R., sina R., brez ugotovljene identitete z osebno izkaznico. Neutemeljen je očitek toženca, da ni mogoče izpodbijati pravnega posla, dokler delež ni ugotovljen. S.L. je kupila predmetno stanovanje ter ga prenesla na toženo stranko z namenom izognitvi plačila davkov. Kljub izdani začasni odredbi je to stanovanje tožena stranka odtujila naprej, vse z namenom izognitvi plačila davkov. Zato predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

V skladu z 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Tak preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je pritožba utemeljena iz spodaj navedenih razlogov. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz ugotovitev, da je na podlagi seznama zaostalih davčnih obveznosti tožeče stranke z dne 27.11.1997 znašal dolg (dolžnice) S.L. 22.894.290,50 SIT, katerega dolžnica ni poravnala, in da je tožeča stranka 09.12.1998 vložila predlog za izvršbo z vpisom zastavne pravice na spornem stanovanju, P. in poslovnem prostoru št. 207 v L., kateremu je Okrajno sodišče v P. ugodilo s sklepom z dne 12.01.1999, ter da je dolžnica s pogodbo o priznanju lastninske pravice na nepremičnini v notarskem zapisu z dne 26.11.1998 razpolagala s spornim stanovanjem na naslovu L., in priznala tožencu (možu) lastninsko pravico na tem stanovanju, presojalo sporno zadevo na podlagi 280. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ) o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj in zaključilo, da je bil edini dolžničin (S.L.) in toženčev namen s sklenitvijo pogodbe o priznanju lastninske pravice na spornem stanovanju z dne 26.11.1998 izogniti se plačilu zaostalih davčnih obveznosti in je bilo pravno dejanje dolžnice storjeno v škodo tožeče stranke. Povsem prepričljivi so sodbeni razlogi o tem, da sporno stanovanje ni posebno toženčevo premoženje (in zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo pisni izjavi njegovega očeta z dne 03.12.1998 o podarjenih sredstvih za nakup stanovanja in drugih nepremičnin v Republiki Sloveniji), ampak da spada v skupno premoženje dolžnice S.L. in toženca (sedaj razvezanih zakoncev po sporazumni razvezi z dne 19.04.2001) in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Ob ugotovitvi, da spada sporno stanovanje, ki je predmet izpodbijane pogodbe, v skupno premoženje dolžnice S.L. in toženca in je skupna last (2.odstavek 4.strani izpodbijane sodbe), pa ima prav pritožba, ko izpostavlja vprašanje izpodbojnosti pravnega posla v celoti in ob nedoločenih deležih na spornem stanovanju. Skupno premoženje se pridobi originarno v trenutku nastanka premoženja, to je v trenutku pridobitve lastninske pravice in drugih pravic (2.odst. 51.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Glede odgovornosti za obveznosti, če je dolžnik samo eden izmed zakoncev, pa velja, da se upnik lahko poplača iz skupnega premoženja in iz skupne stvari le, če doseže delitev z določitvijo deležev, kar pomeni nastanek solastnine. Vendar, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je toženec sporno stanovanje 17.07.2000 že prodal novemu kupcu N.D. in zato tudi že samo zaključuje, da "bo moral toženec navedeno terjatev iz tožbenega zahtevka plačati, saj je s prodajo že prejel kupnino". Ob taki ugotovitvi, ko je stanovanje že odtujeno, pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, nepravilna. Tožeča stranka namreč s postavljenim zahtevkom, ob nesporno prodanem stanovanju, ne more uspeti. Ne more se več v izvršbi poplačati s prodajo predmetnega stanovanja. Izpodbijanje pa ima smisel le, če je predmet, ki ga je tretji (toženec) od dolžnika prejel, še na razpolago. Če predmeta ni na razpolago iz razlogov, za katere je pridobitelj odgovoren ( kot npr. v danem primeru, če predmet odsvoji) je dolžan plačati vrednost tega predmeta. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je toženec stanovanje prodal že 17.07.2000, torej že pred vložitvijo tožbe (22.11.2000), zato ni upoštevno niti sklicevanje na odtujitev stvari, o kateri teče pravda (190.čl. ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob vseh predhodnih ugotovitvah tožbeni zahtevek zavrniti. Ob vsem povedanem, so ostale pritožbene trditve nerelevantne (1.odst. 360.čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4.odst. 358.čl. ZPP). V skladu z 2.odst. 165.čl. v zv. s 154.čl. ZPP je spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, tako da je tudi zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov zavrnilo. Tožena stranka pa stroškov v postopku na prvi stopnji ni priglasila. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 107.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila (in sicer za pritožbo 500 točk po tarifni št. 21 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife ter za takso za pritožbo 53.200,00 SIT).